Marjan in Zorica Fabjan sta rojena istega leta in istega dne v isti porodnišnici, toda spoznala sta se šele kot študenta medicinske fakultete. Zorica, ki je hodila v kranjsko gimnazijo, je kmalu vedela, da hoče biti zdravnica, Marjan pa je v kamniški gimnaziji še upal, da bo arhitekt. Zdaj je tako rekoč oboje – kot estetski kirurg je zdravnik in arhitekt hkrati. Estetska kirurga sta tudi sin Matic in hčerka Živa, Gašper pa je direktor klinike Fabjan.

Marjan izhaja iz delavske družine, ima še sestro, ki je bila vse do upokojitve zaposlena v njihovi kliniki. Od doma je »prinesel« poštenje in velik čut za estetiko, kasneje pa je v sebi odkril tudi menedžersko žilico. Njihova družina ni živela v razkošju, zato je za študij potreboval štipendijo, le-to pa je lahko dobil le za študij medicine. In tako je moral »pozabiti« na arhitekturo. Zamišljal si je, kako bo zdravil ljudi v odročnih krajih med gorami (vsak prosti čas izkoristi za   hojo v hribe), toda v jeseniški bolnišnici, kjer sta bila z...

Imeli smo tovarne

Mariborska tovarna Tam je bila največji proizvajalec tovornjakov in avtobusov v nekdanji Jugoslaviji in gonilna sila slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva. Do leta 1986 so proizvedli 200 tisoč vozil, takrat je bilo zaposlenih 8175 ljudi, ob stečaju leta 2006 se je na cesti znašlo še zadnjih 1500 delavcev. Podjetje se je ponašalo z izjemnimi tehničnimi strokovnjaki in inovatorji, ki so izdelali številne prototipe vozil in pripomogli k tehničnim izboljšavam, tesno so bili povezani z nemško avtomobilsko industrijo.

Marjana Jekovec je znana po tem, da vsak predlog, ki je v dobro sredini, v kateri je delala ali s katero sodeluje, sprejme in ga oplemeniti. Zato je 3. decembra 2020 prejela priznanje Mestne občine Kranj za prispevek h kakovosti življenja v Krajevni skupnosti Bitnje. Od leta 2014 je tudi častna članica KUD Bitnje.

V krajevni skupnosti so zapisali, da se je zavzemala za gradnjo novega vrtca v Zgornjih Bitnjah, ki naj bi stekla letos. Pripravljala je različne prostovoljne delavnice za otroke in nastope otrok na krajevnih prireditvah. Dolga leta je vodila otroško folklorno skupino, ki je bila povsod srčno sprejeta, sodelovala je pri različnih dogodkih od Prihoda pomladi, Miklavževanja do obiska dedka Mraza ...

Matjaž Šinkovc, Šmihelčan iz Novega mesta, je od poklicne šole naprej zaprisežen krvodajalec. Sredi novembra je na svoj rojstni dan kri daroval še zadnjič, in to 190-ič. Skupaj je prispeval blizu 95 litrov krvi. Je absolutni rekorder med številnimi krvodajalci novomeške območne organizacije Rdečega križa.

S ponosom pove, da ga niso niti enkrat zavrnili. V zadnjem letniku poklicne šole ga je tako kot druge dijake premamil prost dan, ki so ga dobili, če so se udeležili krvodajalske akcije. Kasneje je 47 let vsake tri mesece odhajal na darovanje krvi, vendar nikoli več zaradi prostega dne. »Vsak krvodajalec ima pred odvzemom zdravniški pregled in tudi na krvi se vidi, kako je s tvojim zdravjem. Zdelo se mi je pomembno, da vem, kako je z mano, poleg tega pomagaš nekomu, ki kri nujno potrebuje. Čeprav prejemnika krvi ne poznaš, imaš po odvzemu zelo dober občutek,« pove Matjaž in doda, da bo ta ritual zagotovo pogrešal. Še vedno bi bil pripravljen darovati kri, vendar je moral zaključiti zaradi starostne omejitve. Krvodajalstvo pa se pri družini Šinkovc ne bo zaključilo, kajti očetovo humano pot nadaljuje sin Jure.

Občina Turnišče leži na Dolinskem v Prekmurju, sestavljajo jo naselja Gomilica, Nedelica, Renkovci in Turnišče. Občani so ponosni na preteklost in ohranjajo cehovsko tradicijo, dolgo že 260 let.

Zgodovinski viri o kraju segajo v 13. stoletje, ko je spadal pod oblast grofovske družine Banffy. Leta 1524 je Turnišče postalo trg, leta 1548 pa so varašanci (prekmurski meščani) dobili kar nekaj pravic: bili so oproščeni tlake, dobili so pravico do tedenskih nedeljskih sejmov, imeli so nižje sodstvo in volili sodnika. Vse do danes se je na primer ohranilo Ferencovo senje. Močno se je začela razvijati obrt, zlasti krojaška, kovaška in čevljarska, simboli so upodobljeni tudi v občinskem grbu.

