ODSTRTE PODOBE – ŽIROVNICA

Gručasto naselje v Deželi leži deloma na rečno-ledeniškem produ najsevernejšega dela Ljubljanske kotline, ki tu prehaja v ozko Zgornjesavsko dolino, deloma pa na pobočnem grušču grebena Reber, ki ga na severu dolina potoka Završnica loči od Stola (2236 m). »Na dobrih 120 let stari razglednici je risarski samouk Franc Rojec, ki je tedaj kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, na osrednji risbi upodobil staro jedro kraja, prvič omenjenega leta 1253. Na njej si z leve proti desni sledijo: Svetinova, Muhovčeva, Keržišnikova, Osenkova, Grosova, Strahova, Tonejčkova, Pogorevova in Bohinčeva hiša,« nam je najprej pojasnil 61-letni Žirovničan Brane Horvat, upokojeni elektromonter za merilne naprave.

»Moja ljubezen do vezenja in ročnih del se je začela že v zgodnji mladosti,« začne svojo pripoved Helena Ograjenšek, upokojena poslovodkinja iz Celja. Že pet desetletij izdeluje voščilnice, obogatene z vezenimi ročnimi deli. Večinoma jih podarja, nekaj pa jih izdeluje tudi po naročilu.

Rodila se je kot najstarejša med tremi otroki. Njen oče je bil slikar samouk in je obnovil vse vaške kapele od Ponikve do Žalca v Spodnji Savinjski dolini. Igral je violino in tudi vse tete in strici po očetovi strani so imeli umetniško žilico. Mimogrede, Helenin sin Robert je kipar, ki je doštudiral na ljubljanski likovni akademiji, in jo pogosto obišče. Ukvarja in preživlja se s fotografijo, tudi umetniško. Njena mama je rada pletla in s svojimi pleteninami razveseljevala vso družino. Imela je prijateljico, ki je odlično vezla, in kadarkoli je prišla na obisk, je Heleno učila vesti in šivati prtičke. Takrat se je začela njena ljubezen do vezenja in ustvarjanja ročnih del. »Mama je bila naročena na revijo Naša žena, v kateri so bile krojne pole in načrti za ročna dela. Pred novim letom pa tudi skice za novoletne čestitke. Začela sem jih šivati in izdelovati. Mama je za novoletne praznike vedno napisala ogromno voščilnic, saj smo imeli veliko sorodnikov in prijateljev.«

 Fotografija je nastala leta 1940, ko je imel Frane (Franc) Drolc iz Motnika eno leto. Kasneje je bil profesor slavistike in dolgoletni vodja študijske knjižnice v Kranju, vodil je tudi lektorat za slovenske študente na celovški univerzi. Fotografijo je poslala njegova sestra Marina Drolc.

 

 Na fotografiji je Matija Tacer z Gubnega na Kozjanskem. Med prvo svetovno vojno, natančneje leta 1916, je s fronte poslal razglednico s svojo sliko domačemu župniku Jakobu Ravterju iz fare Pilštanj ter se mu priporočil za srečno vrnitev domov. Fotografijo hrani njegova hči Štefanija Amon.

Nedeljka Luznar, profesorica zdravstvene vzgoje, je bila vse življenje v gibanju, se izobraževala, skrbela za družino, delovala kot prostovoljka in sodelovala pri številnih projektih, povezanih z zdravstveno nego. Še vedno marsikaj počne.

Koronačase preživlja tako kot drugi, večinoma doma. »K sreči imam psičko, zaradi katere moram na sprehod vsaj dvakrat na dan,« pravi. Pogreša pa druženje in tudi delo z otroki, saj dela kot prostovoljka v muzeju, muzej pa je bil vse leto zaprt. Manjkajo ji tudi obiski kina, gledališča, razstav.

Moška srajca, skrbno zložena, z bucikami pritrjena na karton, ovita v tanek bel papir, skrbno položena v lepo kartonsko škatlo, bele ali nežno modre barve, kasneje s tankimi temnejšimi črtami ... Bile so najbolj znan izdelek Laboda, ki so se mu kasneje pridružile elegantne ženske bluze, krila in vrhnja oblačila.

Zgodba o začetkih tovarne Labod seže v leto 1924, ko sta obrtnika Ivan Medic in Jožko Povh v obrtni delavnici v Novem mestu začela šivati perilo. Nekaj let kasneje sta se ločila in nadaljevala vsak s svojo dejavnostjo, a je obstal le Medic. Ta je že leta 1933 v beograjskem patentnem uradu prijavil znak belega laboda kot zaščitni znak kvalitete. Med vojno je Medicova tovarna delovala le občasno, po vojni pa so jo nacionalizirali in podjetje preimenovali v Industrijo perila Novo mesto. Leta 1949 je sodelovalo na razstavi lokalne industrije  in obrti v Ljubljani in dobilo prvo priznanje, naročil pa je bilo toliko, da so leto kasneje že pričeli z dvoizmenskim delom. Šele leta 1963 pa se je podjetje preimenovalo v Labod, tovarna srajc Novo mesto. 

Danes 77-letni Jože Štemberger iz vasi Vrbica pri Ilirski Bistrici se je kot kajžarski otrok naučil marsikaterega kmečkega opravila, saj so kajžarji, ki sami niso imeli zemlje, pomagali kmetom. Te izkušnje so mu prišle prav pozneje, ko se je na pobudo svojih dveh sinov odločil, da bo gojil koze. Sčasoma pa so skupaj ustvarili uspešno družinsko kmetijo.

