SPOZNAJMO JIH

»Rodil sem se doma, v mali hiški na robu dvorišča kmeta Kuneja v Makolah, saj sva z mamo pri njem takrat stanovala,« pove Milan Sternad, 77-letni haloški fotograf in zbiratelj, ki je spreten tudi v kvačkanju, pletenju in šivanju gobelinov. Še vedno je poln ustvarjalnih idej in željan novih izzivov.

Prvih šivalnih vbodov se je naučil že kot petletni otrok. Mama je bila šivilja, oče krojač, pri vzgoji sta bila oba stroga, zato se je moral hitro prilagoditi življenju med metri blaga, starimi oblekami za predelavo, krpami, volno, raznovrstnimi iglami. »Po osnovni šoli so me porinili v srednjo tehniško šolo v Mariboru, kjer sem že v prvem letniku padel.« Po hudih mukah je šolo končal, se nesrečen potikal sedem let po Mariboru v različnih službah, »letos bo 50 let, odkar sem se vrnil v Makole, se zaposlil v domači Iskri Releji in tu ostal do upokojitve«. Ob tem se je lotil šivanja gobelinov za tovarno volne v Majšperku. »Šival sem jih s svilo.« Spreten je tudi v kvačkanju, klekljanju ter drobnih ročnih delih. »To so moji konjički, ki so mi v veselje in me izpolnjujejo že vse življenje.«

 Na fotografiji, stari kar 116 let, je družina Uran z Janževskega Vrha pri Ribnici na Pohorju, po domače Junkarjevi. Janez, vdovec s štirimi otroki, se je v drugo poročil s trideset let mlajšo Marijo, s katero sta imela 14 otrok. Fotografijo je poslala Mira Kumer iz Radelj ob Dravi, vnukinja deklice, ki jo ima mama v naročju.

 Kopači so se leta 1932 fotografirali v vinogradu Toneta Šoška iz Sobenje vasi pri Brežicah, ki ga je imel v Gadnah. Fotografijo hrani gospodarjeva vnukinja Mojca Gorišek iz Krške vasi.

Spoznajte jih

Policist, diplomirani pravnik, veteran vojne za Slovenijo, predavatelj, urednik, publicist, pisatelj, predsednik območnega kluba upokojencev MNZ Kranj, rokometaš ter dolgoletni rokometni sodnik, zborovski pevec, pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, dejaven v občinskem svetu in policijskem veteranskem društvu Sever. Zasebno pa spoštljiv mož, razumevajoč oče, dobrosrčen ded in potrpežljiv praded – vse to je Branko Celar.

Rodil se je leta 1951 v Ljubljani, po kadetski šoli za miličnike v Tacnu je študiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je za svoje diplomsko delo z naslovom Kazniva dejanja v civilnem zračnem prometu prejel Zoretovo nagrado Društva za združene narode za Slovenijo. V obdobju od 1971 do 2002 je v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve in kasneje Ministrstva za notranje zadeve RS v različnih enotah milice/policije opravljal naloge vse od miličnika do prvega načelnika slovenske mejne policije v samostojni Sloveniji. Ko je bil svetovalec vlade na oddelku za mednarodno sodelovanje, se je upokojil, vendar se je v obdobju od 2008 do 2012, v mandatu devete slovenske vlade, reaktiviral in opravljal naloge svetovalca ministrice Katarine Kresal. Za vedno so ga zaznamovale vrednote demokracije, svobode, solidarnosti, pravne in socialne države ter človekovih pravic.

Iz zgodovine

V Suhi krajini leži vas Podgozd, naselje z nekaj hišami, nad reko Krko vrezana v strugi med Dvorom in roškimi gozdovi. Tu je nekoč živel fotograf Janez Lovše. Podatkov o njem skorajda ni, starejši prebivalci pa se spominjajo le tega, kar so o njem govorili njihovi starši ali stari starši.

V vasi še živi njegov vnuk, soimenjak Janez Lovše, ki je že upokojen. Ponosen je na prednika, vendar o njem zelo malo ve. Živel je v skromni hišici z ženo in sedmimi otroki na robu vasi Podgozd. Pri Lovšetovih imajo nekaj starejših fotografij, ki jih je izdelal njegov stari oče, vendar njegove osebne fotografije nimajo. »Imamo pa njegovo lepo stensko uro, na katero sem zelo ponosen, je prelep spomin nanj,« pove Janez in doda, da so se Lovšetovi iz nekdanje Muhčeve hiše preselili, ob tem pa so se izgubili predmeti, žal tudi fotoaparat in negativi na ploščah. Potem so v vas prišli zbiralci starin in odnesli še tisto, kar je ostalo.

Spoznajte jih

Življenjsko pot Ivice Žnidaršič, predsednice Društva izgnancev Slovenije ter nekdanje predsednice in dolgoletne sodelavke Rdečega križa Slovenije, odlikuje skrb za sočloveka. V prvi tretjini življenja so njeno pot zaznamovale nečloveške razmere v nemških taboriščih, ob vrnitvi pa boj za preživetje na rodni Bučki. Verjetno je prav zaradi teh izkušenj postala netrudna borka za popravo krivic in pomoč ljudem v stiski.

