ODSTRTE PODOBE – ČRNA NA KOROŠKEM

Slikovito urbanizirano središčno naselje v zgornji Mežiški dolini, ki je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1137, leži ob sotočju reke Meže in Javorskega potoka, kjer je več ravnega sveta. »Kakor v skalnem kotlu ga oklepajo strme apnenčaste pečine Navršnikovega, Šumahovega in Matvozovega vrha ter z gozdovi poraščeni hrbti Ludranskega in Oraževega vrha. Okolica kraja je samosvoja in razgibana, zato je še posebej privlačna za ljubitelje narave. Črno na Koroškem namreč obkrožajo štiri lepe alpske doline: Koprivna, Bistra, Topla in Podpeca,« je začel nekdanji rudarski in železarski, danes pa najlepši turistični kraj v zgornji Mežiški dolini opisovati Mirko Osojnik, 71-letni upokojeni strokovni sodelavec v Koroškem pokrajinskem muzeju – Muzeju Ravne na Koroškem.

Milan Mozetič že približno petnajst let postavlja jaslice v domači cerkvi sv. Štefana v Dolnji Košani. Rad upodablja slovensko pokrajino ali ožjo okolico, čeprav vključuje tudi prizore iz svetopisemske dežele.

Svoje načrte je lahko začel uresničevati, ko je v Košano prišel župnik Zdenko Štrukelj, ki je prej služboval v Slivju v Brkinih. Sprva so bile jaslice majhne, sčasoma pa so rasle. Tematika je vsakič drugačna; enkrat je bilo podzemlje s Postojnsko jamo in Predjamskim gradom, drugič kozolci. Prekril jih je mojster kritja slamnatih streh Milan Željan s Čepna, po slamo so šli celo v Prekmurje. Pa saj kozolci niso značilni za Košansko dolino, pobaram Milana. Res ne, so pa za postojnsko, od koder je doma, pravi. Rojen je namreč v Landolu, v Košano je priženjen.

Fotografija je nastala 19. marca 1943 pred stolnico v Potenzi v južni Italiji po »vojaški« maši. Z dovoljenjem duhovnika so pri mašah slovenske nabožne pesmi peli primorski fantje, ki so bili mobilizirani v posebno enoto. Duhovnik je pohvalil slovensko petje, češ da narod, ki zmore take pesmi, ni nekulturen. Pevci stojijo v prvi vrsti, na desni je njihov vodja, ki je bil organist na Gočah, sicer pa oče Jožefa Vovka iz Šempasa, ki hrani fotografijo. 

Pred fotografa so se postavili vsi, ki so leta 1932 delali v čevljarski delavnici Karla Kisilaka iz Rogašovcev. Na sredini sta starša Geze Kisilaka, ki nam je poslal fotografijo v objavo, takrat pa je bil fantič, ki ga mama drži v naročju.

Kako naj bolan človek, ki ne zna ne brati ne pisati in nima ne zdravnika ne zdravil ne nobenega znanja, pride do zdravja? Morda do zdravja pomaga »skoz' nek' obroč potegniti«, kot se je reklo v davnih dneh. Obroč ali krog je že po obliki nekaj zaščitnega, varovalnega.

 Dolenjci so nekdaj poznali votel kamen, ki je menda imel čudežno zdravilno moč. Učeni baron Valvasor je pisal, da je bil v gozdu Medvedica pri Turjaku: »Skozi ta kamen lahko greš ali pa se plaziš. Če te hrbet boli, zlezi skozi ta kamen in boš ozdravel. Kmetje so zelo gosto uporabljali to hrbtno kuro. Neki župnik je pred leti zelo trpel zaradi bolečin v hrbtu. Kmetje so mu svetovali, naj se posluži takega kamnitega zdravnika. Ker pa je župnik to smatral za prazen nič, ni šel h kamnu. Nazadnje pa so ga kmetje le pregovorili in tudi bolečine v hrbtu so ga opozarjale na kamen. Zlezel je bolj iz radovednosti skozi votli kamen in se vrnil zdrav domov.«

Imeli smo tovarne

Mariborsko podjetje Hidromontaža je po podatkih revije Engineering News-Record v času od leta 1981 do 1982 spadala med 250 najuspešnejših svetovnih podjetij, takrat je zaposlovalo okoli 3500 ljudi in skoraj dve tretjini svojih dohodkov ustvarilo v tujini. Bilo je eno največjih in najuspešnejših podjetij nekdanje Jugoslavije.

A 48 let po ustanovitvi je bil objavljen stečaj tega gospodarskega giganta, ki je medtem postal že »oskubljena kura«, kot se je izrazil eden izmed zaposlenih. Ob propadu podjetja so v Pokrajinskem arhivu Maribor prejeli ogromno arhivsko zapuščino. Leta 2009 so pripravili spominsko razstavo, ki so jo pospremili z zbornikom z naslovom Hidromontaža skozi čas.

