ODSTRTE PODOBE – CELJE

Današnje gospodarsko, prometno, trgovsko, sejemsko, kulturno, izobraževalno, zdravstveno in turistično regijsko središče, ki je kot trg prvič omenjeno leta 1323, mestne pravice pa je dobilo leta 1451, se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje znašlo sredi ostrih nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci. »To se nazorno kaže tudi na objavljenih razgledniških fotografijah, od katerih ena prikazuje slovenski Narodni dom, zgrajen med letoma 1895 in 1896, druga pa Nemško hišo (Deutsches Haus), ki so jo postavili med letoma 1905 in 1906 in je bila odgovor celjskih Nemcev na novo slovensko pridobitev,« pravi Anamarija Rančič, upokojena univerzitetna diplomirana inženirka kemijske tehnologije, ki je po končani celjski gimnaziji leta 1962 prišla študirat v Ljubljano in nato tu ostala. Vseskozi pa se živo zanima za zgodovino obeh mest.

Veronika Aljančič ima veliko talentov, ki segajo od športa do ročnih del. Ima kar dve diplomi, pridobila pa je tudi kvalifikacijo za kuharico in še licenco za rokometno trenerko. Z možem Rudijem vodita gostilno Pr' Bizjak na Zgornji Beli, ki jo je Veronika prevzela po očetu. Njena zasluga je, da gostilna slovi po odlični kuhinji, mož pa skrbi za vsestransko udobje gostov.

Po kranjski gimnaziji se je Veronika želela vpisati na gradbeno fakulteto, čeprav se je zavedela, da bo težko izvedljivo. Izhaja namreč iz družine, ki ima gostilno že od leta 1804, in vsa družina je bila vanjo od nekdaj zelo vpeta. Že kot gimnazijka je morala popoldne in ob koncih tedna poprijeti za vsako delo, pa ne le v kuhinji in strežbi (zato ni prav nič čudno, da je od malega hitro in natančno računala), ampak tudi okoli gostilne. Z očetom sta marsikaj sama popravila, uredila, celo sezidala. Ko so pridobili prvo avtomatsko zasebno kegljišče, je bilo dela še več. Kljub velikim obremenitvam doma je bila uspešna v šoli, a se starši niso strinjali s tem, da bi šla študirat gradbeništvo. Vendar se študiju ni odrekla; če ni smela v Ljubljano, kjer je študirala njena sestra, bo študirala pa pred domačim pragom, si je rekla. V Kranju je končala kadrovsko smer organizacije dela in nato še računalništvo. Nekaj časa je učila, hkrati pa delala še doma.

V Domu Petra Uzarja v Tržiču se po besedah njihove direktorice dr. Anamarije Kejžar s posebno skrbnostjo in empatijo posvečajo stanovalcem z demenco. Trudijo se, da se stanovalci umirijo povsem naravno, tj. brez uporabe kakršnih koli posebnih varovalnih ukrepov ali farmacevtskih sredstev.

V zadnjih treh letih so skupaj s Fakulteto za socialno delo z dr. Jano Mali razvili inovativni celostni projekt obravnave stanovalcev z demenco. To pomeni prepoznavanje potreb in želja stanovalcev – tudi ko jih ne znajo več izraziti. Kako to počnejo? Anamarija Kejžar: »Na primer tako, da naše stalne ekipe poznajo življenjske zgodbe stanovalcev, gospodinje pogosto z naravnimi elementi skupaj z njimi obnavljajo njihova doživetja in prebujajo delčke spominov z različnimi čutili – vid, okus, vonj, dotik in sluh. Ob tem uporabljajo preproste pripomočke – klobčič volne, terapevtske obiske živali, sodelovanje pri vsakotedenski peki peciva, iskanje in sestavljanje besed, pogovor, petje pesmi, ogledovanje starih fotografij ... Možnosti je neskončno. Ideje se nam porajajo na skupnih srečanjih z vsemi zaposlenimi pa tudi pri projektu kakovosti E-Qalin, kjer se tedensko srečujejo delovne skupine, sestavljene iz različnih poklicnih profilov.«

Fotografija naraščaja hrastniškega telovadnega društva Sokol je nastala leta 1915. Ob Alojzu Hofbauerju, vaditelju društva in dolgoletnem ravnatelju osnovne šole Hrastnik, stoji Tine Pfeifer, oče Darinke Gošnjak, ki hrani fotografijo.

 Tako so se leta 1960 pred fotografa postavili zadružni kosci, ki so vstali ob prvem svitu in se odpravili na košnjo po Malečniku. V zadnji vrsti desno s črnim klobukom je Jožef Hamer, oče Marije Krajnc, ki nam je poslala fotografijo.

