Zgodbe ljudi iz Dolža so hkrati zgodbe mnogih krajev po Sloveniji, ki so bili zaradi oddaljenosti že vnaprej ožigosani kot manj vredni in manj sposobni. Rekli so jim »podgurci« in tako poudarili negativen predznak. Zato so nekateri odšli daleč stran, tisti, ki so ostali, pa so ta žig kar ponotranjili. Čas pa je prinesel spremembe in napredek: šolo, cesto, ki je razdalje skrajšala, internet pa je ves svet povezal v globalno vas. In danes je slika povsem drugačna. Dolž in podobne vasi so kot Pepelka, ki se je otresla pepela in zacvetela kot princeska.

Družina Sonje Boh povezuje Štajersko in Dolenjsko, natančneje povedano, njen rod se širi od Selnice na Dravskem polju do Zgornje Slivnice pri Grosupljem. Ob tem pa Sonjo pozna marsikdo od Grosuplja do Ljubljane; nadvse je priljubljena zlasti v domači vasi. To se je izkazalo ob pogrebu njene mame. Zelo je bila ganjena, ko se je poln avtobus krajanov z Zgornje Slivnice pripeljal v Selnico na njen pogreb. Tudi s tem so ji pokazali, kako zelo jo spoštujejo.

Že desetletja dela v krajevnem odboru Rdečega križa, šesti mandat je v svetu krajevne skupnosti, bila je tudi občinska svetnica v Grosupljem, vodila je aktiv kmečkih žena, na njeno pobudo je na Zgornji Slivnici zaživelo društvo prijateljev mladine, tudi gasilcem ni mogla odreči sodelovanja, sploh pa ne upokojencem. Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja. »Kar 111 starejših krajanov imamo v odboru RK; že pripravljam božično-novoletna darila in voščilnice, saj naši starostniki letos potrebujejo še toliko večjo pozornost zaradi covida,« pravi Sonja Boh, ki tudi tekmuje – v košnji, vožnji traktorja, pikadu ... »Ko bom velik, bom imel v hiši sobo za vse tvoje medalje,« ji je nekoč rekel vnuk Luka.

Z upoštevanjem vseh priporočil za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom so predstavniki društva upokojencev, krajevne skupnosti in KO Rdečega križa Razvanje pripravili slavje ob stoletnici Terezije Fekonja.

Trezika, kot jo kličejo, se je rodila 15. oktobra 1920 v Sakošaku pri Juršincih. Šestnajst let je službovala v Vidmu pri Ptuju. Poročila se je in rodila dva sinova, a sta se kasneje z možem razšla. Sama je skrbela za otroka in žal pozneje izgubila enega od sinov. Leta 1967 je prišla v Razvanje, kraj na robu Maribora, kjer se je znova poročila. Dolga leta je bila zaposlena v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič, poleg tega je skrbela za velik vrt, s katerim je pomagala preživljati številčno družino. Kot upokojenka je nato še več kot dvajset let pomagala na sosednji večji kmetiji.

Grozote druge svetovne vojne je že kot majhen otrok izkusil tudi mag. Franc Žnidaršič, upokojeni zdravnik iz Trebnjega in še do nedavnega zelo dejaven politik. Rodil se je pred osemdesetimi leti na Bučki na Dolenjskem kot sedmi otrok mami Angeli in očetu Martinu Žnidaršiču. Še preden je dopolnil eno leto, so Nemci družino na silo odpeljali v taborišče. Po končani vojni so se vrnili na izropano domačijo, a žal brez očeta in najstarejšega brata.

Osemčlansko družino, očeta, mamo in šest otrok, so Nemci z Bučke odpeljali 3. novembra 1941. Francetov oče se je temu hotel upreti s sekiro, a ga je mama posvarila, bila je noseča in zagotovo bi jih vse pobili. V taborišču so bili sicer skupaj, mlajše otroke so odpeljali v vrtec, oče in starejši brat sta morala na prisilno delo v tovarno torpedov, mama pa je delala v pralnici. Poleti 1942 je rodila najmlajšo sestro. Najdlje so bili v taborišču Rudolfstadt, v opuščeni tovarni porcelana. »Spominjam se le zavijanja siren pred napadi zavezniških letal, pa tudi pogreba očeta in brata, ki so ju Nemci pokončali ob koncu vojne, čeprav se dejanskega dogajanja nisem zavedal,« pove Franc.

Prihodnje leto bomo dvema velikima imenoma iz slovenske kulturne zgodovine namenili še posebno pozornost, saj je vlada leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca in Josipa Jurčiča.

Februarja se bomo spomnili 100. obletnice smrti skladatelja Josipa Ipavca, ki je poznan kot avtor prvega slovenskega baleta. Rodil se je 21. decembra v Šentjurju in je bil sin Gustava in nečak Benjamina iz znane šentjurske zdravniške in skladateljske družine. Poznavalci pravijo, da je bil eden tistih ustvarjalcev, ki so enakovredno prispevali k slovenski literarni moderni ali slikarjem impresionistom, čeprav je bil za časa življenja premalo cenjen. Še kot študent je skomponiral prvi slovenski balet Možiček. Pri srcu so mu bili samospevi, najbolj znan je verjetno Imel sem ljubi dve, čeprav je večinoma skladal na nemška lirična besedila, zlasti rad je imel pesmi Heinricha Heineja. Kar pet let je ustvarjal komično opero Princesa Vrtoglavka, ki pa je premiero doživela šele novembra 1997 v mariborski Operi. Josip Ipavec je umrl 8. februarja 1921.

