»Od nekdaj me boli socialna neenakost, to, da ljudje s plačo ali pokojnino ne morejo preživeti. Dobrodelne akcije tako delno popravijo ali omilijo krivice in zapolnijo vrzeli, ki jih za sabo pušča premalo socialna država. Prostovoljstvo je nekaj plemenitega. V ospredje postaviš druge, in kar narediš dobrega zanje, je dobro tudi zate. To delo osrečuje, izpolnjuje, bogati, uči …« pravi Nuša Rustja, upokojena profesorica, prostovoljka, organizatorica, ljubiteljica umetnosti, predvsem pa človek z veliko začetnico.

Zlatko Kerčmar iz Petrovč ima posebno usodo, saj je kar trikrat ušel smrti. Prvič pred 71 leti, ko se mu je staremu le devet dni odrekla lastna mama. Drugič, ker zaradi nujnega dela ni sedel na letalo, ki je kasneje strmoglavilo na Korziki. Tretjič pa je čudežno preživel prometno nesrečo in operacijo, ki je trajala kar devet ur.

Zlatkova življenjska pot se je začela 14. januarja 1950. Očitno se njegovega rojstva mama ni razveselila, saj ga je prepustila usodi. Kaj jo je pripeljalo do te odločitve, Zlatko nikoli ni izvedel, ve pa, da je to umazano delo naložila svoji prijateljici, še prej pa ji je naročila, naj ga krsti za Zlatka. Ta prijateljica je devet dni starega fantka, zavitega v plenice kot štručko, v mrzlem dopoldnevu 23. januarja položila na stopnice križevega pota, ki vodijo k cerkvi sv. Jožefa v Celju, in odšla. Na srečo se je tega dne tam znašel zdaj že pokojni Ivo Cvetličič, upravnik Mladinskega doma Tončke Čečeve. Dojenčka, ki ga je našel na tleh blizu prve kapelice križevega pota, je vsega pomodrelega odnesel v porodnišnico, kjer so ga najprej oživljali in potem tri mesece negovali in ogrevali pod žarnicami kot kakšnega piščančka. Takrat namreč inkubatorjev še niso poznali. To pa je bil tudi čas, ko nihče ni poizvedoval o otrokovi materi ...

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (gostilni Gorjanc in Kovač)

»Že srednjeveški popotniki so naše kraje in predvsem ljudi omenjali tudi v zvezi z gostoljubnostjo, ki naj bi bila posebna lastnost njihovega značaja. Povezovali so jo z dobrodošlicami, prenočevanjem in prehranjevanjem domačinov in tujcev, ki so potovali po naših krajih. Vse tri navedene sestavine gostoljubnosti združuje gostilna in prav zato jo uvrščam tudi med slovenske posebnosti, kakršne so na primer kozolec, panjske končnice, potica in še nekaj drugih,« poudarja 73-letni dr. Janez Bogataj, ugledni slovenski etnolog, upokojeni redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

 Na fotografiji je Michael (Miha) Stojan, po domače Anžicov, z Bohinjske Bele kot avstro-ogrski vojak. Za božič leta 1912 jo je kot razglednico poslal sestri Fani, ki je tedaj živela pri družini Albrecht v Trstu. Žal je leta 1914 v vojni padel. Fotografijo hrani njegova nečakinja Jelka Zupan z Bleda.

Junija leta 1948 je šla k birmi v Polhovem Gradcu Angelca Turšič iz Ljubljane, takrat je bila Angelca Gabrovšek, po domače Tišlerjeva, z Briš. Na fotografiji, ki jo skrbno hrani, je s svojo botro Ivano Kovač iz Dolenje vasi.

Porod je poseben in nepozaben dogodek za družino. Nekoč se je večinoma odvijal na domu porodnice ob pomoči babic. Tako je Marija Sajovic iz Žalca po dolini in hribih Savinjske doline na svet pomagala okrog tisoč novorojencem. Konec lanskega novembra je praznovala sto let, a kdor jo spozna, ji tako visoke starosti ne bi prisodil.

Kar dvajset let je bila dejavna članica skupine starejših za samopomoč Zimzelen, na kar ima zelo lepe spomine. Zaradi stopnic, ki vodijo do društvenih prostorov, ne more več aktivno sodelovati, jo pa mentorica Andreja Steiner večkrat obišče, pove sogovornica, ki slabše sliši in težje hodi, sicer pa samostojno živi v svoji hiši. Sama si kuha, pere, lika, pospravlja, za težja opravila pa dobi pomoč. »Sem bolj počasna in imam dela za ves dan. Tako rekoč se ves dan gibam, vendar si to štejem v dobro – kot fizioterapijo,« z nasmehom poudari Marija, nato pa zajadrava med spomine.

