Spoznajte jih 

Leon Dogša je eden najstarejših Mariborčanov, če ne kar najstarejši, saj je 6. novembra praznoval že 105. rojstni dan. V zadnjih dneh so lokalni časopisi veliko pisali o njem, njegovem življenju, poklicu, spominih. Ti spomini segajo tako daleč nazaj, da so skoraj že pravljični: takrat, v starih časih, je bilo … Vse drugače? Boljše? Slabše?

Leta 1985 se je včlanil v Društvo upokojencev Maribor Tabor in vključil v sekcijo steznega kegljanja, kjer je še pred nekaj leti po stezi metal krogle in podiral keglje. Nekdanji kegljaški kolegi so mu ob zares lepem jubileju skupaj z vodstvom Društva upokojencev Maribor Tabor pripravili druženje. Ves nasmejan in srečen je sedel med svojimi športnimi kolegi in živahno kramljal z nami. Povedal je, da je za tako dolgo življenje zaslužen predvsem sam. Skrbel je namreč za svoje telo in dobro počutje.

Iz roda v rod

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica z doktoratom z interdisciplinarnih področij socialne medicine in zgodovine medicine, med študenti medicine že več generacij najbolj priljubljena profesorica, med kolegi zdravniki in znanstveniki pa najplodovitejša pisateljica in publicistka s kar 1700 objavami, zabeleženimi v Cobissovih bibliografijah raziskovalcev. Njeno monumentalno delo je enciklopedična zbirka petih knjig z naslovom Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.

Lojzka Kovačič iz Novega mesta je dolgoletna naročnica Vzajemnosti, brala jo je, še preden se je leta 1990 upokojila, saj se je nanjo naročil njen mož Jože, ko se je invalidsko upokojil, in tako prihaja v hišo že okrog 40 let.

Najprej prebere zdravstvene članke, potem reportaže in prispevke o dejavnostih društev upokojencev, zelo rada rešuje križanke. Pravi, da jo vsak mesec težko pričakuje. V vsaki številki najde veliko zanimivega in koristnega. Do Vzajemnosti ima poseben odnos, od leta 1995 ima shranjene vse številke revije. Skoraj redno hodi tudi na srečanja bralcev in prijateljev Vzajemnosti, ker je vedno nekaj novega, se rada druži in spoznava nove ljudi, vidi kraje, ki jih sicer ne bi, še posebej ima rada izlete z ladjico, z zanimanjem pa prisluhne tudi predavanjem.

Spoznajte jih

Že dolgo smo si želeli obiskati Antona Lončariča, saj so našo pozornost pritegnili njegovi izdelki iz bakrene pločevine, ki krasijo cerkve, vaške kapele in križe. Njegovo delo je še toliko bolj cenjeno, ker se nikoli ni izučil za ta poklic.

Anton Lončarič se je rodil leta 1942 v družini štirih fantov v zaselku Negovski Vrh v Negovi, kjer je nekoč živel tudi tako imenovani dobri človek Ivan Kramberger. Po drugi svetovni vojni ni bilo možnosti za šolanje, zato so se fantje takoj po končanju osnovne šole zaposlili in si kasneje po svoje začrtali pot. Starejši brat je bil cenjen podjetnik, drugi, ki je kmetoval, je žal že pokojni, najmlajši pa živi v Kanadi, kjer se prav tako ukvarja s podjetništvom.

 Fotografija je nastala pred drugo svetovno vojno v Holandiji, kjer je živela družina Markošek, mama Ana in oče Franc ter štirje sinovi: Valentin - Zdravko, Ervin, Franek ter najmlajši Emil - Milan. Ervin se je ponesrečil v Judenburgu, kamor so bili izseljeni. V Slovenijo so se vrnili leta 1947. Fotografijo hrani 88-letni Franc (Franek) Markošek, glasbenik, trobentar ter slikar samouk iz Laškega.

 Na fotografiji, ki je nastala leta 1940, sta nona Marija Novak in mož Karlo Podgornik iz Vrtovina. Za njima stojijo njuni otroci Stanko, Anica, Jelka, Danica, Pavla in Milan. Sliko hrani vnukinja Vida Durn.

