ODSTRTE PODOBE – VUZENICA

Središčno gručasto naselje v Dravski dolini leži na desnem bregu reke ob izlivu potoka Cerkvenica vanjo, na obrežni ravnici pod severnim vznožjem gozdnatega Pohorja. Izoblikovalo se je ob stari cesti, ki je vodila iz Avstrije čez Sv. Primož na Pohorju v Slovenj Gradec in ob železniški progi Dravograd–Maribor. Eden najstarejših krajev v Dravski dolini je po besedah 64-letnega upokojenca Slovenske policije in prizadevnega ljubiteljskega raziskovalca krajevne zgodovine Braneta Grobovška v pisnih virih prvič omenjen leta 1238, petdeset let pozneje je dobil trške pravice ter potem še deželsko sodišče, več sejmov in do sredine 15. stoletja obzidje.

Ljubljančanka Helena Železnik se je pri svojih 87 letih odločila za začetek novega življenja. Štiri leta je stanovala v Domu starejših občanov Fužine in glede bivanja v domu ni imela pripomb, vendar pa si je želela živeti v svojem ritmu. Spomladi so ji dodelili varovano stanovanje, kjer zdaj živi, kot ji ustreza, in pri tem uživa.

Rodila se je leta 1934 v družini z osmimi otroki, zdaj so živi še štirje. Oče Franc Schwentner, ki je oslepel v prvi svetovni vojni, in mama Olga, doma iz Trsta, sta se poročila, ko je bil oče že slep. Oče je bil ustanovni član Zveze slepih in slabovidnih Slovenije. Kljub težkemu življenju sta pred drugo svetovno vojno v Jaršah pri Ljubljani zgradila hišo, imela sta gostilno z lepim vrtom in otrokom omogočala lepo otroštvo. Z začetkom vojne je bilo vsega lepega konec, zavladalo je pomanjkanje. Od centra Ljubljane so bile Jarše ločene z bodečo žico, zato je Helena hodila v šolo čez mejo. Po kapitulaciji Italije je Ljubljano zasedla nemška vojska, ki je spremenila mejo, in odtlej niso mogli več nikamor. Gostilniški prostor so zasedli nemški vojaki. »Spominjam se tudi bombnikov, ki so leteli nad Ljubljano med hudo zimo konec 1944. Tega zvoka ne bom pozabila.«

To trditev je še vedno slišati med ljudmi, prav tako so Sveine kuhinje še vedno v uporabi v številnih gospodinjstvih. Funkcionalna zasnova, všečen videz, odlični materiali in kakovostna izdelava so bili razlogi za nakup kuhinje tega nekoč uglednega podjetja iz Zagorja ob Savi in so odtehtali tudi nekoliko višjo ceno.

Svea je bila nekdaj med vodilnimi slovenskimi proizvajalci kuhinjskega pohištva z najvišjim tržnim deležem na domačem trgu, uspešna je bila tudi v tujini. Kuhinje so po kakovosti spadale v visok, po ceni pa v višji cenovni razred. A tudi Svea, ki je preživela osamosvojitev, izgubo jugoslovanskega trga in tudi čase, ko so drugo za drugim hirala nekoč odlična lesnopredelovalna podjetja, je na koncu omagala. Spremenjene gospodarske razmere, odpiranje mej in huda konkurenca, visoka zadolženost in prepočasno prilagajanje novim pogojem so podjetje,...

Če boste 3. julija na Radiu Slovenija 1 poslušali oddajo Na današnji dan, bo v njej morda mogoče slišati, da se je tega dne leta 1948 v Ljubljani rodil slovenski brigadir, zgodovinar, pisatelj, novinar, muzealec, pravnik, urednik, veteran vojne za Slovenijo, generalmajor Janez J. Švajncer, ki je k svojemu imenu dodal J., da bi ga razlikovali od očeta, pisatelja Janeza Švajncerja.

Zgodnje otroštvo je preživel na majhni kmetiji maminih staršev v Hranjigovcih nad Ormožem. V Mariboru je preživel osnovnošolska, gimnazijska in študentska leta na višji upravni šoli. Tam je tudi vodil študentsko organizacijo in bil izvoljen za poslanca. Nato je začel služiti tedanji domovini. Ponosno pove, da je v letih 1971 in 1972 kot eden najboljših končal šolo rezervnih oficirjev pehote v Bileći in tečaj za rezervne oficirje vojaške policije v Pančevu. Leta 1973 se je šolal na zvezni šoli SDV v Beogradu in jo končal kot prvi po rangu. V letih 1973 in 1974 je bil zaposlen na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Leta 1974 je SDV zapustil samovoljno.

Ljubiteljska slikarka Minka Gačnik iz Selc svojo ustvarjalnost izraža tudi ob poslikavi obrazov Unicefovih punčk iz cunj. Čeprav so videti prijazne, pa si želi, da bi bili obrazi še bolj nasmejani, da bi se smejale tudi oči …

Minka Gačnik je svoj talent začela resneje razvijati pred enajstimi leti, ko se je upokojila. Od tedaj je ustvarila številne slike na platnu, lani pa se je znašla pred novim izzivom: poslikavo obrazov punčk iz cunj, ki jih selške upokojenke izdelujejo za Unicefov humanitarni projekt. Čeprav jih je poslikala že okoli sto, ima, kot priznava, marsikdaj še vedno malo treme. Z neposrečeno poslikavo bi namreč punčko, v izdelavo katere je bilo prej vloženih približno 20 ur dela, uničila.

