Prav gotovo je malo staroselskih prebivalcev Postojne, mesta na prepihu, ki ne poznajo čilega in vedno dobrovoljnega someščana Ivana Žigmana. Januarja letos je dopolnil sedeminosemdeset let in vsaj sedemdeset jih je namenil svojemu največjemu veselju, pravzaprav že kar pravi strasti – balinanju.

Toda kot iskreno prizna, vsa ta vesela, včasih tudi razburkana leta ne bi bila izpolnjena brez skromne, vendar praktične ter ljubeznive življenjske sopotnice Pavle. Lani sta praznovala šestdeset let skupnega življenja. Ponosna sta na družino, na sina Dejana in hčeri Ivo in Nadjo, še posebno pa na odraščajočo mladež, sedem vnukov in devet pravnukov, ki jima resnično lepšajo jesen življenja.

O Elviri Korošec iz Trbovelj veliko pove misel, ki jo je izrekel njen nekdanji dolgoletni sodelavec ob zaključku skupne poslovne poti: »Tako sodelavko srečaš samo enkrat v življenju ali pa nikoli!«

Kdo ve, katere presežnike bi uporabili njuni hčeri Urška in Mojca, če bi mogli in znali izraziti naklonjenost do svoje mame. Ravno zaradi deklet Elvira zasluži posebno pozornost. Že od malega sta bili zaznamovani s posebnimi potrebami, njuno stanje je bilo zelo zahtevno zaradi psihomotorične zaostalosti, spazmov in epilepsije. Vse življenje sta potrebovali popolno nego – od prehranjevanja do oblačenja in osebne higiene. Starša sta morala biti ob njiju tudi ponoči. Na začetku sta deklici ob podpori celo malo hodili, a se je stanje zaradi pogostih epileptičnih napadov vidno slabšalo in sta nazadnje obe pristali na invalidskem vozičku. Urška ima 50 let, drugorojena Mojca, za katero je sprva kazalo, da bo zrasla v zdravo dekle, je žal pred štirimi leti umrla, stara 41 let. 

V osrčju Ribnice stoji grajsko poslopje s pestro zgodovino. Namenjeno je predvsem kulturnim vsebinam, v njem je tudi poročna dvorana. Grad obdaja spominski park, posvečen znamenitim rojakom.

Gospostvo Ribnica je v zgodovinskih virih prvič omenjeno leta 1220 kot lastnina starega rodu Turjačanov. Grad zasledimo kot »castrum Reiuenz« leta 1263, ko je bil v lasti Ortenburžanov. Kasneje so bili lastniki grofje Celjski in Habsburžani, ki so upravljali ribniško gospostvo s pomočjo svojih oskrbnikov. Leta 1618 so posest odkupili grofje Khisl, vendar so jo že po trinajstih letih prodali družini baronov Trilck. Po Trilckih so jo leta 1701 dedovali grofje Cobenzli. V njihovi lasti je bila vse do leta 1810, ko so grad s pripadajočo posestjo prodali dotedanjemu zakupniku Antonu Rudežu. Družina Rudež je tu živela vse do tridesetega leta 20. stoletja, ko so grad in ozemlje za gradom, imenovano mlaka, prodali takratni državi za namene vojske. Iz gradu so se zadnji ribniški graščaki izselili leta 1937. Od takrat je v javni lasti. Med vojno je delovala v gradu bolnišnica, v veliki meri je bil uničen. Po vojni je bil deloma obnovljen po načrtih arhitekta Plečnika. 

Ladja Partizanka je junija 1948 pripeljala v osvobojeno domovino prve povratnike iz Južne Amerike, ki so po prvi svetovni vojni odšli v tujino zaradi fašizma in v iskanju boljšega kruha. Partizanka je opravila tri poti v Južno Ameriko in eno v Severno Ameriko. Po požaru so jo obnovili in usposobili za vožnjo ob jugoslovanski obali vse do meje z Grčijo. Zora Pelikan, ki nam je fotografijo posredovala, išče koga, ki je bil na ladji.

Na fotografiji iz leta 1916 sta med drugimi slovenskimi vojaki tudi brata Franc in Peter Jelinek iz Prilip pri Brežicah, ki sta se v prvi svetovni vojni borila na soški fronti. Peter je padel in je pokopan v Doberdobu, Franc pa se je srečno vrnil domov. Fotografijo nam je poslala njegova vnukinja Marija Tucman.