Rodila se je 25. junija 1934 v vasi Bučka na Dolenjskem, kjer je imel oče kmetijo, mama pa trgovino. V začetku novembra 1941 se je namesto v šoli znašla v izgnanstvu. Nemški okupatorji so starše in šest otrok (rodilo se jih je osem, a je bila najstarejša hčerka ob izgonu že poročena, eden pa je umrl) odgnali v zbirno taborišče v gradu Rajhenburg v današnji Brestanici. Od tam je bilo poslanih v izgnanstvo okrog 45 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so z vlaki nadaljevali pot na prisilno delo v Nemčiji. Družina Žnidaršič je v skoraj štirih letih pregnanstva zamenjala več delovnih taborišč, povsod pa so izgnance pestili lakota, mraz, bolezni in ponižujoče ravnanje. Spomini na ta čas so še vedno boleči: »Zelo težko je bilo gledati trpljenje odraslih, ki so jih ubijale krute, nevzdržne delovne in življenjske razmere.« Le nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča sta zaradi nečloveškega ravnanja s prisilnimi delavci življenje izgubila njen oče in najstarejši brat.

ŠPORTNA VETERANA

Odbojkarji in odbojkarice iz Mislinje so venomer želi precejšnje uspehe. Milica in Miro Pruš, dolgoletna športna pedagoga mislinjske osnovne šole, sta imela krepak delež pri tem.

A na začetku le povejmo: odbojka v Mislinji se ni začela z Mirom. Začela se je veliko prej in nato uspešno nadaljevala; skupaj z Mirom in njegovo ženo Milico, do katere, kot pravi Miro, »smo včasih nemara morda malček krivični«. Zakaj? »Kot učiteljica orodne gimnastike je imela 'svoj način v glavi', naredila je telesno podlago za dekleta, ki so se nato pridružila odbojkarski sekciji,« naniza kamenček v odbojkarskem mozaiku sogovornik. Postala sta tim, dvojec, ki je deloval kot švicarska ura. Pravita, da tako delujeta še zdaj.

Odstrte podobe – odziv bralca

V prejšnji številki Vzajemnosti sem z zanimanjem prebral prispevek o Sv. Joštu nad Kranjem, ki ga želim dopolniti s kratkim opisom dogodkov po letu 1906. Tedaj sta namreč tamkajšnjo gostilno in mežnarijo prevzela moja dedek in babica Valentin in Johana Sedej. Rodil sem se leta 1939 in sem sin njune starejše hčerke Zofije, zato sem ju tudi osebno poznal.

Valentin Sedej in Johana Jelenc Sedej sta se rodila v Selcah v Selški dolini in tu tudi živela. To je bilo obdobje krize in vsak si je pomagal na svoj način. Johana je odšla v Trst k znanemu odvetniku, ki mu je gospodinjila. V okolju, kjer je živela, se je seznanila z načinom priprave hrane za višje uradništvo. Ko se je vrnila domov, je spoznala Valentina Sedeja, ki je bil izučeni čevljar in je obiskoval orglarsko šolo. A v Selcah dela ni bilo, zato sta odšla v Ameriko, kjer sta ostala kar nekaj časa.

ODSTRTE PODOBE – DOVJE

Vas s tisočletno tradicijo leži v Zgornjesavski dolini na vršaju, ki so ga nasuli potoki Presušnik, Mlinca in Sedučnikov potok izpod karavanške Kepe (2139 m). Eno od desetih naselij v občini Kranjska Gora se je izoblikovalo nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto Jesenice–Kranjska Gora. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca (na vzhodu ob istoimenskem potoku) in Vatiš (na zahodu pri nekdanji železniški postaji). »Starejša razglednica (iz okrog leta 1900) prikazuje središče vasi, kjer si z leve proti desni sledijo Bvaščeva, Mitharjeva, Brencetova in Blažejeva domačija ter ob desnem robu fotografije kovačnica, ki so jo tu verjetno imeli že prvi naseljenci. Na nekoliko mlajšem panoramskem posnetku pa vidimo na levi strani župnijsko cerkev sv. Mihaela ter v ozadju karavanške vrhove z najvišjo Kepo ter desno od nje Dovško Malo Kepo, Gubno in Plevevnico,« nam je pojasnil 76-letni domačin France Voga.

Iz roda v rod

Njihova blejska zgodba se je začela leta 1899, ko je Ivan Rus, praded Zdravka Rusa, ki mi je odgrinjal družinsko zgodovino, prišel na Bled in se leta 1891 poročil z domačinko Katarino Wester – Danejevo.  

Ivan Rus je odraščal na Bohinjski Beli pri stricu Ivanu Berliču, tamkajšnjem duhovniku. Izučil se je za krojača, stric pa mu je priskrbel delo na Bledu. Šival je za okoliško duhovščino, frake za hotelsko osebje, obleke za domačine, tudi platnene letne obleke za Riklijevo gospodo, ki je prihajala z vseh koncev Evrope. Ob tem je okoli leta 1896 od Steierja prevzel zastopstvo za prodajo koles in celo zgradil stezo, na kateri je kupce začel učiti vožnje s kolesom.

Muzeji niso samo ustanove, ki dokumentirajo preteklost, pač pa obiskovalcem omogočajo večplastno doživljanje dediščine. Ob razstavah jih na različne načine spodbujajo, naj z njimi delijo svoje znanje, izkušnje in spomine.

Kot pravi Janja Rebolj, muzejska svetnica, ki v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pripravlja vsebino programa za odrasle, so spremljevalni dogodki namenjeni temu, da ljudje tisto, kar vidijo na razstavi, še bolj podoživijo ali z udeležbo na delavnicah razvijejo večje zanimanje za vsebino. »Pri snovanju me vodijo trije cilji: udeležencem želimo ponuditi novo ali poglobljeno znanje, prenašamo kulturo ustvarjanja in tako širimo njihove izkušnje ter spodbujamo aktivno državljanstvo, kot temu rečem. Kar pomeni, da jih spodbujamo k razmišljanju, kaj nam razstava prinaša, kako lahko vsebina pripomore k boljšemu sobivanju in podobno.«