Iz roda v rod

Zgodba družine Ivana Razborška je kljub pretresu, ki so ga doživeli z očetovim izbrisom, predvsem zgodba o ljubezni – o ljubeči medsebojni povezanosti, ljubezni do umetnosti in ljubezni do domovine. Vse to je zaznamovalo življenje Ivana in Marije Razboršek ter njunih hčera Eve in Maje.

Ivan se je rodil 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je službena pot zanesla njegove starše. Oče je izhajal iz Zasavja, mama pa je bila iz okolice Sevnice. Kot otrok je imel stik z domovino in našim jezikom le prek staršev. Ko mu je oče prinesel slovensko čitanko, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari, se je nad ilustracijami tako navdušil, da je začel zbirati vse, kar je bilo slovensko, in to je ostalo njegovo vodilo vse življenje. Družina se je nato preselila v Slavonsko Požego in nazadnje v Zagreb, kjer je Ivan sanjal, da bo po srednji šoli...

SPOZNAJTE JIH

Anton Rupnik je zelo izobražen mož. Bil je novinar Dela, urednik tednika Teleks in diplomat. Še vedno pa je publicist, pisatelj, prevajalec in zelo iskan sodni tolmač za francoski, ruski in nemški jezik. Od covida naprej z ženo živita v idilični in edini slovenski vasi, ki se začne s črko E: na Erzelju nad Vipavo, kjer zagnano vrtnarita. Pa še to: drugo leto bo sogovornik imel že sedemdeseto obletnico gimnazijske mature.

Ko zunaj dežuje ali piha burja, Anton Rupnik zmeraj sedi med kupom knjig, revij in časopisov ali za računalnikom ter dela. »V glavnem prevajam ali pišem,« začne. Ko dela, vedno posluša klasično glasbo, ki ga pomirja in hkrati spodbuja pri ustvarjanju. »Če sem prost, berem in še vedno se rad učim.« Za sprostitev z ženo Sonjo vsak dan po kosilu in ob kavi odigrata tri partije šnopsa.

ODSTRTE PODOBE – SVETI JOŠT NAD KRANJEM

Naselje je vrh istoimenskega hriba, visokega 847 metrov, ki je del dolgega slemena med Kranjem in Škofjo Loko. Ker se osamljeno dviguje proti osrčju severnega dela Ljubljanske kotline, so z njega čudoviti razgledi na Škofjeloško hribovje, Karavanke ter Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. V času nastanka objavljenih razglednic v začetku 20. stoletja je na Sv. Joštu (kot se je vasica imenovala do leta 1955, zatem Jošt nad Kranjem, po letu 1990 pa ima zdajšnje ime) živelo osem, ob popisu leta 1931 pa deset stalnih prebivalcev (največ), od leta 1981 pa ni nobenega več. Trislikovno barvno razglednico, ki poleg podružnične baročne cerkve sv. Jošta prikazuje še kapelico pri Studencu in farno cerkev sv. Martina v Šmartinu pri Kranju (današnjem Stražišču), je okrog leta 1900 založil tedanji joštarski gostilničar Franc Benedik, dedek 73-letnega upokojenega zdravnika internista nefrologa Mihe Benedika.

Športni veterani: Kliton Bozgo

Tekme nogometnega prvenstva v Nemčiji bo z velikim zanimanjem spremljal tudi Kliton Toni Bozgo. Pravzaprav logično, če vemo, da je nogometaš, ki je pustil velik pečat na slovenskih zelenicah.

Igral je za oba največja slovenska kluba – NK Maribor in NK Olimpija. V NK Maribor še danes velja za enega najboljših napadalcev, s 108 goli je na tretjem mestu večne lestvice klubskih strelcev v zgodovini kluba in na drugem mestu strelcev po osamosvojitvi Slovenije. Skupno je odigral 207 tekem v prvi slovenski nogometni ligi (SNL) in zabil 109 golov. Dvakrat je bil najboljši strelec lige. To je bilo v sezoni 1999/2000 (24 golov), ko je z NK Maribor igral tudi v elitni ligi prvakov, in nato še v sezoni 2004/2005 (18 golov).

Spoznajte jih 

Univerza za tretje življenjsko obdobje Škofja Loka oziroma Društvo U3 letos praznuje dvajset let delovanja. Začeli so skromno, v študijskem letu 2023/2024 pa je študijskih krožkov in delavnic že 80, udeležencev in študijskih ur pa več kot tisoč.