 Zgodbe ljudi iz Dolža so hkrati zgodbe mnogih krajev po Sloveniji, ki so bili zaradi oddaljenosti že vnaprej ožigosani kot manj vredni in manj sposobni. Rekli so jim »podgurci« in tako poudarili negativen predznak. Zato so nekateri odšli daleč stran, tisti, ki so ostali, pa so ta žig kar ponotranjili. Čas pa je prinesel spremembe in napredek: šolo, cesto, ki je razdalje skrajšala, internet pa je ves svet povezal v globalno vas. In danes je slika povsem drugačna. Dolž in podobne vasi so kot Pepelka, ki se je otresla pepela in zacvetela kot princeska.

Družina Sonje Boh povezuje Štajersko in Dolenjsko, natančneje povedano, njen rod se širi od Selnice na Dravskem polju do Zgornje Slivnice pri Grosupljem. Ob tem pa Sonjo pozna marsikdo od Grosuplja do Ljubljane; nadvse je priljubljena zlasti v domači vasi. To se je izkazalo ob pogrebu njene mame. Zelo je bila ganjena, ko se je poln avtobus krajanov z Zgornje Slivnice pripeljal v Selnico na njen pogreb. Tudi s tem so ji pokazali, kako zelo jo spoštujejo.

Že desetletja dela v krajevnem odboru Rdečega križa, šesti mandat je v svetu krajevne skupnosti, bila je tudi občinska svetnica v Grosupljem, vodila je aktiv kmečkih žena, na njeno pobudo je na Zgornji Slivnici zaživelo društvo prijateljev mladine, tudi gasilcem ni mogla odreči sodelovanja, sploh pa ne upokojencem. Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja. »Kar 111 starejših krajanov imamo v odboru RK; že pripravljam božično-novoletna darila in voščilnice, saj naši starostniki letos potrebujejo še toliko večjo pozornost zaradi covida,« pravi Sonja Boh, ki tudi tekmuje – v košnji, vožnji traktorja, pikadu ... »Ko bom velik, bom imel v hiši sobo za vse tvoje medalje,« ji je nekoč rekel vnuk Luka.

Z upoštevanjem vseh priporočil za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom so predstavniki društva upokojencev, krajevne skupnosti in KO Rdečega križa Razvanje pripravili slavje ob stoletnici Terezije Fekonja.

Trezika, kot jo kličejo, se je rodila 15. oktobra 1920 v Sakošaku pri Juršincih. Šestnajst let je službovala v Vidmu pri Ptuju. Poročila se je in rodila dva sinova, a sta se kasneje z možem razšla. Sama je skrbela za otroka in žal pozneje izgubila enega od sinov. Leta 1967 je prišla v Razvanje, kraj na robu Maribora, kjer se je znova poročila. Dolga leta je bila zaposlena v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič, poleg tega je skrbela za velik vrt, s katerim je pomagala preživljati številčno družino. Kot upokojenka je nato še več kot dvajset let pomagala na sosednji večji kmetiji.

Grozote druge svetovne vojne je že kot majhen otrok izkusil tudi mag. Franc Žnidaršič, upokojeni zdravnik iz Trebnjega in še do nedavnega zelo dejaven politik. Rodil se je pred osemdesetimi leti na Bučki na Dolenjskem kot sedmi otrok mami Angeli in očetu Martinu Žnidaršiču. Še preden je dopolnil eno leto, so Nemci družino na silo odpeljali v taborišče. Po končani vojni so se vrnili na izropano domačijo, a žal brez očeta in najstarejšega brata.

Osemčlansko družino, očeta, mamo in šest otrok, so Nemci z Bučke odpeljali 3. novembra 1941. Francetov oče se je temu hotel upreti s sekiro, a ga je mama posvarila, bila je noseča in zagotovo bi jih vse pobili. V taborišču so bili sicer skupaj, mlajše otroke so odpeljali v vrtec, oče in starejši brat sta morala na prisilno delo v tovarno torpedov, mama pa je delala v pralnici. Poleti 1942 je rodila najmlajšo sestro. Najdlje so bili v taborišču Rudolfstadt, v opuščeni tovarni porcelana. »Spominjam se le zavijanja siren pred napadi zavezniških letal, pa tudi pogreba očeta in brata, ki so ju Nemci pokončali ob koncu vojne, čeprav se dejanskega dogajanja nisem zavedal,« pove Franc.

Prihodnje leto bomo dvema velikima imenoma iz slovenske kulturne zgodovine namenili še posebno pozornost, saj je vlada leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca in Josipa Jurčiča.

Februarja se bomo spomnili 100. obletnice smrti skladatelja Josipa Ipavca, ki je poznan kot avtor prvega slovenskega baleta. Rodil se je 21. decembra v Šentjurju in je bil sin Gustava in nečak Benjamina iz znane šentjurske zdravniške in skladateljske družine. Poznavalci pravijo, da je bil eden tistih ustvarjalcev, ki so enakovredno prispevali k slovenski literarni moderni ali slikarjem impresionistom, čeprav je bil za časa življenja premalo cenjen. Še kot študent je skomponiral prvi slovenski balet Možiček. Pri srcu so mu bili samospevi, najbolj znan je verjetno Imel sem ljubi dve, čeprav je večinoma skladal na nemška lirična besedila, zlasti rad je imel pesmi Heinricha Heineja. Kar pet let je ustvarjal komično opero Princesa Vrtoglavka, ki pa je premiero doživela šele novembra 1997 v mariborski Operi. Josip Ipavec je umrl 8. februarja 1921.