Čeprav je Janez Albert rojen na Goričkem blizu Hodoša, že vse življenje živi v Ljubljani. In že od malega hodi v hribe. Ljubezen do narave je podedoval po očetu, ki ga je, kadar koli je le imel čas za izlet, vzel s sabo. Janezov prvi spomin je ta: očetu sedi na ramah in je s šalom privezan nanj, da ne bi padel.

Diplomirani inženir cestnega prometa je dolgo delal v zavarovalništvu, bil je zastopnik, cenilec in nato vodja enote. Nato pa se je ukvarjal s prodajo avtomobilov. Nazadnje je odprl celo svoje podjetje, a kot pravi, mu ni šlo najbolje. Odkar je upokojen, ima več časa za svoj najbolj priljubljeni konjiček – planinarjenje. »Ko si enkrat v hribih, je krasno. Zliješ se z naravo, pozabiš na skrbi … Pa po navadi srečaš fajn ljudi,« pravi Janez Albert, ki je kot vodnik z licenco Planinske zveze Slovenije vodil številne skupine bolj ali manj izkušenih planincev.

ODSTRTE PODOBE – IDRIJA

Najstarejše slovensko rudarsko mesto se je z odkritjem in pridobivanjem živega srebra od konca 15. stoletja razcvetelo na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. »Tako se današnja Idrija, katere celotno staro mestno jedro je od leta 2012 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, lahko postavlja ne le z bogato rudarsko dediščino, razstavljeno v muzeju, ter podzemnim svetom rovov in jaškov, ki so danes sicer večinoma zaliti, zasuti ali kako drugače zaprti, ampak tudi s številnimi pomembnimi arhitekturami, ki so in še vedno oblikujejo, spreminjajo in dopolnjujejo prostor mesta,« poudarja pomen ohranjanja naselbinske in stavbne kulturne dediščine arhitektka, redna profesorica dr. Živa Deu, ki je bila do lanske upokojitve zaposlena na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Kolesarjenje je dokazano zdravo za telesno in duševno zdravje, saj krepi moč, vzdržljivost in gibljivost, hkrati pa je razmeroma varno glede na udeleženost v prometu. Je vrsta rekreacije, ki je primerna za vse starosti in različno fizično pripravljenost. Tega se dobro zavedata tudi zakonca Končina, 70-letna Marija in 72-letni Rafael, iz Šešč v Savinjski dolini. Rafael pa ni le rekreativec, ampak tudi izjemno uspešen kolesarski športnik veteran. Do zdaj je nastopil na tristo dirkah, stokrat zmagal in trinajstkrat osvojil naslov državnega prvaka, nazadnje lani. Uspešno pa je sodeloval tudi na več svetovnih prvenstvih.

Ženske so prihajale in odhajale iz življenja Ivana Cankarja, nobena pa se ni v njem za stalno zasidrala. A ni je bilo ženske, ki bi tako močno zaznamovala njegovo življenje kot njegova mati, in ni ga pisatelja, ki bi s svojimi deli postavil materi tako veličasten spomenik, kot ga je on.

Čeprav si jo zaradi romana Na klancu predstavljamo kot Francko, je bilo njeno pravo ime Neža. Komaj štiriletna je v nesreči izgubila očeta. V takih razmerah ni bilo pogojev, da bi obiskovala šolo, in se je kasneje naučila pisati od otrok. Njena mati je sama skrbela za štiri otroke. Podobna usoda je doletela Nežo, le da ona ni tako zgodaj ovdovela. Njen mož, krojač Jože, se v poslu ni najbolje znašel in Cankarjeva mati se žal ni mogla zanašati nanj. Zavedala se je svoje odgovornosti do dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli v prvih letih življenja. Z delom dninarke in samoodpovedovanjem je poskrbela, da so bili otroci vsaj za silo nahranjeni.

V muzejski zbirki v graščini Velika Nedelja je zbrano bogastvo etnološkega in kulturnega izročila ormoškega dela Prlekije. V sedmih prostorih je razstavljenih okoli osemsto razstavnih predmetov. Prikazujejo značilnosti bivalne kulture ter način življenja tukajšnjega prebivalstva v zadnjih dveh stoletjih. Zbirka je nastala v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Ptuj.

Obiskovalci se sprehodijo mimo nekdanje črne kuhinje, v kateri so za to območje značilni lončene poslikane sklede, ročni kavni mlinček, leseni loparji za kruh. Zanimiv je »čelesnik«, pradavna oblika svetilke v obliki železnega stojala, v katerega so nekoč zatikali smolnato trsko, ki je razsvetljevala prostor.