Bojan Bohnec iz Bratoncev pri Beltincih je dolgoletni lovec in kronist vseh dogodkov Lovske družine Bakovci - Lipovci, hrani pa tudi spomine na Edija Berdena, nekdanjega dirkača in častnega člana Motokluba Veterani Murska Sobota, ki je umrl junija letos.

Bojan Bohnec in pokojni petkratni državni prvak Jugoslavije v cestno-motornih dirkah sta bila zaradi ljubezni do kolesarjenja in motorjev velika prijatelja. Ko je po naključju našel nekaj slik, se je odločil, da bo uredil manjšo zbirko. Z zadovoljstvom nam je pokazal črno-belo fotografijo kolesarske dirke iz leta 1960, kjer je Edo Berden tekmoval v krožni vožnji v dolžini 44 kilometrov na dirkališču v Veržeju. Ohranjen je tudi »emblem« ustanovitve Kolesarskega kluba Beltinci iz leta 1950, kjer je Edo prav tako tekmoval s kolesi.

Mladenič pri 77 letih, ki se ne bo nikoli »do konca« upokojil, saj še vedno ustvarja, svetuje in tudi konkretno pomaga v družinskem podjetju, je Jože Bider, po domače Joško, z Dol - Suhe v občini Rečica ob Savinji.

V svojem podjetniškem delu življenja je ustvaril blizu 60 registriranih izboljšav in inovacij, od katerih so bile štiri patentno, druge pa modelno zaščitene. Zanje je dobil številna priznanja. Na svoj način je Joško še vedno v tesni navezi s podjetniško ustvarjalnostjo, in kot pravi sam, bolj za svojo dušo po malem ustvarja še naprej. Z neugnano radovednostjo išče tehnične izboljšave, zlasti na področju kmetijske in gozdarske mehanizacije, in uživa v razvijanju novosti. Še zlasti rad in hitro kaj »pogrunta« v pomoč vrtičkarjem, gospodinjam in za potrebe malih domačij.

ODSTRTE PODOBE – PODGRAD

Večje središčno naselje leži v jugovzhodnem delu Podgrajsko-Matarskega podolja na meji med Brkini in Čičarijo. Sestavljata ga gosteje pozidani del na pobočjih flišnih vzpetin Grmade (677 m) in Starega gradu (675 m) z razvalinami Novega gradu iz 13. stoletja ter nižje ležeči del ob glavni cesti Trst–Reka. V okolici so opuščeni pašniki in mlad mešan gozd, pod naseljem pa je obsežna zakrasela suha dolina. Podgrad je bil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, iz katerega izvirata stari razglednici, upravno središče notranje slovenske Istre z okrajnim sodiščem, davkarijo in sedežem občine ter pomembno krajevno žarišče slovenske kulture.

Prostovoljna dejavnost društev obstaja zaradi predanih in nesebičnih ljudi. Takšni ljudje ne govorijo o svojem razdajanju kot o nečem pomembnem, pač pa razdajanje v društvih enostavno živijo iz dneva v dan. In ena takšnih ljudi je Magda Ježovnik iz Griž, članica kar nekaj društev, predvsem pa prostovoljka z veliko začetnico.

Magda Ježovnik se je rodila 5. junija 1934 v Zahomu. V Celju je zaključila učiteljišče, po nekaj letih službovanja na Kozjanskem, točneje na Blagovni in Proseniškem, je dobila službo učiteljice v Grižah. Tu si je z možem Francijem ustvarila družino, ki sta jo bogatili hčerki Lilijana in Mojca. Njen žal že nekaj let pokojni mož je bil prav tako nadvse aktiven na različnih področjih.  

Glasbena pedagoginja in skladateljica Vida Matjan (1896–1993) je v Sloveniji slabo poznana predvsem zato, ker je večji del življenja preživela v Črni gori. Tam je med drugim ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, iz katere je nastala državna glasbena šola.

Vida je bila rojena v Ljubljani, mama, pevka in glasbenica Antonija Učak ji je že v rani mladosti vzbudila ljubezen do glasbe, saj jo je naučila igrati na okarino in klavir. Oče Franc Hribar je bil grafični delavec, zaposlen pri časopisu Slovenski narod. Po maturi leta 1914 se je začela pripravljati za sprejemne izpite na Dunajski glasbeni akademiji, toda zaradi začetka prve svetovne vojne ni odšla na študij. Tri leta kasneje se je poročila z arhitektom Alojzom Matjanom, ki je prav tako cenil glasbo, igral je na klavir in orgle, ukvarjal se je tudi s slikanjem. Njuna hiša je postala zbirališče različnih ustvarjalcev, ki jim je Vida pogosto igrala na klavir. Med drugimi so na srečanja prihajali Ivan Cankar, kipar Lojze Dolinar in slikar Gojmir Anton Kos.