ODSTRTE PODOBE – ČRNA NA KOROŠKEM

Slikovito urbanizirano središčno naselje v zgornji Mežiški dolini, ki je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1137, leži ob sotočju reke Meže in Javorskega potoka, kjer je več ravnega sveta. »Kakor v skalnem kotlu ga oklepajo strme apnenčaste pečine Navršnikovega, Šumahovega in Matvozovega vrha ter z gozdovi poraščeni hrbti Ludranskega in Oraževega vrha. Okolica kraja je samosvoja in razgibana, zato je še posebej privlačna za ljubitelje narave. Črno na Koroškem namreč obkrožajo štiri lepe alpske doline: Koprivna, Bistra, Topla in Podpeca,« je začel nekdanji rudarski in železarski, danes pa najlepši turistični kraj v zgornji Mežiški dolini opisovati Mirko Osojnik, 71-letni upokojeni strokovni sodelavec v Koroškem pokrajinskem muzeju – Muzeju Ravne na Koroškem.

Milan Mozetič že približno petnajst let postavlja jaslice v domači cerkvi sv. Štefana v Dolnji Košani. Rad upodablja slovensko pokrajino ali ožjo okolico, čeprav vključuje tudi prizore iz svetopisemske dežele.

Svoje načrte je lahko začel uresničevati, ko je v Košano prišel župnik Zdenko Štrukelj, ki je prej služboval v Slivju v Brkinih. Sprva so bile jaslice majhne, sčasoma pa so rasle. Tematika je vsakič drugačna; enkrat je bilo podzemlje s Postojnsko jamo in Predjamskim gradom, drugič kozolci. Prekril jih je mojster kritja slamnatih streh Milan Željan s Čepna, po slamo so šli celo v Prekmurje. Pa saj kozolci niso značilni za Košansko dolino, pobaram Milana. Res ne, so pa za postojnsko, od koder je doma, pravi. Rojen je namreč v Landolu, v Košano je priženjen.

Fotografija je nastala 19. marca 1943 pred stolnico v Potenzi v južni Italiji po »vojaški« maši. Z dovoljenjem duhovnika so pri mašah slovenske nabožne pesmi peli primorski fantje, ki so bili mobilizirani v posebno enoto. Duhovnik je pohvalil slovensko petje, češ da narod, ki zmore take pesmi, ni nekulturen. Pevci stojijo v prvi vrsti, na desni je njihov vodja, ki je bil organist na Gočah, sicer pa oče Jožefa Vovka iz Šempasa, ki hrani fotografijo. 

Pred fotografa so se postavili vsi, ki so leta 1932 delali v čevljarski delavnici Karla Kisilaka iz Rogašovcev. Na sredini sta starša Geze Kisilaka, ki nam je poslal fotografijo v objavo, takrat pa je bil fantič, ki ga mama drži v naročju.

Kako naj bolan človek, ki ne zna ne brati ne pisati in nima ne zdravnika ne zdravil ne nobenega znanja, pride do zdravja? Morda do zdravja pomaga »skoz' nek' obroč potegniti«, kot se je reklo v davnih dneh. Obroč ali krog je že po obliki nekaj zaščitnega, varovalnega.

 Dolenjci so nekdaj poznali votel kamen, ki je menda imel čudežno zdravilno moč. Učeni baron Valvasor je pisal, da je bil v gozdu Medvedica pri Turjaku: »Skozi ta kamen lahko greš ali pa se plaziš. Če te hrbet boli, zlezi skozi ta kamen in boš ozdravel. Kmetje so zelo gosto uporabljali to hrbtno kuro. Neki župnik je pred leti zelo trpel zaradi bolečin v hrbtu. Kmetje so mu svetovali, naj se posluži takega kamnitega zdravnika. Ker pa je župnik to smatral za prazen nič, ni šel h kamnu. Nazadnje pa so ga kmetje le pregovorili in tudi bolečine v hrbtu so ga opozarjale na kamen. Zlezel je bolj iz radovednosti skozi votli kamen in se vrnil zdrav domov.«

Imeli smo tovarne

Mariborsko podjetje Hidromontaža je po podatkih revije Engineering News-Record v času od leta 1981 do 1982 spadala med 250 najuspešnejših svetovnih podjetij, takrat je zaposlovalo okoli 3500 ljudi in skoraj dve tretjini svojih dohodkov ustvarilo v tujini. Bilo je eno največjih in najuspešnejših podjetij nekdanje Jugoslavije.

A 48 let po ustanovitvi je bil objavljen stečaj tega gospodarskega giganta, ki je medtem postal že »oskubljena kura«, kot se je izrazil eden izmed zaposlenih. Ob propadu podjetja so v Pokrajinskem arhivu Maribor prejeli ogromno arhivsko zapuščino. Leta 2009 so pripravili spominsko razstavo, ki so jo pospremili z zbornikom z naslovom Hidromontaža skozi čas.