»Tebi, Janko, je bilo lepo postlano; ded in oče sta bila mesarja, ti pa si njuno delo malce posodobil in zmagal,« si misli marsikdo, ki seveda ne pozna Janka in Helene Kodila ter njune zgodbe. Zato si misli, da so njihovi mesni izdelki in dobrote iz njihove restavracije, ki iz Markišavcev pri Murski Soboti odmevajo daleč prek meja, nekaj samo po sebi umevnega ...

Stane Zavrl, Jankov ded, je bil res mesar. Živel je na Mirni na Dolenjskem, kjer je odprl prvo prodajalno mesa. Tudi njegov sin Janez, Jankov oče, je postal mesar; v mesnopredelovalni industriji Pomurka je delal kot tehnolog, bil je odprt za novosti. Bil pa je tudi zaveden čebelar. In Janko je kot najstnik veliko časa preživel med čebelami. »Pomagal sem očetu, saj smo imeli sto panjev, zato je bilo veliko dela. Z njim sem čebelaril in spoznaval tudi ekonomski del posla, še zlasti takrat, ko je preračunaval, kako bo s ceno medu 'prišel skozi'... In ko mi je kupil kolo, smuči in kasneje računalnik, sem se zavedal, da to ni darilo, ki bi padlo z neba, ampak je bilo treba vse to zaslužiti.«

Občina Prebold in še nekateri kraji zunaj nje so zgodovinsko med najbolj raziskanimi občinami v Sloveniji. K temu je nedvomno pripomogel 93-letni nekdanji primarij celjske bolnišnice Ivan Dolinar, častni občan Občine Prebold, pisec 13 knjig in dobitnik letošnjega občinskega kulturnega priznanja – plakete savinjskega pisatelja Janka Kača.  

Njegovo življenjsko vodilo je delati in uporabljati ves življenjski potencial, vse dokler je človeku dano. »Čutim notranjo dolžnost, da vse to raziščem,« pravi prim. Ivan Dolinar, ki svoja odkritja brez težav zapisuje na računalnik, na spletu brska po arhivih in zbira informacije. Zapisi o preteklosti so sčasoma postali njegova strast in njegov drugi poklic. Redko se zgodi, da je zdravnik hkrati zagrizen zgodovinar, ki z vso vnemo brska po številnih arhivih doma in zunaj meja in raziskuje tudi področja, ki jih uradna zgodovina, napolnjena s številnimi podatki, zaobide.

Ime Janez Janež mnogim Slovencem verjetno ne pove veliko, čeprav je bil eden izmed ljudi na svetu, ki so bili zdravniškemu poklicu najbolj predani. Res pa je večji del življenja preživel v Tajvanu, kjer je za seboj pustil na tisoče pričevanj hvaležnih bolnikov, med katerimi so marsikateri prihajali iz najrevnejših slojev in si pogosto niso mogli plačati osnovnega zdravljenja. Zdravnik nikomur ni odrekel pomoči.

Janez Janež je bil rojen leta 1913 v kraju Dolsko. Po domače so mu pravili Pletarjev Janko in že kot otrok je govoril, da bo šel na Kitajsko za misijonarja. Mati si je želela, da bi postal duhovnik, zato je bila zelo razočarana, ko se je odločil za študij medicine na ljubljanski fakulteti. Študij je nadaljeval v Zagrebu, diplomiral je v Gradcu in na Dunaj odšel še na specializacijo s področja transfuzije krvi. Leta 1937 se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal predstojnik kirurgije v bolnišnici in eden prvih, ki je v Ljubljani izvedel krvno transfuzijo.

Življenjska pot Velenjčana Franca Vedenika presega običajen okvir univerzitetnega diplomiranega inženirja strojništva, podjetnika, direktorja, kulturnika, glasbenika in ne nazadnje plemenitega človeka. V zadnjih letih si je zadal nalogo, da starejšim krajanom pomaga k lepšemu življenju prek Društva upokojencev Velenje.

Franc Vedenik je po prvi zaposlitvi v Premogovniku Velenje zrasel v izkušenega podjetnika ter kasneje lastnika srednje velikega, zdaj mednarodno uveljavljenega podjetja Veplas Velenjska plastika, d. d., za izdelovanje programov iz plastike in novih kompozitov. Kot direktor in solastnik je družbo vodil kar štiri desetletja, zdaj jo vodi sin Gregor.

Iztok Kraševec je prejemnik velike športne nagrade za življenjsko delo 2020, ki jo podeljujeta Zavod za šport Kranj in Mestna občina Kranj. S čim si jo je zaslužil v 63. letu Gero, kot ga kličejo še iz osnovnošolskih let?

Velik športni zanesenjak že pol stoletja deluje na področju rekreativno-tekmovalnega športa, je tudi nepogrešljiv pri organizaciji marsikaterega dogodka. Bil je nogometaš, vaterpolist, košarkar, teniški igralec, v letih pred upokojitvijo pa prisega na golf. Zakaj tako raznotera izbira športov? S prvim je želel nadaljevati zelo uspešno očetovo nogometno pot in v njem je užival. K vaterpolu so ga pritegnili prijatelji. S košarko je kot fant iz bloka pri kranjskem vodovodnem stolpu v trojkah polnil prosti čas. Na prosto igrišče so po vsaki tekmi morali čakati uro in pol ali celo dlje, tako zasedeno je bilo. V času, ko se je odločil za tenis, se je bilo treba najmanj teden prej naročiti za prosti termin. Vanj je prestopil, ker si je lažje našel primernega soigralca. Golf, s katerim si polni čas in dušo v zadnjih letih, pa je igra, pri kateri je, kot je izjavil za Kranjske novice, ključno s čim manj udarci doseči dober rezultat.

