Sredi julija se je 89-letnemu Albinu Piberniku, upokojenemu pilotu iz Ljubljane, izpolnila velika želja, ponovno je namreč obiskal znamenito bolnico Franja. Bine, kot ga kličejo prijatelji, pa se po strmih stopnicah ni povzpel sam, žal ga noge ne nesejo več tako dobro, temveč so mu tja gor pomagali člani Gorske reševalne službe Tolmin, ki so ga posadili v posebej prirejena nosila in ga prenesli do bolnice.

»Nekoč sem v neki družbi omenil, da bi rad še enkrat obiskal bolnico Franja. Tja sem vodil svoje kolege pilote in prijatelje z vsega sveta in s ponosom sem jim pokazal ta spomenik humanosti in tovarištva naših zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno. Mojo željo je slišal Jože Jeram iz Cerknega, ki je bil glavni organizator celotnega podviga, za katerega sploh nisem vedel. Ko so prijatelji prišli pome, sem razumel, da gremo na izlet, pojma nisem imel, kaj me čaka – tam pa presenečenje,« pripoveduje Albin, ki je za to nepozabno doživetje nadvse hvaležen vsem, ki so bili vključeni v organizacijo, posebej seveda članom Gorske reševalne službe Tolmin. »Najbrž sem bil zanje kar dober trening,« pove med smehom.

Na fotografiji, ki je nastala leta 1938 na Preloki v Beli krajini, sedi v ospredju Ana Žunič v bluzi in krilu iz domačega platna, stara mama Marije Belavič iz Črnomlja, ki hrani fotografijo. Na desni stoji njena sestrična Ana, na levi pa teta Magda.

Ljubljanska gostilna Bizeljčan v Šmartnem pod Šmarno goro se je nekoč imenovala Pod lipo, lastnik je bil Franc Trojer. Fotografija, ki še visi v gostinskih prostorih, je iz leta 1933, na njej je tudi Matilda (Tilka), njegova hči iz prvega zakona, ki je februarja letos praznovala sto let, nam je sporočila njena hči Matilda Perme iz Domžal.

Nekoč smo imeli

Ko je leta 1970 Jeklotehna na vogalu Vetrinjske in Jurčičeve ulice v Mariboru odprla veliko trgovsko hišo Merkur, se je videz mestnega jedra povsem spremenil. Sredi industrijskega mesta je zasijala nova moderna blagovnica z velikimi izložbami, tekočimi stopnicami in samopostrežnim načinom izbire blaga. In čeprav trgovine ni več, je med mnogimi Mariborčani še vedno slišati: »Dobimo se pri Merkurju.«

Jeklotehna, Kovinotehna, Metalka, Merkur … so bili nekoč štirje največji slovenski veletrgovci. Njihovi poslovni partnerji, dobavitelji in kupci so bila vsa večja jugoslovanska podjetja, z veleblagovnicami, v katerih si dobil vse, od plenic do strojev, pa so oskrbovali domače prebivalstvo. Razen Merkurja nobenega od teh podjetij ni več.

Zgodbo Janka in Sonje Štifter o družinski oljarni z Vira pri Domžalah sta njuna sinova Jaka in Rok nadgradila s kremami in olji za nego telesa. In kako se je začela njihova poslovna pot? Odgovor ni kratek, saj sta Janko in Sonja kar odstirala zgodbe, med katerimi pa – presenetljivo – nobena ni bila povezana z oljarstvom; vse pa so povezane z usvajanjem novih znanj, občutkom za potrebe, ki jih narekujejo čas in ljudje, z inovacijami in tudi poslovno žilico, ki je v tej družini doma že mnogo rodov.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični je osrednja ustanova za zbiranje, proučevanje, predstavljanje in restavriranje premične sakralne dediščine na Slovenskem. V muzeju hranimo več zbirk, na ogled so tri stalne razstave: Zgodovina krščanstva na Slovenskem, Življenje za samostanskimi zidovi in Skrivnostni svet srednjeveških pisarjev.

Muzej hrani eno največjih zbirk voščenih figuric na Slovenskem. Iz voska so upodobljeni predvsem Jezušček v jaslih, Jezušček tolažnik – Trösterlein, praški Jezušček in Marija. Zbirka z več kot štiridesetimi predmeti je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur, oblačil, kronic in drugih dodatkov so nam v letih med 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. Danes so vse te figure, ki so bile večinoma močno poškodovane, študijsko raziskane in restavrirane. Leta 2005 smo celotno zbirko sistematično proučili ter predstavili javnosti na občasni razstavi Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju in druge voščene figurice. Izdali smo tudi istoimensko publikacijo.

Ivan Smej iz Črenšovcev je sredi oktobra v murskosoboški bolnišnici že stotič daroval kri. Do zdaj je njegova kri rešila že marsikatero življenje tako ob prometnih nesrečah kot tudi drugih neljubih dogodkih, ko posameznikovo življenje visi na nitki.