 Iz zgodovine 

Čeprav se zdi, da so imena stvar okusa in odločitve staršev, jih močno določajo časi, okoliščine in oblast. Med drugo svetovno vojno so otroci dobivali bolj nemška in po njej bolj slovanska imena.

Pri nas in v drugih okupiranih deželah so se med drugo svetovno vojno pojavila nova nemška imena (Anemarija, Hajda, Helmut, Inge, Rosvita), obenem pa je poskočila priljubljenost starih (Adolf, Friderik, Gizela, Hilda, Irma, Konrad, Margareta, Oto, Rudolf, Valter). Med pogostejšimi medvojnimi imeni, ki se začenjajo s črko e, na primer Edvard, Elizabeta, Emil, Erika, Erna, Ernest, Ervin in Evgen, sta najkrajši ženski imeni Ela in Ema postali pri nas zelo priljubljeni znova v 21. stoletju.

Kam nas pelje življenje 

Vsestranski umetnik, glasbenik, likovnik, organizator kulturnih in drugih prireditev, zbiralec starih predmetov, izdelovalec in zbiralec jaslic, starih božičnih razglednic, začetnik razstave božičnih jaslic v Vojniku, promotor češke kulture v Sloveniji ... Vse to je Jože Žlaus.

Njegovih dejavnosti je še veliko, a dodajmo le, da sta Jože in njegova žena Jelka zelo aktivna člana Društva ljubiteljev jaslic in sta letos na Brezjah prejela prestižno priznanje za aktivno delo na področju jasličarstva. Leta 2018 so bile njune jaslice razstavljene v Vatikanu med sto najlepšimi jaslicami z vsega sveta. Posebnost njunih jaslic je ta, da so izdelane iz votlega vrbovega panja, ki je bil namenjen predelavi v sekance, a je Jože ob opazovanju tega odpadnega kosa lesa dobil idejo, da bi bilo mogoče iz njega izdelati jaslice. Na letošnji mednarodni razstavi, ki jo v Vatikanu tradicionalno odprejo 8. decembra, bodo na ogled kar štiri slovenske jaslice, ponovno bosta sodelovala tudi zakonca Žlaus.

Iz roda v rod

Prof. dr. Jadrana Lenarčiča poznamo predvsem kot mednarodno priznanega znanstvenika – robotika, nedavno upokojenega direktorja Instituta Jožefa Stefana (IJS) in tudi kot uveljavljenega slikarja. Z ženo Brigito, upokojeno zaslužno profesorico biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, imata hčerko in sina, vsi v družini pa so dosegli doktorski naziv.

Oba s tri leta mlajšo ženo Brigito sta se po zelo uspešnih karierah upokojila na isti dan v februarju 2022. Je pa Jadran še dejaven v nekaterih mednarodnih odborih, eno uro tedensko predava na Fakulteti za elektrotehniko, delno pa ostaja povezan tudi z IJS. Sicer je človek mnogih talentov, ki zase pravi, da se bolj kot z glavo odloča s srcem, kar je za znanstvenika presenetljiva izjava. Kdor pozna njegova slikarska dela, ve, koliko njegovega otroštva, preživetega v Kopru, je ujetega v slikah, ki jih stroka uvršča med kubizem in abstrakcijo.

Spoznajte jih

Marija Brlek, rojena Grabar, je bila na seznamu taboriščnikov oziroma ukradenih otrok. Šele pri 81-tih letih se je odločila javno povedati svojo življenjsko zgodbo, ki jo je kruto zaznamovala druga svetovna vojna. Veselila se je objave članka, ki ga je vnaprej prebrala, a žal se je njeno življenje izteklo tik pred izidom revije. Svojci so se iz spoštovanja njene želje in v spomin na mamo strinjali z objavo. 

Dva zaljubljena mlada para: Neža in Jakob Grabar ter Otilija in Janez Kocmut, sta si večno ljubezen prisegla na isti dan.  Kljub negotovim časom, ki niso napovedovali lepe prihodnosti, so jo štirje mladi iz Slovenskih goric načrtovali skupaj. Zavedne Slovence so povezovali pripadnost sokolom, mržnja do nemškutarjev in Nemcev ter sodelovanje z borci Slovenskogoriške – Lackove čete. A vojna je usodno zarezala v življenje mladoporočencev in njihovih potomcev.