»Tebi, Janko, je bilo lepo postlano; ded in oče sta bila mesarja, ti pa si njuno delo malce posodobil in zmagal,« si misli marsikdo, ki seveda ne pozna Janka in Helene Kodila ter njune zgodbe. Zato si misli, da so njihovi mesni izdelki in dobrote iz njihove restavracije, ki iz Markišavcev pri Murski Soboti odmevajo daleč prek meja, nekaj samo po sebi umevnega ...

Stane Zavrl, Jankov ded, je bil res mesar. Živel je na Mirni na Dolenjskem, kjer je odprl prvo prodajalno mesa. Tudi njegov sin Janez, Jankov oče, je postal mesar; v mesnopredelovalni industriji Pomurka je delal kot tehnolog, bil je odprt za novosti. Bil pa je tudi zaveden čebelar. In Janko je kot najstnik veliko časa preživel med čebelami. »Pomagal sem očetu, saj smo imeli sto panjev, zato je bilo veliko dela. Z njim sem čebelaril in spoznaval tudi ekonomski del posla, še zlasti takrat, ko je preračunaval, kako bo s ceno medu 'prišel skozi'... In ko mi je kupil kolo, smuči in kasneje računalnik, sem se zavedal, da to ni darilo, ki bi padlo z neba, ampak je bilo treba vse to zaslužiti.«

Občina Prebold in še nekateri kraji zunaj nje so zgodovinsko med najbolj raziskanimi občinami v Sloveniji. K temu je nedvomno pripomogel 93-letni nekdanji primarij celjske bolnišnice Ivan Dolinar, častni občan Občine Prebold, pisec 13 knjig in dobitnik letošnjega občinskega kulturnega priznanja – plakete savinjskega pisatelja Janka Kača.  

Njegovo življenjsko vodilo je delati in uporabljati ves življenjski potencial, vse dokler je človeku dano. »Čutim notranjo dolžnost, da vse to raziščem,« pravi prim. Ivan Dolinar, ki svoja odkritja brez težav zapisuje na računalnik, na spletu brska po arhivih in zbira informacije. Zapisi o preteklosti so sčasoma postali njegova strast in njegov drugi poklic. Redko se zgodi, da je zdravnik hkrati zagrizen zgodovinar, ki z vso vnemo brska po številnih arhivih doma in zunaj meja in raziskuje tudi področja, ki jih uradna zgodovina, napolnjena s številnimi podatki, zaobide.

Ime Janez Janež mnogim Slovencem verjetno ne pove veliko, čeprav je bil eden izmed ljudi na svetu, ki so bili zdravniškemu poklicu najbolj predani. Res pa je večji del življenja preživel v Tajvanu, kjer je za seboj pustil na tisoče pričevanj hvaležnih bolnikov, med katerimi so marsikateri prihajali iz najrevnejših slojev in si pogosto niso mogli plačati osnovnega zdravljenja. Zdravnik nikomur ni odrekel pomoči.

Janez Janež je bil rojen leta 1913 v kraju Dolsko. Po domače so mu pravili Pletarjev Janko in že kot otrok je govoril, da bo šel na Kitajsko za misijonarja. Mati si je želela, da bi postal duhovnik, zato je bila zelo razočarana, ko se je odločil za študij medicine na ljubljanski fakulteti. Študij je nadaljeval v Zagrebu, diplomiral je v Gradcu in na Dunaj odšel še na specializacijo s področja transfuzije krvi. Leta 1937 se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal predstojnik kirurgije v bolnišnici in eden prvih, ki je v Ljubljani izvedel krvno transfuzijo.

Življenjska pot Velenjčana Franca Vedenika presega običajen okvir univerzitetnega diplomiranega inženirja strojništva, podjetnika, direktorja, kulturnika, glasbenika in ne nazadnje plemenitega človeka. V zadnjih letih si je zadal nalogo, da starejšim krajanom pomaga k lepšemu življenju prek Društva upokojencev Velenje.

Franc Vedenik je po prvi zaposlitvi v Premogovniku Velenje zrasel v izkušenega podjetnika ter kasneje lastnika srednje velikega, zdaj mednarodno uveljavljenega podjetja Veplas Velenjska plastika, d. d., za izdelovanje programov iz plastike in novih kompozitov. Kot direktor in solastnik je družbo vodil kar štiri desetletja, zdaj jo vodi sin Gregor.

Iztok Kraševec je prejemnik velike športne nagrade za življenjsko delo 2020, ki jo podeljujeta Zavod za šport Kranj in Mestna občina Kranj. S čim si jo je zaslužil v 63. letu Gero, kot ga kličejo še iz osnovnošolskih let?

Velik športni zanesenjak že pol stoletja deluje na področju rekreativno-tekmovalnega športa, je tudi nepogrešljiv pri organizaciji marsikaterega dogodka. Bil je nogometaš, vaterpolist, košarkar, teniški igralec, v letih pred upokojitvijo pa prisega na golf. Zakaj tako raznotera izbira športov? S prvim je želel nadaljevati zelo uspešno očetovo nogometno pot in v njem je užival. K vaterpolu so ga pritegnili prijatelji. S košarko je kot fant iz bloka pri kranjskem vodovodnem stolpu v trojkah polnil prosti čas. Na prosto igrišče so po vsaki tekmi morali čakati uro in pol ali celo dlje, tako zasedeno je bilo. V času, ko se je odločil za tenis, se je bilo treba najmanj teden prej naročiti za prosti termin. Vanj je prestopil, ker si je lažje našel primernega soigralca. Golf, s katerim si polni čas in dušo v zadnjih letih, pa je igra, pri kateri je, kot je izjavil za Kranjske novice, ključno s čim manj udarci doseči dober rezultat.