Čeprav sta poleti praznovala 60. obletnico poroke, ki ji rečemo tudi diamantna, se še natančno spomnita, da sta se spoznala 28. junija leta 1959. Vsak od njiju je spremljal slepo osebo, ki jih je njihovo društvo slepih in slabovidnih peljalo na izlet na morje. »Ko sva se spogledala, je iskrica med nama takoj preskočila in se pri priči močno vnela,« sta začela Tilka in Janez Cimerman iz Ljubljane, ki sta imela tedaj že oba, kar je bilo za tisti čas običajno, redno službo za nedoločen čas.

Na srečo je tudi Janez že odslužil vojaščino, ki je tedaj pri mornarici trajala kar tri leta. Poročila sta se dve leti kasneje, natančneje 26. avgusta. »Civilna poroka je bila na ljubljanskem magistratu, cerkvena pa na Sveti Gori nad Novo Gorico, saj je Tilka, po dekliško Furlan, doma iz vasi Brije in je Primorka.«

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA ŠENTVID

»Leta 1928, ko je ljubljanski fotograf Franc Kunc z jase Grček na robu Šentviškega hriba napravil objavljeni razgledniški panoramski posnetek, je bil St. Vid pri Ljubljani še samostojna občina. Ta se je leta 1961 priključila občini Ljubljana Šiška, po ukinitvi ljubljanskih petih občin leta 1994 je postal del mesta in leta 2001 tudi sedež Četrtne skupnosti Šentvid. Vanjo spadajo še naselja: Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežiče, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata in Poljane,« nam je začel svoj rojstni kraj opisovati 71-letni upokojeni grafičar in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jože Jager.

Da so imeli v Šmarci pri Kamniku že pred drugo svetovno vojno eno največjih tovarn testenin in pražarno kave, danes praktično nihče več ne ve. Tovarna je v drugi polovici prejšnjega stoletja ugasnila, v njenih prostorih je nato deloval obrat podjetja Svit, danes pa je na tem mestu Menina, podjetje za pogrebne storitve. O makaronih in kofetu iz Šmarce se je mogoče poučiti le še v muzeju ali iz starejših zapisov.

Ob junijski Poletni muzejski noči so v Medobčinskem muzeju Kamnik pripravili zanimivo panelno razstavo z naslovom Makaroni in kofe iz Šmarce, posvečeno nekdaj znameniti tovarni testenin Triglav. Septembra so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine razstavo nadgradili s pripovedjo 87-letne Ivane Bergant, zadnje še živeče delavke iz te tovarne. Razstavo je pripravil Marko Kumer, ki je tudi avtor lepo oblikovanega kataloga, v katerem je strnil zgodovino te zanimive tovarne, ki je klavrno končala.

Spomin iz otroških dni

Pisane figurice PEZ in bombončki v njih so prava paša za otroške oči, a tudi mnogi odrasli se jim ne morejo upreti. Prodajajo jih skoraj po vsem svetu, marsikdo pa figurice tudi zbira.

Vse se je začelo leta 1927 na Dunaju, kjer je slaščičarsko podjetje Eduarda Haasa III. izdelovalo pepermintove bombone po starem družinskem receptu. Prodajali so jih v priročnih kovinskih škatlicah. Izdelek so poimenovali PEZ, in sicer tako, da so uporabili prvo, srednjo in zadnjo črko nemške besede PfeffErminZ (pepermint). Za škatlico so namerno izbrali obliko, ki je spominjala na vžigalnik, ker so bombone oglaševali kot alternativo kajenju.

Gaja Novak je izredno družabna, vesela in zgovorna prostovoljka, ki živi v oskrbovanem stanovanju v koprski stanovanjski soseski Olmo. Zanimajo jo ljudje, narava, zelišča, živali, pesni, piše, bere, posluša glasbo, vadi jogo, telovadi … Rada je aktivna, mora se gibati, rada je v družbi. Le na sprehode najraje hodi sama.

Mahala mi je z balkona najvišjega nadstropja bloka ob Oljčni poti in prihitela v pritličje. Vitka, z manekensko postavo, urejeno pričesko in nasmejanim obrazom me je stisnila v topel objem. Kot da sta se po dolgih letih srečali stari prijateljici. Rodila se je v Ljubljani, se tam šolala in dobila službo …, veliko megle in vlage, pravi. Že ko je bila kot diplomirana inženirka agronomije zaposlena na Zavodu za kmetijstvo v Ljubljani, se je odločila, da bo po upokojitvi živela ob morju, ker potrebuje toplino in toploto. Najprej se je preselila v Cerknico. Pravi, da je bilo tam zelo lepo: pritličje, vrtiček, voda zraven, Slivnica, na katero je hodila … Potem sta prišla zima in mraz, kar 24 stopinj pod ničlo. V stanovanju je bilo tako mrzlo, da se je toplo oblečena hodila gret v avto, parkiran na soncu. Takrat ga je še imela, pri 80 letih pa se je odločila, da ne bo več vozila, zaradi svoje in varnosti drugih udeležencev v prometu.

