-
Marija Veršič, po domače Tomažinova Minka, z Brezovice pri Ljubljani se rada smeji in večkrat ponovi, da so bili v mladosti vsi dnevi prekratki, zdaj pa postajajo predolgi. A to je bolj šala, saj je izjemno dejavna, čeprav ji teče 77. leto.
Je ženska mnogih talentov. Presenečeni smo bili, ko je povedala, da je v dvoranici za srečanja društev, v katerih sodeluje, po tleh sama položila keramične ploščice. Da ji gredo od rok zidarska, keramičarska, krovska, slikarska in podobna dela, je dokazala v preteklih desetletjih, ko sta z možem Heinzem zgradila hišo, obnovila hišo staršev ter obsežno gospodarsko poslopje oziroma hlev, na katerega je sama narisala freski.
Usnjarna je bila gonilo razvoja kraja
ODSTRTE PODOBE – ŠOŠTANJ
Mestno naselje na zahodnem robu Šaleške doline leži na rečnih naplavinah med regulirano Pako in strmimi vzpetinami na jugu, visokimi do šesto metrov, medtem ko ga z vseh drugih strani obkroža ugrezninsko območje velenjskega premogovnika. Pred vstopom reke Pake v sotesko Penk se v bližini naselja vanjo izlivajo potoki Velunja, Bečovnica, Toplica in Šentflorjanščica. Krajevno ime izvira iz nemške besede Schönstein (lepi kamen), kakor se je imenoval stari šoštanjski oziroma današnji Pusti grad iz 12. stoletja, od katerega se je na strmem griču ohranil le večnadstropni obrambni stolp. Ob nastanku obeh razglednic pred dobrimi sto leti je bil Šoštanj, kot pravi 82-letni Joco Žnidaršič, domačin in eden najuglednejših slovenskih reporterskih in umetniških fotografov, cvetoče trško središče z eno največjih usnjarn v avstro-ogrski monarhiji, ki je bila v lasti družine Vošnjak in je odločilno prispevala h gospodarskemu razmahu kraja.
-
Tončko Podgorski iz Prebolda veliko ljudi pozna kot gospo s spretnimi rokami. Redno sodeluje na vseslovenskih razstavah rož iz krep papirja na Vranskem. Ne manjka niti na razstavah ročnih del upokojencev, festivalu čipk, festivalu potic in drugih dogodkih.
Njen oče Nikolaj Mazura je bil v času Avstro-Ogrske žandar. Ko je velik del slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo, je odšel v Bosno, kjer je spoznal svojo ženo Anko Mikulić, s katero sta imela pozneje kar trinajst otrok. Antonija oziroma Tončka, kot jo kličejo, je bila zadnja med njimi, rodila se je nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. Leta 1964 se je poročila s Stjepanom Podgorskim, ki je bil rojen v Slavonski Požegi.
Pogumni in drzni gorski vodniki
»Zrasli v trentarskih strminah, ki so bile pesem njihovega življenja ...« se začne posvetilo na spominski plošči, vzidani v previsno skalo pod Alpinetumom Juliana v Trenti. Postavili so jo leta 1957 v spomin na znane trentarske vodnike iz konca 19. in začetka 20. stoletja: Jožeta Komaca - Pavra, Andreja Komaca - Mota, Antona Kravanja - Kopiščarja, Ivana Berginca - Štruklja, Antona Tožbarja - Špika očeta in Antona Tožbarja - Špika sina.
V zahtevnih naravnih razmerah so pilili svojo prožnost in ostrili čut za ravnotežje najprej kot pastirji, nato kot gozdarji in lovci. Za Trentarje je nekoč veljalo, da imajo prirojeno ljubezen do lova. O njih je dr. Julius Kugy, ki velja za očeta alpinizma v Julijskih Alpah, zapisal, da tako divjih izbruhov lovske strasti kot v Trenti ni videl nikjer. A z njimi je ravnal z vso potrebno spoštljivostjo, in to ne samo v gorah, tudi sicer. Znan je primer, ko je dva izmed njih (Andreja in Jožeta Komaca) v hotelu na Trbižu povabil za svojo mizo v prvem razredu in je očitajoče poglede in negodovanje sosednje gospode pogumno zavrnil, češ da je njegovo življenje v njunih rokah.
Ljubeča vzgoja se prenaša med generacijami
Ko sem vprašala Tilna, najmlajšega od petih Slakanovih otrok, ki je pri 26 letih že uveljavljen skladatelj, kdo je njegov vzornik, je kot iz topa dejal, da so to njegovi starši. Danes je tako lepo priznanje iz ust mladega človeka redko slišati, zato sem si želela spoznati to družino iz Tabora v Savinjski dolini.
Mama Vida in oče Simon sta si za svojih pet otrok prizadevala pri razvoju njihovih talentov. Spodbujala sta branje, odgovornost do šole, jim omogočila, da se naučijo kolesariti, smučati, plavati, plesati, pridobiti vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in ob polnoletnosti narediti šoferski izpit. Z leti so počasi odhajali od doma. Najstarejši Primož je zdravstveni tehnik-reševalec in živi na Dobrni, za njim je violinist Andraž, edina hči Patricija je pravnica, oba sta si dom ustvarila v Ljubljani, Ožbej, ki živi v Mariboru, je magister prometnega inženirstva, doma je le še Tilen, skladatelj (z več kot 80 deli) in profesor na umetniški gimnaziji.