Ustanovna članica in vsa leta predsednica Društva U3 Borjana Varja Koželj se začetkov spominja takole: »Rada bi se zahvalila Mani Veble Grum, takratni predsednici društva upokojencev, da je spodbudila nastanek univerze v Škofji Loki. Predlagala je, da bi po vzoru univerze za tretje življenjsko obdobje, ki jo je obiskovala v Ljubljani, nekaj takega osnovali tudi pri nas. Odzvala sem se njenemu povabilu, da greva skupaj v Ljubljano na ogled univerze. Dobili smo zagon in decembra 2004 smo prvič povabili člane društva upokojencev na predstavitev ideje. Deset let je univerza delovala v okviru društva upokojencev, leta 2014 smo se zaradi velikega obsega dela organizacijsko in finančno osamosvojili, smo pa še naprej ostali prijatelji in sodelavci.«

Kam nas pelje življenje 

Ljubljančana Mija in Tone Branc že od leta 1988 živita v Združenih državah Amerike. Predstavljata pomemben steber slovenske skupnosti v New Yorku in združujeta vse, ki v srcu dobro mislijo. 

Tone, diplomirani ekonomist, se je prek Gospodarske zbornice Slovenije v ZDA dodatno izobraževal na področju zunanje trgovine, nato pa je dobil službo na predstavništvu Slovenijalesa v New Yorku. Po končanem štiriletnem mandatu pa se je odločil, da ustanovi svoje podjetje in tam tudi ostane. Ko se je Mija pridružila možu, je bil njun najmlajši sin Matej še dojenček. V Sloveniji je bila zaposlena na Skladu obrtnikov in podjetnikov, v ZDA pa ob treh otrocih službe ni pogrešala.

Spoznajte jih 

Antonija Aram, najstarejša meščanka Velenja, se je le nekaj dni pred 104. rojstnim dnem iz svojega stanovanja v bloku, kjer je ob pomoči prijateljic in pomoči na domu živela sama, preselila v Dom za varstvo odraslih Velenje.

Antonija se je rodila 27. maja leta 1920 v Šoštanju. V družini so bile tri deklice in dva fanta. Pravi, da dolgoživost ni bila v rodu. »Zahvaliti se moram srčnemu spodbujevalniku, ki sem ga dobila pri 95 letih.« In doda presenetljiv podatek, da je bila od malega srčna bolnica. Veliko so jo zdravili, težko je dihala, šele v pozni starosti in po operaciji so se stvari uredile. »Od takrat mirno in dobro živim. Od operacije mi je danih devet let in še nekaj jih bo, dokler mi srce tako mirno bije,« se zasmeji Tončka, Tonija, Tonka, Toni. To so imena, ki so ji jih nadeli domači, sodelavci ali prijatelji.

Spoznajte jih 

Bi rekel človek, ki je skoraj vsak dan na obisku v domu starostnikov, da težko. Le redkim uspe, da si najde trajno mesto v srcih zaposlenih in mu nekateri prijazno rečejo celo sonček … Naša teta Minka je med njimi. Predvsem zato, ker se vedno smehlja, če jo kdo ogovori, ni nikoli sitna in ničesar ne zahteva.

Minka Babič je bila že od nekdaj dobrovoljna. Iz mladosti, o kateri je še pred kratkim rada razpredala, je ohranila mnogo več lepih kot bridkih spominov. Ker ni bilo moških pri hiši, so delo na veliki kmetiji morale opraviti ženske. Ata je zaradi posledic internacije hitro umrl, en brat je med vojno izgubil življenje, najstarejši pa je kot tapetnik v svoji delavnici preživel od zgodnjega jutra do trde noči. Kosilo mu je opoldne s kolesom z Brezij v Radovljico najpogosteje pripeljala Minka.

Nostalgija 

Vzajemnost letos praznuje 50. obletnico izhajanja, zato vas želimo spomniti, kaj vse se je dogajalo poleti leta 1974.

Sladoled Planica z značilno kombinacijo okusov vanilije, jagode in čokolade je navdušil potrošnike.

Richard Nixon, 37. predsednik Združenih držav Amerike, je zaradi odkritja afere Watergate odstopil s položaja. Nadomestil ga je podpredsednik Gerald Ford.

Na Kozjanskem so še vedno odstranjevali posledice hudega potresa, ki je poškodoval več kot tisoč stavb.

Iz zgodovine 

V Kopru vsako tretjo soboto v mesecu pripravijo sejem starin, ki radovedneže in kupce vabi pred vrata Muda in na Prešernov trg. Predmeti, ki jih zbiratelji ponujajo na stojnicah, izvirajo v glavnem iz 19. in 20. stoletja, nekaj jih je tudi iz 18. stoletja, a so bolj redki.

Kakšen je profil tipičnega zbiratelja, vprašamo organizatorja sejma Maurizia Kasteliča. »To so večinoma starejši ljudje, ki imajo čas, zbirateljsko strast in se pri svojem delu zabavajo. So radi med ljudmi. Če kakšno stvar tudi prodajo, toliko boljše.«