Iz roda v rod

Že ime in priimek prof. dr. Adolfa Lukanovića veliko povesta o njegovih prednikih. Adolf je bilo ime tudi njegovemu očetu, ki je izhajal iz mešanega zakona sudetske Nemke (pokrajina na nemško-češki meji) židovskega porekla in Silvestra Lukanovića z Brača. Toda naš sogovornik je v svojem priimku uradno spremenil črko č v mehki č šele po letu 1982. Takrat je na Dunaju v državnem arhivu iskal sledi za svojim dedom in naletel na mapo, ki je, kot mu je povedal tamkajšnji arhivar, že več kot 60 let ni nihče odprl. Šele takrat je odkril, da je avstrijski cesar dedu Silvestru Lukanoviću podelil naziv plemeniti, ki se prenaša tudi na njegove potomce.

»Saj sem vedela, da bo Beni dobil zlato medaljo,« je rekla njegova 95-letna babica Marija Stanovnik, ki v živo ali pa ob televizijskih prenosih tekem zanj zvesto navija, in to v navijaški majici. Kanuist Benjamin Savšek, ki nas vse navdušuje s svojimi športnimi rezultati, izhaja iz tesno povezane družine, v kateri uspehi enega osrečujejo vse.

Beni je s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo že v otroštvu marsikomu zlezel pod kožo. »Vsi trije najini sinovi, med katerimi je le majhna razlika v letih, so vljudni in prijazni, toda v primerjavi z Jonasom in Domnom je najmlajši malce odstopal; če je srečal starejšo gospo, ki je iz trgovine nosila polne vrečke, ji je z veseljem pomagal in se z njo pogovarjal,« povesta mama Metka in oče Matjaž Savšek. Matjaž je odraščal na bregovih Save, saj izhaja z Broda, ki ga danes marsikdo napačno prišteva kar k Tacnu, kar domačine seveda moti. Od malega je veslal, toda predvsem za dušo. Je pa imel njegov brat Iztok velik potencial, vendar se je moral zaradi zdravstvenih težav profesionalnemu veslanju odpovedati. »Danes bi znali težave z neenakomerno rastjo skeleta regulirati, takrat pa ni bilo druge izbire.«

»Rad se pretepam tudi z dekleti,« se pošali judoist Milan Mugerle, prvi državni prvak v inkluzivnem judu, član Judo kluba Železničar iz Maribora. Milan ne vidi že skoraj 20 let, vendar ga to čisto nič ne ovira, ne pri judu ne drugje v življenju.

Nadvse aktiven šestdesetletnik se je invalidsko upokojil leta 2006 in je že drugi mandat predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor, v katerem se med drugim ukvarjajo z izvajanjem osebne asistence. Pravi, da dela s polno paro – tako kot vsak pravi upokojenec. No, Milan ni čisto povprečen upokojenec. Treninge juda, in sicer dvakrat tedensko po dve šolski uri, ima takrat, ko večina njegovih vrstnikov že udobno poležava na kavču (in zakaj pravzaprav ne bi, mar ne?), tj. okoli 21. ure. »Treninge imamo tako pozno zato, ker je v klubu veliko tekmovalnih in drugih skupin, in mi smo se jim pač prilagodili. Ko sem treniral še kot mladinec, smo s člani trenirali še bolj pozno, tako da sem na te ure navajen,« razloži Milan. Mojca Antolinc, strokovna delavka v Judo klubu Železničar, doda, da Milan rekreativno trenira kar z drugimi člani, ne le s tistimi, ki so vključeni v inkluzivni judo, »in nas tudi vse premaguje«.

Gibanje je ena najučinkovitejših metod za upočasnitev staranja in je dejavnost, ki nam vedno vrača več energije, kolikor jo vanjo vlagamo. V Društvu upokojencev Rakek je priljubljena rekreacija ples.

Mavrica je ena od plesnih skupin, ki delujejo v društvu. Nastala je spontano, v njej smo ženske raznih poklicev in spretnosti, ki se cenimo, se med seboj podpiramo in dopolnjujemo, predvsem pa rade plešemo tako imenovane linijske plese. Stare smo nad 60 let, najstarejša jih ima 77. Ples nam ne pomeni le sproščujoče rekreacije, ampak tudi svobodo, neodvisnost in osrečujoče druženje. Članice si dajemo podporo, izmenjujemo si nasvete in tudi semena ter okrasne rastline.

Leta 2008 je šlo v stečaj podjetje Industrija usnja Vrhnika (IUV), nekoč največja svetovna usnjarna. Na prostoru nekdanje tovarne so svoje mesto našla nova podjetja, sodobno zasnovana stavba, v kateri so bili šivalnica, skladišča in komerciala, pa je dobila novo podobo in povsem nov namen. Stavbo je iz stečajne mase odkupila Občina Vrhnika in v njej uredila Kulturni center Vrhnika, Cankarjevo knjižnico Vrhnika in nekaj razredov osnovne šole, ki nosi pisateljevo ime.

V bistvu je celotna knjižnica svojevrsten spomin na nekdanjo usnjarno, opremljena je s predmeti, stoli, delovnimi mizami, železnimi konstrukcijami in drugim materialom iz nekdanje tovarne. V domoznanskem oddelku knjižnice, ki ga vodi Nataša Oblak Japelj, so svoje mesto dobili obsežen arhiv nekdanje tovarne in tudi najrazličnejši predmeti, povezani z življenjem tovarne, fotografije, albumi, načrti, promocijski katalogi, umetniški predmeti. Na spletni strani www.kamra.si pa so objavljene številne fotografije ter osebne pripovedi nekdanjih zaposlenih. Pri prebiranju njihovih spominov podrobnejše spoznamo delo v tovarni, njen razvoj, uspehe, ekološke težave in tudi družabno življenje zaposlenih.