Njegov oče je padel v partizanih, mama pa se je kasneje še enkrat poročila in Jože je dobil, kot poudari, zelo dobrega in skrbnega očima ter polsestro in polbrata. Ker se je odločil za kovinarski poklic, se je šolal v Kopru, kjer je bila znana industrijska kovinarska šola – IKŠ. »To je bila odlična šola, ki nam je dala veliko znanja. Živeli smo v internatu, in ker takrat ni bilo pravih prometnih povezav, sem šel domov le dvakrat v šolskem letu – za zimske in poletne počitnice. A mnogo fantov je bilo še mnogo bolj oddaljenih od doma. Med seboj smo bili zelo povezani in šolska leta so nam tako prijetno in hitro minila.« 

Rezerva za Iz zgodovine ali Kultura 

Renesansa je na številnih področjih ponudila presežke človeške ustvarjalnosti. V slikarstvu v ta sklop spadajo nedvomno tudi dela Raffaella Santija ali preprosto Rafaela. Njegove umetnine so (bile) navdih mnogim umetnikom, ki v slikarstvu iščejo (so iskali) popolnost. Njegova sodobnika sta bila znamenita Michelangelo in Leonardo da Vinci.

S slikarstvom se je srečal že v rodnem Urbinu, saj je bil slikar njegov oče Giovanni Santi. Žal pa je zelo zgodaj izgubil oba starša in je iz rodnega mesta komaj enajstletni odšel v Perugio, kjer se je učil v delavnici Pietra Vanuccija, znanega kot Perugino. O njegovi nadarjenosti priča dejstvo, da je pri sedemnajstih letih že pridobil mojstrski naziv. Kasneje se je preselil v Firence in nato v Rim. Bil je materialno dobro preskrbljen in je imel poseben status med cerkvenimi dostojanstveniki. Papež Julij II. ga je imenoval za svojega tajnika, podeljen pa mu je bil tudi naziv vitez papeškega reda zlate ostroge. V Rimu je star komaj 37 let pred petstotimi leti tudi umrl.

Slovenski vojaki že vrsto let sodelujejo na različnih mirovnih misijah po svetu. Prej v okviru Jugoslovanske ljudske armade (JLA), po osamosvojitvi pa v okviru Slovenske vojske. Prva mirovna misija Organizacije združenih narodov, v kateri so sodelovali tudi Slovenci, je bila na Sinaju v času od leta 1956 do 1967. Svoje spomine na tisti čas nam je obudil Dani Zagoričnik, ki je tudi vojni veteran iz osamosvojitvene vojne leta 1991 ter nekdanji podžupan Občine Žalec. Pravzaprav sta bila med modrimi baretkami oba z bratom Otom.

Darinka Kozinc je ženska mnogih talentov. Na Goriškem jo marsikdo pozna kot nekdanjo ravnateljico Srednje lesarske šole v Novi Gorici, bila je tudi novogoriška podžupanja in mestna svetnica, predsedovala je Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, njen pisateljski opus pa se je do zdaj raztegnil že na trideset izdanih samostojnih del, k čemur je treba dodati še nekaj prevodov in sodelovanje pri nekaterih monografijah.  

Tudi kot upokojenka ne miruje. »Nikoli se nisem posebno podrejala stereotipom in moje mnenje je, da ne bi smeli v nobenem življenjskem obdobju omejevati ali zavirati ustvarjalnosti, prej nasprotno,« pravi. V svojih knjigah je velikokrat obravnavala aleksandrizem in tako slovenski javnosti pomagala razumeti fenomen, o katerem se še pred desetletji sploh ni govorilo. »Aleksandrinke so tudi del mojega otroštva, saj je bilo v naši hiši veliko govora o dediščini po dveh premožnih pratetah, živečih v Kairu. Pred kratkim umrla Dorica Makuc je bila prva, ki jih je predstavila tako v dokumentarcu kot v knjigi. Snovi je ogromno, saj je vsaka aleksandrinka živela svojo zgodbo,« poudarja sogovornica.

Lahko bi rekli, da je naša sogovornica Pavla Mlinarič iz Maribora, upokojena magistra javne uprave, človek, ki že vsaj zadnjih trideset let živi pred časom. Kar naprej namreč tuhta in razmišlja, kaj storiti, da bi bilo tudi za najrevnejše, zelo osamljene in najranljivejše življenje lepše in prijaznejše. Sprva ob njenih predlogih ljudje odkimavajo in pravijo, da to ni mogoče. Čez nekaj časa pa vendarle njene zamisli sprejmejo in le-te zaživijo.

Pavla Mlinarič ima 78 let in s partnerjem Milenkom živi v hiši blizu mariborske vzpenjače. Ker okoli domovanja nimata dovolj zemlje, sta si v bližini najela njivo, njuna mala nebesa, kjer preživljata dneve od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Tam imata majhno, a lično barakico, v njej plinski štedilnik, da si pogrejeta hrano in skuhata kavico, pa tudi ležišče, da se lahko tisti, ki ga je delo preveč utrudilo, malo odpočije. »Uživava v kmetovanju in opazovanju, kaj vse zraste izpod najinih rok,« začne. Sta samooskrbna, pa tudi sinu, ki živi s svojo družino v prvem nadstropju iste hiše, ni treba kupovati zelenjave. »S solato, svežim paradižnikom ali blitvo pa pogosto razveselim še kakšno prijateljico.«