Od kmetov prek rokodelcev do rudarjev
Rudarstvo spada med najstarejše industrijske panoge. Takoj ko je človek spoznal koristnost kovin, jih je začel pridobivati iz zemlje. Seveda je bilo prvotno pridobivanje težaško, skoraj suženjsko delo, saj tehnična sredstva še niso bila razvita in so delali predvsem ročno.
Pridobivanje premoga časovno zaostaja za pridobivanjem kovin, saj človek ni potreboval premoga, dokler je imel dovolj lesa. V srednjem veku so premog kopali najprej na Angleškem, prvi pa so ga uporabljali kovači. Prve rudarske pravice je podelil kralj Henrik III. okrog leta 1239 v mestu New Castle. V 17. stoletju so začeli pridobivati premog tudi v nemških in avstrijskih deželah. Med temi je imela Štajerska zaradi nahajališča železove rude še posebno močno rudarsko tradicijo, kar pa je vplivalo tudi na nastanek premogovništva.
Tovarno je zamenjalo nakupovalno središče
Nekoč smo imeli
Ob Celovški cesti v Ljubljani, tam, kjer danes stoji razkošno nakupovalno središče, so nekoč ropotali stroji Dekorativne Ljubljana, tovarne dekorativnih pohištvenih tkanin. Opremljali so hotele po vsej Jugoslaviji, pisarne, poslovne stavbe, domove. Bilo je eno največjih in najuglednejših slovenskih podjetij, ki je potonilo skupaj z izgubo jugoslovanskega trga in vdorom tujih ponudnikov cenejšega tekstila.
Njihovi izdelki kavči, fotelji, oblazinjeno pohištvo in druga notranja oprema so bili kakovostni, lepi, sodobni … Stroji so ropotali noč in dan, kadar je bilo veliko naročil, so delali celo v štirih izmenah, v treh izmenah skoraj do konca. Dekorativna je v najboljših letih dajala kruh več kot tisoč petsto zaposlenim. Tovarna je bila pomembna predvsem za ženske, številna mlada dekleta so prihajala pretežno iz vasi v okolici Ljubljane v želji po lepšem življenju, mnoga so bila brez izobrazbe. Delale so večinoma za stroji, mojstri in delovodje so bili pretežno moški.
-
ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV
Postiljoni so bili poštni uslužbenci, ki so prevažali poštne pošiljke in so se na Slovenskem pojavili z uvedbo jezdne pošte v 17. stoletju. Na poštnih postajah so skrbeli za konje in poštne vozove. Nosili so službene uniforme in pri svojem delu uporabljali poštne rogove. Z njimi so pred prihodom na poštno postajo naznanjali pomembnost vožnje, da so bili uradni postopki čim hitreje opravljeni.
S posebnim poštnim signalom so tako postiljoni naznanili, da se morajo vsa vozila umakniti s ceste ali pa da morajo na poštni postaji pripraviti ustrezno število konj za menjavo. Medeninast poštni rog z okrasnim trakom, ki je na ogled v Muzeju pošte in telekomunikacij, je bil dolga leta v lasti družine Tomšič, ki je imela v zakupu pošto v Polhovem Gradcu.
Obujajo spomine na glamurozni turizem
Ko so v 13. stoletju v današnji Portorož, tedaj še ribiško naselje v zalivu, imenovanem sv. Lovrenc, kjer so se ukvarjali tudi s pridobivanjem soli iz morske vode, prišli redovniki benediktinci, so na mestu današnjega hotela Metropol postavili samostan. V njem so s pomočjo morske vode in blata iz bližnjih solin v Luciji začeli zdraviti revmatična in druga obolenja, je zapisano v starih spisih.
Leta 1897 je bil Portorož z zakonom avstro-ogrske monarhije razglašen za zdraviliški kraj, kamor so na okrevanje napotili predvsem vojaške častnike. Nastanjeni so bili v delu kemične tovarne (v njej so iz slanice izdelovali kozmetične izdelke), ki so ga preuredili v poskusno zdravilišče. Leta 1910 so na mestu, kjer je stala tovarna, postavili hotel Palace s 175 sobami, namenjen sprejemu najzahtevnejših gostov. Z novim prestižnim hotelom se je Portorož uveljavil kot eden najpomembnejših turističnih krajev na Jadranu. Gostom je bilo kmalu na voljo več kot dvajset hotelov in penzionov, približno petdeset zasebnih počitniških hiš in igralnica.
Renesančni grad, cestni trg, železni most, vodovodni stolp …
ODSTRTE PODOBE – BREŽICE
Upravno, gospodarsko, izobraževalno, zdravstveno in kulturno središče vzhodnega dela Krške kotline leži v neposredni bližini sotočja rek Save in Krke, na tektonski prelomnici pod Gorjanci. Kraj, ki se je začel razvijati okoli gradu, je imel pomembno razvojno vlogo na štajerski strani Spodnjega Posavja in je tekmoval s Krškim, ki je imelo enako vlogo na kranjski strani. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni cesti od gradu proti župnijski cerkvi sv. Lovrenca. V novejšem času pa so se Brežice, kot pravi 72-letni domačin Lenart Šetinc, dipl. pravnik in mag. komunikologije, razširile predvsem proti dva kilometra oddaljeni železniški postaji na severu ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi na vzhodu, pri čemer so se jim leta 1982 priključila še primestna naselja Brezina, Šentlenart, Črnc, Zakot in Trnje.