Glasba in šport sta rdeča nit družine Barun. Glasba zaznamuje vnukinjo Ano, ki študira džezovsko petje v Gradcu, Anina mamica Lili poje v skupini Mezzo, babica Rajka in dedek Tomo pa v pevski skupini Hrvaškega kulturnega društva. S športom se ukvarja vnuk Jakob, ki je član mladinske atletske reprezentance, prav tako sta tudi hčerki Lili in Željka še vedno športnici po duši. Željkina hči Sara pa združuje oboje: tako kot nekoč teta in mamica igra odbojko in tudi kitaro.

Tomo Barun je odšel iz rodnega Lusniča pri Livnu po končani srednji farmacevtski šoli. Leta 1965 je iz Bosne – na meji s Hrvaško pod Dinaro – prišel v Novo mesto, kjer je dobil tako želeno službo. V Krki, tovarni zdravil, ki se je takrat pospešeno razvijala in je potrebovala nov kader, je bil že zaposlen njegov prijatelj Toni Kučera. To je bila olajševalna okoliščina, saj mlademu fantu ni bilo enostavno oditi od doma.

Tivoli pomeni Ljubljančanom pljuča mesta in priljubljeno sprehajališče, vse večjemu številu turistov pa prostor za počitek in sprostitev. Toda ali ga zares poznamo? Marsikaj zanimivega so o Tivoliju izbrskali člani študijskega krožka Spoznajmo svoje mesto in domovino Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje pod mentorstvom umetnostne zgodovinarke mag. Olge Paulič. Prijazno so dovolili, da povzamemo nekaj njihovih odkritij.

Park Tivoli je bil zasnovan v času Ilirskih provinc leta 1813, ko so po načrtih Francoza Jeana Blancharda zasadili prve drevorede. Nadaljnja dela je vodil avstrijski guverner Krištof Latterman. Po njem je dobil ime drevored med Tivolskim gradom in današnjo Cankarjevo cesto. Bil je priljubljeno sprehajališče meščanov, in kot pravijo viri, sta se v času kongresa po njem sprehodila tudi cesar in cesarica. Za zasaditve in nego rastlin so skrbeli mestni vrtnarji. Za krajinsko arhitekturo sta v 20. stoletju najzaslužnejša arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik.

V nepisanih pravilih, v nekakšnih pravnih šegah, ki so nekdaj urejale življenje naše vasi, se izražajo ljudski čut za pravičnost, zdrav razum in stoletne izkušnje. Ta svoja pravna merila je naše ljudstvo sprejelo kot obvezo in jih izvajalo mnogo dosledneje kot zakone, ki mu jih je vsilila gosposka.

Nove postave, nove zmešnjave, nove težave.

Bolje stare modrosti kot nove norosti.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih ne vseh sprejeti.

»Običaj je kmetov zakonodajalec,« je zapisal pisec Slave vojvodine Kranjske in še dodal, da si »kmetje svojih starih šeg nikakor ne puste odpraviti, marveč bi prej prišlo do upora«. Da to Valvasorjevo mnenje drži, so naši kmetje mnogokrat dokazali. Še danes v našo deželo po stari šegi prinaša pomlad poganski Vesnik, čeprav je ime spremenil v zeleni Jurij. Kresnice ali ladarice, ki so o kresu, prazniku sončnega boga Kresnika, še do konca druge svetovne vojne varovale belokranjska polja, so ohranile še celo ime – ladarice, svečenice poganske boginje Lade. Petsto let potem, ko je papež Gregor v 16. stoletju spremenil koledar, se v naši deželi ptički ženijo še vedno na gregorjevo (12. marca), ki je bilo po starem koledarju prvi pomladni dan. 

Janja in Jaka Sadar, upokojeni zakonski par iz Šentvida nad Ljubljano, sta pred dvema letoma in pol ustanovila društvo radovednih, aktivnih in smelih seniorjev – s kratico DRAISS. V njem se družijo ljudje, ki so radovedni in si želijo dejavno preživljati prosti čas v tretjem življenjskem obdobju.

Spoznala sta se pred 44 leti na plesnem tečaju v Festivalni dvorani v Ljubljani. Oba se že od malih nog ukvarjata s športom in plesom. Ko sta se upokojila, sta poleg dela na vrtu in kolesarjenja začela delati kot prostovoljca v dnevnih centrih. Jaka vodi razgibalne vaje in plesne dejavnosti, Janja pa vaje iz italijanščine.

V Kanalu ob Soči je kratek čas deloval dekliški pevski zbor, ki ga je vodila Dominika Nanut (s harmoniko). Na fotografiji iz leta 1956 je tudi Mitja Gorjup, kasnejši glavni urednik časnika Delo, prva z desne spredaj je Štefka Mihelj, ki hrani fotografijo.

Na fotografiji iz leta 1925 je pisana druščina, ki je urejala novi vinograd v Voličini. Fotografijo nam je poslala Štefka Kranvogel.

Preden je šel leta 1929 na »štelungo«, torej na služenje vojaškega roka, se je Alojz Škufca še fotografiral za spomin. Fotografijo nam je poslala njegova hčerka Zlata Škufca Vidovič.

Grad v Veliki Nedelji pri Ormožu je stara križniška komenda. Prvič je omenjena leta 1273, a je verjetno nekoliko starejša. Graščino je dal pozidati nemški viteški red, ki je bil ustanovljen med tretjo križarsko vojno v Palestini. Križniki so več stoletij izjemno vplivali na tukajšnje življenje, zgodovino postojanke pa dobro spoznamo z ogledom grajske muzejske zbirke in bližnje cerkve.

