Vsestranski glasbenik in profesor Drago Gradišek se je leta 1975 kot dolgolas in bradat mladenič, sicer že mož in očka male Alenke, prijavil na razpis takratne Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem za kulturnega animatorja. Tedaj je bil zaposlen v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, v prostem času pa je igral v priljubljeni skupini Orioni.

Svoje glasbeno navdušenje je zmeraj hotel deliti z drugimi. Zato ni čudno, da je v Posavju, kamor se je za stalno preselil, v 43 letih iz male godbe v Krškem ustvaril veliki pihalni orkester, ustanovil big band, po njegovi zaslugi ima krška glasbena šola tudi simfonični orkester. Leta 1992 je postal ravnatelj krške glasbene šole in hkrati učitelj roga. Za svoje glasbeno delo, pravzaprav poslanstvo, mu je leta 2017 predsednik države Borut Pahor podelil tako imenovano jabolko navdiha. 

Slovenski jezik je poln pregovorov in rekov, v katerih najdemo ljudske modrosti, povezane s kovinami in kovaštvom.

Vsak je svoje sreče kovač.

Biti med tnalom in nakovalom.

Biti z znanjem podkovan.

Kopito po nogi, ne noga po kopitu.

Kuj železo, dokler je vroče!

Čevljarjeva žena in kovačeva kobila sta vedno bosi.

Stara navada železna srajca.

Železna volja, jeklena volja, jekleni živci ...

Ko se je nekdaj v slovenski domačiji nasmehnila zlata sreča in je prišel v hišo novorojenec, je njegov oče tisto noč na domačo mizo položil kruh in vino – za vile rojenice. Vile so prišle, imele so dolge zlate lase. In s tihim srebrnim glasom so izrekle otrokovo usodo, nato pa so tiho odšle in se izgubile v srebrni mesečini.

Na fotografiji je med uradniki takratnega Zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani ravnatelj dr. Jože Bohinjec. Oktobra mineva 130 let od rojstva tega vsestransko dejavnega pravnika, ki je bil tudi ustanovitelj protituberkulozne zveze. Fotografijo hrani njegova nečakinja Helena Kralj iz Lesc.  

Na fotografiji so učenci, ki so leta 1936 obiskovali osnovno šolo v Ribnici na Pohorju. Z njimi so še priljubljena učiteljica Pavla Štuhec, ravnatelj šole in župnik iz Ribnice. Deklica, ki drži tablico, je Mija Pokeršnik iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

Za 90. rojstni dan si je Friderik Hrast, upokojeni kriminalist, pravnik, gospodarstvenik in slikar, podaril dve posebni darili: knjigo svojih spominov, ki jo je začel pisati dve leti prej in je izšla slabo leto pred njegovim visokim jubilejem, in slikarsko razstavo.

Kaj je spodbudilo 88-letnega gospoda, da se lotil pisanja spominov s svinčnikom na bele liste papirja? »Nekega poznojesenskega dne leta 2015 sem se srečal v ljubljanskem Severnem parku s starim prijateljem Lojzetom Maslom. Med drugim me vpraša, ali še slikam. Odvrnil sem mu, da nič več, saj mi preprosto ne gre. In vse, kar koli se je kdaj začelo, se nekoč tudi konča! »Že že, ampak saj ti ne moreš brez dela, pa začni pisati! Za seboj imaš življenje, bogato dogodkov, in pisati znaš!«

Ali kdo prepozna prikupni radovednici na terasi kopališča v Punatu na Krku avgusta 1958? Bili sta udeleženki kolonije mariborskega Rdečega križa, fotografiral pa ju je Peter Gabrovšek, takratni vodnik ene od fantovskih skupin. Njegov naslov dobite v uredništvu Vzajemnosti.

Na fotografiji, ki jo je 2. avgusta 1938 posnel celjski fotograf Pelikan, je ekipa kuharic in kuharjev iz Rimskih Toplic. Med njimi sta tudi Frida Jenko iz Straže pri Novem mestu in Frančiška Dornik, poročena Uršič, mama Albine Šoštar iz Hrastnika, ki nam je poslala fotografijo.

