V Latkovi vasi pri Preboldu v Savinjski dolini, točneje v zaselku Groblja, živita zakonca Marija Ana in Viljem Petek, ki ju kličejo Mari in Vili in sta na pragu praznovanja 65. obletnice skupnega življenja, njuna ljubezen pa se je začela že sedem let prej. Oba vseskozi druži ljubezen do kulture, pisane besede, knjig, narave in domovine.

Marija Ana je bila dolgo časa skrita literarna ustvarjalka, ki je svoje pesmi pod psevdonimom objavila šele pred kakšnimi dvajsetimi leti v preboldskem občinskem glasilu Pod Žvajgo. Danes je znana ljudska pesnica, ki pa piše, kot pravi, predvsem za svojo dušo, pa tudi kakšno po želji. Mož Viljem je njene pesniške in prozne stvaritve spravil v knjižno obliko, s čimer je ustvaril bogat literarni opus, zajet v 22 knjigah.

Angeli Košmrlj, ki živi na svojem domu na Polzeli skupaj s sinovo družino, ne bi prisodili, da je pred kratkim praznovala stoti rojstni dan. Med drugim je ohranila izjemen spomin.

Kot najmlajša od devetih otrok se je rodila na Sarskem v občini Ig pri Ljubljani v zavedni delavsko-kmečki družini Štrumbelj. Po osnovni šoli je ostala doma na kmetiji, kjer je opravljala vsa kmečka in gospodinjska dela. V začetku druge svetovne vojne se je kot mladinka vključila v narodnoosvobodilni boj. Bila je kurirka in obveščevalka na Dolenjskem. Vojna jo je krepko zaznamovala, saj ji je vzela štiri brate, eden je umrl kot zajeti partizan v taborišču na Rabu, drugega, ki je bil prav tako na Rabu, so po kapitulaciji Italije ubili, tretji je bil ranjen v brigadi in je umrl, četrti pa je umrl med vračanjem iz taborišča Dachau.

Slikati je začela šele pred nekaj leti, po moževi smrti. A slike Zvezdane Sabotić so tako čudovite, da včasih resnično ne veš, ali gledaš fotografijo ali sliko. Z njimi navdušuje tudi člane Dnevnega centra aktivnosti na Rudniku v Ljubljani, kjer poleg drugih dejavnosti obiskuje tudi slikarski krožek.

Ukvarja se tudi z drugimi ustvarjalnimi tehnikami, za katere je potreben več kot le kanec umetniške žilice. O tem, kako to, da je prijela za slikarski čopič, pa pravi: »Človek, ki je na delovnem mestu leta in leta gledal slike, pa čeprav gibljive, dobi občutek za razmerja. Postane zelo natančen. Ena sličica je 1/24 sekunde, in to lahko pomeni veliko pri gibu ali pogledu, pri spreminjanju svetlobe. Tako sem videla stvari, ki jih drugi niso niti opazili. Šlo je samo za občutek, da je nekaj v redu, drugače pa enostavno ni. Potem so tu še totali – pokrajine in bližnji posnetki, na primer velike rože, in ko prideš bližje, bolj občutiš, kaj slika govori. To se počasi usede vate in ostane. Dozdeva se mi, da lahko s temi občutki slikam. Zato so moje slike večinoma realistične.«

 Fotografija je iz leta 1930 s poroke zakoncev Bukovšek iz Loč pri Poljčanah. Hrani jo hči Marija Petek iz Mlač. Kmalu bo praznovala 91. rojstni dan, a še vedno zna na pamet pesem Stoji učilna zidana, ki jo je kot petletno deklico naučila mama.

 Fotografija družine s sedmimi otroki pa je nastala avgusta 1959. Obe fotografiji hrani najmlajša hči Ana Kolarič iz Gajševcev.

 Na fotografiji iz leta 1915 je Angela Vařacha, rojena Podrekar, s hčerkama. V naročju ima mlajšo hčerko Jožico, ob njej pa stoji Božena, mama Brede Kecman iz Kranja, ki nam je poslala fotografijo.

Majda Konvalinka iz Ljubljane je zaradi svojih številnih dobrih del leta 2011 postala slovenska naj prostovoljka leta. Za dolgoletno človekoljubno delovanje je štiri leta kasneje, ko je imela že devetdeset let, prejela še državno odlikovanje Rdečega križa Slovenije. Pri tej človekoljubni organizaciji deluje že skoraj šestdeset let.

»Odkar pomnim, pomagam ljudem v stiski,« pravi 96-letna sogovornica, ki še sama skrbi zase. Sem in tja sicer zboli, a vsem zdravstvenim tegobam pogumno kljubuje. Pred leti je premagala tudi raka dojk. »Da je treba revnim in nesrečnim pomagati, so me naučili že starši, jaz pa svoja otroka, onadva sta to prenesla na moje vnuke … Tako se veriga dobrote nadaljuje. To je zelo pomembno v tem svetu, kjer nekaj veljajo le dobiček, moč, oblast in rivalstvo,« nadaljuje sogovornica, ki se je rodila v Kranju. Že več kot šest desetletij pa vse poletne mesece preživi v Dolenjskih Toplicah, kjer je imel legendarni dr. Konstantin Konvalinka, možev oče, pred drugo svetovno vojno dvajset let v lasti terme in tudi veliko hišo. Le-to je kasneje prodala, saj je ni več mogla vzdrževati ter negovati okolice, in si kupila stanovanje v topliškem naselju.