Ime križniški ali križevniški red se je uveljavilo po belih plaščih s črnimi križi, ki so jih nosili ti vitezi. Križniki so si pridobili razsežno posest na naših tleh po letu 1210. Komende so imeli v Ljubljani, Metliki, Črnomlju in Veliki Nedelji. Prav na tem območju so po legendi nemški vitezi na velikonočno nedeljo leta 1199 premagali vojsko ogrskega kralja Emerika. In tako je dobil prej neobljuden kraj ime. Vitezi so dobili v zahvalo obsežno zemljiško posest. V prvi polovici 13. stoletja je gospoščino križnikom podaril Friderik Ptujski.

ODSTRTE PODOBE – MARIBOR, LJUBLJANA

Naključje je hotelo, da sva se s slovensko košarkarsko legendo Ivom Daneuom srečala deževnega 13. novembra na Pražakovi ulici v Ljubljani, nedaleč stran od njegovega doma. Z iskrivim 80-letnim sogovornikom sva se tako nehote najprej zapletla v pogovor o trinajstici, ki je športno in zasebno zanj srečna številka: »Ko sem se leta 1956 iz Maribora (Branika) preselil v Ljubljano, sem pri AŠK Olimpija oblekel dres s številko 13 in nato z njo s soigralci štirinajst let krojil vrh jugoslovanske košarke ter bil šestkrat državni prvak. Pa tudi sicer se v mojem življenju veliko vrti okoli te številke: 13. januarja se je rodil brat Vladimir, 13. februarja žena Katja, 13. maja njena sestrična, 13. v mesecu sta rojena moja najboljša prijatelja …« Med pripovedjo pa je ves čas pogledoval razglednico s podobo mariborske I. gimnazije, izdano ob njeni stoletnici leta 1950.

Tisočletja dolgo so naši predniki merili čas s pomočjo sonca. Najprej z leseno palico, zapičeno vertikalno v tla, ki je s senco »povedala«, kateri del dneva je, nato pa z vse bolj izpopolnjenimi oblikami sončnih ur. Zanje se je že pred leti navdušil Boštjan Pavlič, rokodelec in inovator iz Domžal, ki jih tudi izdeluje.

Že v otroštvu ga je zanimalo, kako kakšna reč deluje, rad jih je razdiral in spet sestavljal. Ure so ga tako zelo očarale, da je pred sedemindvajsetimi leti naredil strokovni izpit za urarja pri Kajfežu v Ljubljani. Posebej rad popravlja stare mehanske ure, tudi cerkvenih se je že lotil. »Izziv mi je proučevati mehaniko teh drobnih urnih mehanizmov, hkrati pa čutim spoštovanje do ljudi, ki so nekoč naredili tako mojstrovino,« pravi Boštjan Pavlič, ki pa mojstrovine izdeluje tudi sam. Kako bi drugače rekli majhnim sklopnim sončnim uram z natančno izdelanimi detajli, ki med ljubitelji lepih in praktičnih reči žanjejo občudovanje.

Zakaj je nujno, da se človek zanese na zdravo pamet in glasno pove, da je zrasel ob kravjem mleku, se kopal kvečjemu enkrat tedensko in se grel na soncu, ne da bi imel nenehno v roki stekleničko z vodo? Danes vse to velja za nezaželeno in celo nezdravo.

Pred časom sem bila izvršna urednica ene izmed licenčnih ameriških revij, ki se je ukvarjala predvsem z zdravjem. Izmed člankov, ki so jih objavljali Američani, sem smela izbirati tiste, ki smo jih uporabili v slovenskem uredništvu. Izbrala sem tudi enega, v katerem je ameriški avtor dokazoval, da paradižnik preprečuje nastanek raka. Navedel je več raziskav, ki naj bi to potrjevale, in zbral je nekaj izjav zdravnikov, ki so pojasnjevali, zakaj je dobro jesti paradižnik. Potem smo čez mesec dni pripravljali naslednjo številko revije. Spet sem brskala za primernimi vsebinami. Američani so mi svetovali najnovejši članek o paradižnikih, ker da je zelo kakovosten. Ko sem ga začela brati, pa se je začel v meni širiti vse večji nemir. Članek je namreč govoril o tem, da uživanje paradižnika zvišuje tveganje za nastanek raka! Spet je bilo navedenih nekaj raziskav, ki so dokazovale, da je to res, in spet jim je nekaj zdravnikov pritrjevalo …

Pravdanja se je naš človek vedno bal. Ljudska modrost svari pred prepiri in pravdanjem. Za tele se pravdajo, kravo zapravdajo. Bolje slamnata pogodba kakor zlata pravda. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. To spoznanje je znal vaški mojster mojstrsko upodobiti na panjski končnici: dva kmeta se prepirata za kravo, prvi jo vleče za rogove, drugi za rep, mestni škric jo pa molze. 

Neko pravno trditev najpogosteje dokazuje priča. Staro ime za pričo je svedok – oseba, ki je na lastne oči videla ves sporni dogodek. Ker pa so se svedoki pri dokazovanju svojih trditev mnogokrat dotikali kakih predmetov (križa, svetega pisma), so dobili ime priča (pritk-ja – pritikati, dotikati).