ODSTRTE PODOBE – ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU

Razloženo naselje sredi Slovenjgraške kotline v najširšem delu Mislinjske doline ob magistralni cesti Velenje–Dravograd je zelo staro, saj je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1106. »To velja tudi za prvo omembo krčme, ki je ob cerkvi sv. Martina stala že leta 1396. Njena primerna lokacija na razpotju poti ob cesti proti Legnu, širitev naselja in nastajanje obrtnih dejavnosti v kraju, še posebej furmanstva, so pripomogli k temu, da je krčma kot tedanja točilnica pijač sčasoma prerasla v gostilno,« je začela pripoved o preteklosti svojega kraja in več kot dvesto let stare Brezovnikove hiše z gostilno v središču Šmartnega pri Slovenj Gradcu 88-letna upokojena gostilničarka Terezija Brezovnik.

Mladi danes zelo veliko časa preživijo pred računalniki in ob pametnih telefonih, ki jih še najraje uporabljajo za igro in zabavo. Igrače dedkov in babic pa so bile povsem drugačne, izdelane so bile iz kamenčkov, vej, slame, lesa, ostankov blaga ali le narisane na tla z ogljem ali kredo. Igrali so se na prostem in v družbi vrstnikov ali družine. Danes te ljudske gibalne igre tonejo v pozabo, vendar če otroke nanje spomnimo, se veselo igrajo, tako kot so se njihovi starši ali babice in dedki.

Ob svetovnem dnevu Rdečega križa, 8. maja, se je pred novomeškim humanitarnim centrom okrog 150 dolenjskih otrok igralo stare igre – od ristanca, gumitvista, špane, med dvema ognjema, potapljanja ladjic, igre s fračo do zbijanja koze. Iz slame, volne in blaga so izdelovali punčke in druge igrače. In prav nič se niso dolgočasili, bilo je zelo živahno.

»Nikoli se ne smeš zapustiti in obupati,« pravi Jože Okoren iz Trebnjega, ki bo septembra praznoval sedemdeseti rojstni dan, prav na ta dan bo minilo tudi petdeset let življenja na invalidskem vozičku. Po operaciji na hrbtenici se je na dvajseti rojstni dan zbudil kot paraplegik. Kaj je to pomenilo za mladega fanta, polnega življenja, si lahko predstavljamo, a se zaradi tega ni predal. Po medicinski rehabilitaciji se je odločil za šport, za njim je bogata športna kariera. Že od tekmovalnega obdobja naprej si je prizadeval za priznanje in razvoj športa med invalidi. Vse do danes se bori tudi za boljše življenje, zdravje in razumevanje invalidov pri nas.

Nataša Dolejši, agronomka z znanstvenim magisterijem iz arboristike (nege urbanega drevja), nadaljuje 90-letno družinsko tradicijo izdelave gumbov. Ko človek spozna to zanimivo, vedoželjno in nadvse delavno gospo, razume, da preskok od agronomije do gumbov zanjo ni bil težka izbira, saj sama pravi, da potrebuje vedno nove izzive. In teh ji pri gumbih ne zmanjka: »Tako majhen krogec je, vendar omogoča toliko variant, oblik, barv ...« Začelo pa se je z dedkom Čehom.

 V Lukah na Češkem je leta 1931 Jenda Dolejši ustanovil delavnico za izdelavo gumbov, kjer se je izmojstril tudi njegov brat Štefan. Jenda naj bi svoje znanje širil v Slovenijo, kjer gumbarjev še ni bilo. »V tistem času so veliki mojstri svoje znanje prenašali tako, da so potovali in učili ljudi svoje obrti. Končno je tudi Plečnik potoval in svoje izjemno znanje prinesel na Dunaj, v Prago …« pravi Nataša. Ker je Jenda že imel družino, se je za pot v Slovenijo javil mlajši Štefan, ki je bil še »ledik in fraj«. Toda ne dolgo, saj se je v Ribnici na Dolenjskem, kamor je pripotoval, zagledal v Antonijo. Njena mama je bila vdova in si je finančno pomagala tako, da je oddajala prostore. Štefan je tam osnoval prvo delavnico za izdelovanje gumbov in si našel tudi ženo.

V spomin na Zvonka Čemažarja, starega prijatelja, pisca besedil in velikega ljubitelja gora, ki se je poslovil leta 2010, je pred kratkim harmonikar Tone Žagar izdal zgoščenko s 23 skladbami, ki sta jih skupaj ustvarjala od leta 1968. Tedaj ju je spoznal Boris Kovačič, tedanji urednik na Radiu Ljubljana. Tri njegove pesmi pa je prvič uglasbil in posnel šele pred nekaj meseci. Zvonko Čemažar bi bil zagotovo vesel …

Tone Žagar je doma iz Zgornjega Kašlja pri Ljubljani in je imel kar 18 let svoje podjetje, ki se je ukvarjalo s posekom in spravilom lesa iz gozda. Včasih si je rekel, da bo imel, ko bo velik, tudi žago …