ODSTRTE PODOBE – ŽIROVNICA

Gručasto naselje v Deželi leži deloma na rečno-ledeniškem produ najsevernejšega dela Ljubljanske kotline, ki tu prehaja v ozko Zgornjesavsko dolino, deloma pa na pobočnem grušču grebena Reber, ki ga na severu dolina potoka Završnica loči od Stola (2236 m). »Na dobrih 120 let stari razglednici je risarski samouk Franc Rojec, ki je tedaj kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, na osrednji risbi upodobil staro jedro kraja, prvič omenjenega leta 1253. Na njej si z leve proti desni sledijo: Svetinova, Muhovčeva, Keržišnikova, Osenkova, Grosova, Strahova, Tonejčkova, Pogorevova in Bohinčeva hiša,« nam je najprej pojasnil 61-letni Žirovničan Brane Horvat, upokojeni elektromonter za merilne naprave.

»Moja ljubezen do vezenja in ročnih del se je začela že v zgodnji mladosti,« začne svojo pripoved Helena Ograjenšek, upokojena poslovodkinja iz Celja. Že pet desetletij izdeluje voščilnice, obogatene z vezenimi ročnimi deli. Večinoma jih podarja, nekaj pa jih izdeluje tudi po naročilu.

Rodila se je kot najstarejša med tremi otroki. Njen oče je bil slikar samouk in je obnovil vse vaške kapele od Ponikve do Žalca v Spodnji Savinjski dolini. Igral je violino in tudi vse tete in strici po očetovi strani so imeli umetniško žilico. Mimogrede, Helenin sin Robert je kipar, ki je doštudiral na ljubljanski likovni akademiji, in jo pogosto obišče. Ukvarja in preživlja se s fotografijo, tudi umetniško. Njena mama je rada pletla in s svojimi pleteninami razveseljevala vso družino. Imela je prijateljico, ki je odlično vezla, in kadarkoli je prišla na obisk, je Heleno učila vesti in šivati prtičke. Takrat se je začela njena ljubezen do vezenja in ustvarjanja ročnih del. »Mama je bila naročena na revijo Naša žena, v kateri so bile krojne pole in načrti za ročna dela. Pred novim letom pa tudi skice za novoletne čestitke. Začela sem jih šivati in izdelovati. Mama je za novoletne praznike vedno napisala ogromno voščilnic, saj smo imeli veliko sorodnikov in prijateljev.«

 Fotografija je nastala leta 1940, ko je imel Frane (Franc) Drolc iz Motnika eno leto. Kasneje je bil profesor slavistike in dolgoletni vodja študijske knjižnice v Kranju, vodil je tudi lektorat za slovenske študente na celovški univerzi. Fotografijo je poslala njegova sestra Marina Drolc.

 

 Na fotografiji je Matija Tacer z Gubnega na Kozjanskem. Med prvo svetovno vojno, natančneje leta 1916, je s fronte poslal razglednico s svojo sliko domačemu župniku Jakobu Ravterju iz fare Pilštanj ter se mu priporočil za srečno vrnitev domov. Fotografijo hrani njegova hči Štefanija Amon.

Nedeljka Luznar, profesorica zdravstvene vzgoje, je bila vse življenje v gibanju, se izobraževala, skrbela za družino, delovala kot prostovoljka in sodelovala pri številnih projektih, povezanih z zdravstveno nego. Še vedno marsikaj počne.

Koronačase preživlja tako kot drugi, večinoma doma. »K sreči imam psičko, zaradi katere moram na sprehod vsaj dvakrat na dan,« pravi. Pogreša pa druženje in tudi delo z otroki, saj dela kot prostovoljka v muzeju, muzej pa je bil vse leto zaprt. Manjkajo ji tudi obiski kina, gledališča, razstav.

Moška srajca, skrbno zložena, z bucikami pritrjena na karton, ovita v tanek bel papir, skrbno položena v lepo kartonsko škatlo, bele ali nežno modre barve, kasneje s tankimi temnejšimi črtami ... Bile so najbolj znan izdelek Laboda, ki so se mu kasneje pridružile elegantne ženske bluze, krila in vrhnja oblačila.

Zgodba o začetkih tovarne Labod seže v leto 1924, ko sta obrtnika Ivan Medic in Jožko Povh v obrtni delavnici v Novem mestu začela šivati perilo. Nekaj let kasneje sta se ločila in nadaljevala vsak s svojo dejavnostjo, a je obstal le Medic. Ta je že leta 1933 v beograjskem patentnem uradu prijavil znak belega laboda kot zaščitni znak kvalitete. Med vojno je Medicova tovarna delovala le občasno, po vojni pa so jo nacionalizirali in podjetje preimenovali v Industrijo perila Novo mesto. Leta 1949 je sodelovalo na razstavi lokalne industrije  in obrti v Ljubljani in dobilo prvo priznanje, naročil pa je bilo toliko, da so leto kasneje že pričeli z dvoizmenskim delom. Šele leta 1963 pa se je podjetje preimenovalo v Labod, tovarna srajc Novo mesto.