Mednarodno priznana znanstvenica prof. dr. Aleksandra Kornhauser, legendarni zdravnik prof. dr. Pavle Kornhauser in njuna hči, cenjena pediatrinja dr. Lilijana Kornhauser Cerar so tri osebnosti, ki so obogatile področja njihovega profesionalnega in družbenega delovanja. Tudi sinova Andraž in Matej Cerar sta uspešna vsak na svojem področju.

»Pogovor o družini mi obudi toliko spominov, čustev... Marsikaj že skoraj pozabljenega spet privre na dan,« pravi dr. Lilijana Kornhauser Cerar, ki v porodnišnici ljubljanskega UKC-ja vodi oddelek za intenzivno terapijo in nego novorojenčkov. In kako je bilo odraščati ob tako uspešnih starših? »Marsikateri so od mene že zaradi priimka pričakovali več znanja in truda kot od vrstnikov, do mene so bili bolj kritični. Kot pubertetnica sem doživljala nasvete staršev kot vtikanje v samostojnost, z zrelostjo pa je njuno mnenje postalo potrditev in...

ODSTRTE PODOBE – PETANJCI

Razpotegnjeno, približno tri kilometre dolgo naselje ob reki Muri na Ravenskem leži ob cesti Maribor–Murska Sobota. Petanjci so s 608 prebivalci največja vas v tišinski občini in obsegajo Dolnje, Srednje in Gornje Petanjce. Kraj ob umetno speljanem potoku Kučnica, ki so ga nekoč imenovali Jelšnica, na zahodu meji z Avstrijo, na severu ga od sosednje Tišine loči potok Rdjajca, pritok potoka Mokoša, na jugu pa zajema še ozek pas sveta na desni strani Mure. Leta 1972 so ob levem bregu reke Mure dogradili obrambni nasip in z njim zavarovali ravninski del pred dotlej pogostimi poplavami.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Cvetka Selšek je bila nekoč najmlajša ministrica v vladi Socialistične republike Slovenije, kasneje pa dolgoletna predsednica uprave in kasneje upravnega odbora SKB banke. Obenem je bila članica Svetovnega gospodarskega foruma in različnih strokovnih združenj ter nadzornih svetov. Vse funkcije je opravljala kar najbolj odgovorno in leta 2013 prejela priznanje za življenjsko delo na področju menedžmenta.

Cvetka se je rodila v Celju, kjer je končala gimnazijo. Njena mama je delala v banki, oče je bil direktor velikega trgovskega podjetja. »Želela sem si študirati tuje jezike, vendar me je oče prepričal, naj se vpišem na ekonomijo, saj bi si s tem razširila možnosti zaposlitve.« Za študij je izbrala Zagreb, da bi poleg ekonomije izpopolnila še znanje hrvaščine.

Imeli smo tovarne

Drava, Emona, kultni Filter 57, Boss, West, Gauloises … je le nekaj znamk cigaret, ki so desetletja dolgo prihajale iz Tobačne tovarne Ljubljana. Na nekdanji gospodarski ponos prestolnice spominja ogromna prvotna poslovna stavba ob Tržaški cesti, ki je bila zgrajena leta 1873 in je danes kulturni spomenik lokalnega pomena. 

V novejši poslovni stavbi je Upravna enota Ljubljana. Tam, kjer so bile prvotno kopalnice, nato menza in na koncu arhiv, pa je Kulturni center Tobačna 001. V njem sta Galerija 001, v kateri predstavljajo dela sodobnih umetnikov, ter Tobačni muzej, ki so ga ob 140. obletnici tovarne preuredili in ga predali v upravljanje Mestnemu muzeju in galerijam Ljubljana (MGML).

Ko se je Majda Smrekar pred dvanajstimi leti upokojila, je prostore svoje trgovine z otroškimi oblačili in opremo v Novi Gorici spremenila v sedež novonastalega Humanitarnega društva Kid. S humanitarno dejavnostjo se je sicer ukvarjala že prej, a je ta po njeni upokojitvi dobila nove razsežnosti. Na pomoč namreč skupaj s prostovoljci društva priskoči prav vsakomur, ki se znajde v stiski, pri tem pa »nič ne popisujejo, ne sprašujejo, ne presojajo, ne obsojajo, ampak samo pomagajo«.