ODSTRTE PODOBE – MALI LIPOGLAV

Gručasto naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži vrh slemena med dolinama Dolom in Slivnico ter je del četrtne skupnosti Sostro v Mestni občini Ljubljana. Območje Malega Lipoglava je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo ostanki gradišča Mrdiž z obrambnim nasipom, nedaleč stran pa je tudi bolj znano arheološko najdišče Magdalenska gora. Tako Mali kot Veliki Lipoglav sta ime dobila po lipah, ki stojijo ob cesti v dolino. Zakaj je eden mali in drugi veliki, obstaja več razlag: Veliki Lipoglav ima s 532 metri za tri metre višjo nadmorsko višino; Veliki naj bi nastal prej kot Mali; na Velikem Lipoglavu naj bi lipe, ki so jih nekoč posadili v obeh vaseh, hitreje rasle.    

Na Marofu v Brežicah, danes strnjenem stanovanjskem naselju, delavci že od poletja podirajo bolj ali manj propadle ostanke nekdanje Tovarne pohištva Brežice. Na tem prostoru bodo zrasli novi stanovanjski bloki, tako pa bo dokončno izbrisana sled za tovarno, ki je bila nekoč ena naših najboljših pohištvenih tovarn, in brežiškim gospodarskim ponosom, ki je dokončno potonil s stečajem leta 2011.

Za podjetjem in stavbami ostajajo le zapisi, najbolj obsežnega hranijo v Knjižnici Brežice. Na spletni strani v rubriki Domoznanski mozaik najdemo naslov Odstiramo zgodbe brežiških stavb. Avtorica mag. Sabina Stanič je zaobjela zgodovinsko dogajanje v drugi polovici preteklega stoletja, povezano z ustanavljanjem novih tovarn za potrebe ljudi po drugi svetovni vojni. Iz Brežic in okolice je bilo med vojno namreč ogromno ljudi izseljenih v Nemčijo, in ko so se vrnili na svoje opustošene domove, ni bilo nikjer v okolici nobene obrtne delavnice,...

ODSTRTE PODOBE – ŽALEC

»Panoramski posnetek v zgornjem levem delu štirislikovne krajevne razglednice iz leta 1916 prikazuje pogled na trško naselje s severne strani. V ozadju vidimo 1090 metrov visok hrib Gozdnik, levo pred njim je Bukovica (584 m), pod njo pa na razglednem Gradišču (341 m) v Migojnicah stoji griška podružnična cerkev Lurške Matere božje iz leta 1894, zato ga imenujejo tudi savinjski Lurd. Slika zajema pravzaprav celoten tedanji trg Žalec, katerega osrednji del predstavlja sklenjeno pozidano jedro ob pomembni cestni povezavi vzhod–zahod (Dunaj–Trst), ki ga obdajajo polja. Značilno kmečko okolje so v drugi polovici 19. stoletja spremenili nasadi hmelja, ki še danes dajejo pečat naši dolini – dolini zelenega zlata,« je začel žalske podobe odstirati 66-letni upokojeni grafičar in domoznanec Veni Ferant.

Okoli Trebelnega je zelo gričevnat svet. Čužnja vas leži na dobrih 400 metrih nadmorske višine, in ko je mlada Amalija Pečjak po vojni prišla z dobrniškega konca delat na njihov krajevni urad, ji ti kraji niso bili všeč. Toda usoda je hotela, da je tu ostala. Spoznala je Zoretovega Alojza in 1949 leta sta se poročila. Pustila je službo in ostala doma na kmetiji. Vedno pa je našla čas tudi za ročna dela, ki jo pomirjajo in sproščajo še danes.

Pri 96 letih še vedno veze, plete in šiva. Najpogosteje se loti vezenja prtičkov z barvno prejico, pod njenimi rokami pa nastajajo tudi čudoviti prti, vezeni v tehniki rišelje. Leta za to niso ovira, le roke so postale bolj okorne, potarna, vendar se ne da motiti in že pokaže novi prtiček v delu. Še pred leti je naredila tudi ogromno gobelinov, ki jih je večino razdala. Amalija se spominja, kako je bilo včasih težko priti do platna in prejice. Osnovnih vbodov se je naučila v šoli, vezenje ji je bilo tako všeč, da je kasneje kupovala modne revije Burda in druge revije, kjer je našla nove vzorce in se sproti učila in izpopolnjevala. In ker je imela ročno delo rada, je kljub delu na kmetiji in ob skrbi za družino našla čas tudi za vezenje. Največkrat ob večerih in nedeljah, seveda ga je bilo več pozimi, ko je na kmetiji manj dela. Zdaj ima več časa za ustvarjanje, poleg tega pa rada rešuje še križanke in sudoku ter bere knjige.

V lepi vasi Čezsoča smo obiskali dve sestri – Pavlino, ki je v 83. letu starosti, in Ano, ki je pravkar dopolnila 89 let. Raziskovalci lokalnega narečja in zahtevnega ljudskega petja se obračajo nanju, saj sta zakladnica ljudskega, še zlasti pa pevskega izročila. Nadaljuje ga Pavlinin sin Dario, ki že 39 let poje v Moškem pevskem zboru Golobar Bovec.

Po domače se je hiši reklo pri Čouplju, sicer pa so se pisali Hrovat. Rodilo se je 13 otrok, tudi trije sinovi, ki si jih je oče nadvse želel, toda eden je umrl ob prezgodnjem rojstvu, štirje otroci pa zaradi krvave griže. Ostalo je osem hčera in vse so – tako kot oče Anton in mama Terezija – zelo lepo pele. Pevska kultura pa je bistveni del slovenske kulture, poudarita sestri.