Kovina je večni pojem trdnosti, vrednosti, obrambe in zanesljivosti. Zato človek od davnih dob kovino kuje in kali, a kovina kuje njegovo srečo in kali njegov značaj. Kar je trdno, mora biti skovano – celo volja in sreča. Z železno voljo lahko človek marsikaj doseže, tudi srečo – vsak je svoje sreče kovač.

Starosvetna slovenska vas ni mogla živeti brez kovača, ki je izdeloval podkve, podkoval konja, okoval voz, skoval žeblje, kose, vile, grablje, brane, osti za pluge in še marsikaj. Vaški kovač je bil tesno povezan z vsemi poklici v vasi – s kmetom, furmanom, sodarjem, tesarjem, brodarjem, splavarjem, zidarjem, kolarjem, mlinarjem, žagarjem ... Vsi so pri svojem delu potrebovali nekaj kovanega.

Slovenija ima številne romarske poti, ena izmed bolj priljubljenih je na Ptujski Gori, kjer stoji bazilika Marije Zavetnice. Cerkev iz 15. stoletja je ena najlepših gotskih cerkva pri nas. Njena največja znamenitost je relief Marije, ki pod svojim plaščem daje zavetje tedanjim znamenitežem.

Ptujsko Goro je ljudstvo nekoč imenovalo Nova Štifta, Milostna Gora in tudi Črna Gora. V času turških vpadov v te kraje je namreč nastala legenda, po kateri je devica Marija zaščitila cerkev tako, da je priklicala na hrib črne oblake, da se ni nič videlo. Vse do leta 1937 jo je okoliško prebivalstvo imenovalo Črna Gora. Tega leta so prevzeli skrb za cerkev Frančiškovi mali bratje minoriti in vas poimenovali Ptujska Gora.

ODSTRTE PODOBE – TRIGLAV

Letošnjega 26. avgusta je minilo 240 let, odkar so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa na 2864 metrov visok Triglav prvi stopili štirje srčni možje iz bohinjskega kota. To so bili Lovrenc Willomitzer, 31-letni ranocelnik v Stari Fužini, Štefan Rožič, 39-letni lovec, s Savice ter rudarja 34-letni Matevž Kos iz Jereke in 31-letni Luka Korošec s Koprivnika. Zatem je vrh slovenskega očaka osvojilo na tisoče domačih in tujih gornikov, med katerimi je tudi 72-letni upokojeni univ. dipl. fizik in navdušen planinec Andrej Grum, ki je bil prvič na njem z murskosoboškimi taborniki pri dvanajstih letih in poslednjič lani, štiridesetič; z vseh treh zavarovanih smeri (s Kredarice, Planike in Doliča), ob tem pa se je do Kredarice trikrat povzpel tudi po triglavski severni steni.

Tistega dne, ko sem se odpravila v Dovško 13 pri Senovem, je zorela pšenica. Ob velikem žitnem polju je mimoidočim, ki so se peljali proti Bohorju, padel v oči moški, ki je ob njivi postavljal visoko lestev. »Še ena nenavadna instalacija v naravi,« so se nasmihali. A lestev ni bila del umetniškega navdiha. Postavljal jo je 88-letni Viktor Richter, ki že od leta 1997 na travniku pred hišo ustvarja posebne travnate kreacije. Vedel je, da bom iz ptičje perspektive s fotoaparatom lažje ujela celoten znak, ki ga je letos posvetil svetovnemu dnevu čebel.

Iz roda v rod 

»Nobenih umetnih gnojil več. Nobenih pesticidov ali česa podobnega. Začeli smo se učiti od narave, upoštevati njene zakone in se vključevati v njen mogočni tok življenja,« pravi Zvonko Pukšič iz vasi Jastrebci v ormoški občini, ki je leta 1999 klasično kmetijo spremenil v biokmetijo. Pravi, da so bili prvi koraki težki, kot da bi se »odvajali od zasvojenosti«. Plevel se je še bolj razbohotil in skoraj prerasel zelenjavo. »Imeli smo še veliko več dela kot prej, in če ne bi tako trdno verjeli v naravo, bi obupali ...« Govori v množini, saj je njegovo odločitev podprla vsa družina: žena Romana, sinova Primož in Peter, Zvonkova starša, oče Pavel, ki je leta 2015 žal umrl, in mama Gizela, ter sestra Pia Malin, ki tudi živi na kmetiji.