Kri je prvič daroval leta 1973, ko je kot vojak nekdanje jugoslovanske vojske služil vojsko v Zenici v Bosni in Hercegovini. Od tistega časa se je redno udeleževal prostovoljnih krvodajalskih akcij. Zadnja leta je na odvzem krvi na murskosoboškem oddelku za transfuzijo krvi, ki deluje v sklopu UKC Maribor, prihajal kar trikrat na leto in vsakokrat daroval štiri decilitre krvi. Pravi, da se je po odvzemu dobro počutil in je ponosen na to, da lahko nekomu pomaga na ta način. Njegova življenjska tekočina je skupine B in vedno je bil v pripravljenosti, da se odzove, če bi kdo nujno potreboval prav to krvno skupino. Pri tej humani odločitvi mu je vedno stala ob strani družina, žena Štefanija in otroci.

Jožefina Habjanič je zelo vitalna Mariborčanka, ki je v začetku oktobra praznovala častitljivih sto let. Praznovala je v skladu z zaščitnimi ukrepi proti koronavirusu, a kot je dejala, si ni mislila, da si bo toliko ljudi vzelo čas za čestitke ob njenem jubileju.

Gospa Fini, kot ji pravijo, je rojena v Račah, v Mariboru pa se je izučila za šiviljo in po uspešno opravljenem mojstrskem izpitu je imela štiri leta lastno obrt. Po poroki julija 1952 je ostala doma in skrbela za družino. Z možem Slavkom sta dobila hčerko Cirilo in sina Vida. Pred približno štiridesetimi leti so se preselili v hiško v Metavi, kjer živi sama, odkar je leta 1996 ovdovela. Skrbi zase in za svoje gospodinjstvo ter si vsak dan skuha kosilo. Ob ljubeznivi pomoči Stanka in Ivice Ciglarič ter hčere in sina ureja vrt, skrbi za sadno drevje in brajde ter okolico hiške, kjer cveti veliko rož in diši rožmarin. Vsak dan se zjutraj in zvečer z otrokoma sliši po telefonu. Hčerka živi v Novem mestu, vendar vsak mesec preživi nekaj dni z mamo. Takrat ji pomaga pri težjih opravilih, počisti po hiši in nakupi vse, kar potrebuje. Želi si, da bi se mama preselila k njej, a gospa Fini o tem noče nič slišati. Stara leta ji lepšajo trije vnuki in pet pravnukov.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Škofjeloški pasijon je spokorna procesija velikega petka, ki so jo prirejali v Škofji Loki. Njeno besedilo, ohranjeno v rokopisu in sestavljeno iz 863 rimanih verzov, je v škofjeloškem kapucinskem samostanu napisal pater Romuald – Lovrenc Marušič (1676–1748) iz Štandreža pri Gorici, ki je v letih od 1715 do 1727 deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije. Danes velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku.

Pater Romuald je glavno besedilo Škofjeloškega pasijona na podlagi tradicije starejših besedil slovenskih spokornih procesij napisal leta 1715 in ga potem izpopolnjeval vse do leta 1727. Danes znano obliko s 13 podobami je Škofjeloški pasijon dobil ob zadnji redakciji leta 1727, ko je Romuald zapustil Škofjo Loko oziroma predal vodenje pasijona v druge roke.

Intimne zgodbe aleksandrink lahko iz njihovega dopisovanja z najbližjimi od zdaj spoznavamo na spletu tako v obliki dveh elektronskih knjig kot v elektronski zbirki pisem. Med njimi je tudi dopisovanje dveh zaljubljenih mladih, ki sta si prizadevala za srečo in blagostanje.

»Pisma prinašajo predvsem pogosto preslišane ženske glasove, ki so zaradi ekonomsko-političnih razlogov odšle v Egipt in z zaslužkom pomagale svojim družinam iz hude revščine. Presenetilo me je, da so mnoge avtorice in avtorji pisem, ki so imeli večinoma le osnovno izobrazbo, zelo pretanjeno in s toplino izrazili svoja čustva. Iz osebnih zapisov spoznavamo doživljanje in razmišljanje ljudi ter družbenopolitične razmere v prvi polovici 20. stoletja tako pri nas kot v Egiptu,« je na predstavitvi povedala vodja projekta dr.

Marjana Benčina Schmidt živi v Nemčiji že 51 let. Že kot gimnazijka je tekoče pisala v nemškem jeziku, zato je bila vesela povabila, da del poletja preživi pri družini, s katero so se Benčinovi spoznali na morju. Dva meseca je delala v njihovi modni hiši in domov prinesla lep zaslužek in veliko prijetnih spominov. Tako prijetnih, da se je kmalu spet vrnila in se pozanimala o možnosti zaposlitve.

Na veliko presenečenje je dobila delo prevajalke v zagrebškem podjetju Export-import, obenem pa je opravljala tudi druga dela. Kljub uspehu pa jo je pekla vest zaradi staršev. Še zlasti zaradi očeta, ki je delal na rentgenskem oddelku in je pričakoval, da bo študirala medicino. Ko pa je spoznal njenega bodočega moža Hanza Schmidta, je bil tudi on pomirjen.