Mnogi stari reki tudi v stoletjih niso izgubili svoje slikovitosti. Ohranili so starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostali zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine. Eden takih je povezan z lesenimi coklami.

Naša kmečka domačija, če je bila še tako revna, je vendar bila gospodarsko neodvisno kraljestvo – z doma pridelano hrano, doma izdelano obleko, doma narejeno obutvijo, doma izdelanim orodjem … Eno najstarejših in najpreprostejših obuval so prav gotovo lesene cokle. Beseda cokla je verjetno nastala iz latinske besede soccus, ki pomeni copate.

Šestdeseta, sedemdeseta leta prejšnjega stoletja opisujejo kot svinčene čase. Mi pa teže svinca nismo občutili ali pa smo jo le stoično prenašali, vsaj kar zadeva življenjske razmere.

Takrat je državna meja predstavljala več kot le ločnico med dvema državama. Na severu in zahodu naše bivše skupne domovine so tisti, ki jim je bilo zaupano njeno varovanje, budno skrbeli, da ne bi v idealizirani socializem zašli vplivi kapitalističnega sveta v obliki takšnih in drugačnih dobrin, hkrati pa ni bilo zaželeno, da bi na drugo stran meje odnesli preveč narodnega bogastva. Omejitve so bile določene vrednostno – v denarju ali količinsko. Zadnje je veljalo predvsem za blago, namenjeno v tujino, v vsakem primeru pa je bil prag dopustnosti relativno nizek.

Študijska skupina ustvarjalnega pisanja Zgodbopisje je ob zaključku letošnjega šolskega leta Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani izdala antologijo kratke proze in poezije Kolažnice. Imenitne zgodbe je prispevalo 18 članic in dva člana skupine.

»Zanimivo je, da pri nas in v svetu uspevajo v literaturi predvsem moški, v Kolažnicah pa smo se izkazale v glavnem ženske,« je začela Dragica Trobec Zadnik, umetnostna zgodovinarka in germanistka ter dolgoletna kustosinja Mestnega muzeja v Ljubljani, ki se je takoj po upokojitvi priključila skupini kreativnega pisanja. Zakaj ravno tja? »Oh, ker me je pisanje vedno strašansko privlačilo.«

Na fotografiji iz leta 1942 je Leopold Markič iz Bajtov pri Kanalu kot italijanski vojak. Fotografijo je poslala njegova hči Marica Šavli iz Kanala ob Soči. 

Na fotografiji iz leta 1956 so obiralci hmelja iz Arje vasi. Deklica v maminem naročju, s pentljo v laseh, je Sonja Punčuh iz Slovenskih Konjic, ki nam je poslala fotografijo. 

 

Fotografija je nastala na prvi dan pouka v šolskem letu 1954/55 v Šentrupertu nad Laškim. Učiteljici Ivanki Nagode se je to leto pridružila Sonja Počkaj, tudi Primorka. Pri 19 letih je bila to njena prva služba. Danica Kobilica Maček iz Štor, ki nam je poslala fotografijo, ima na ljubeznivo in dobrosrčno učiteljico zelo lepe spomine.

ODSTRTE PODOBE – KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU

Obe stari razglednici gručastega naselja v osrednjem delu Murskega polja prikazujeta jugovzhodni del s središčem ob župnijski cerkvi sv. Križa, imenovanem Veliki Križevci, ki predstavljajo prvotno vas, nastalo sredi močvirja na kopnem otoku; kraj zaradi mokrotnega terena še zdaj obdajajo predvsem travniki. Poleg župnišča, mežnarije in kapele sv. Ane je skupino hiš okrog cerkve na levi strani zaključevalo leta 1830 zgrajeno šolsko poslopje, ki so ga leta 1963 podrli in na tem mestu uredili parkirišče. To šolo je v letih od 1949 do 1952 obiskoval tudi naš tokratni sogovornik, upokojeni redni profesor ljubljanske biotehniške fakultete ter nekdanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 75-letni dr. Jože Osterc.

 V graščini Ormož je več obsežnih muzejskih razstav, občudovanja vredne so tudi sobane v zahodnem grajskem traktu, poslikane s freskami. 

Graščina Ormož je bila verjetno pozidana na mestu nekdanje ogrske utrdbe. Stoji na strmem pomolu nad levim bregom reke Drave, ki tu meji s Hrvaško. Naselje Ormož je do okoli leta 1200 spadalo pod ogrsko kraljestvo, a nato so ga za rimsko-nemško cesarstvo osvojili gospodje Ptujski, salzburški vazali, ki so pozidali prvotno graščino in jo dali v upravljanje svojim kastelanom vitezom Ormoškim.

SLOVENSKO LJUDSKO PRAVO

S častitljivo starostjo svojega ljudskega prava zavzema slovenski narod spoštovanja vredno mesto v evropski zgodovini. Vojvodski prestol in knežji kamen sta najpomembnejši slovenski pravni starini, nemi priči davne svobodne države, ki je bila grajena na idealu sloge, svobode in enakosti. 

Ustoličevanje slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju je edinstven obred predaje oblasti iz rok ljudstva, in to v času, ko je kronanje evropskih kraljev in cesarjev potekalo na zlatih prestolih v zlatih oblačilih in z zlatimi kronami pod zlatimi svodi katedral. Ljudstvo je medtem stalo pred vrati. Slovensko ljudstvo pa je pred več kot tisoč dvesto leti ustoličevalo svoje kneze pod milim nebom sredi Gosposvetskega polja.

Obisk pri dr. Albinci Pesek in njeni 95-letni mami Šarloti Lutarič je posebno doživetje, saj sta vsaka na svojem področju veliki mojstrici. Albinca je glasbena pedagoginja, avtorica učbenikov za glasbeno umetnost za osnovne šole, raziskovalka in glasbena terapevtka, njena mama pa je upokojena računovodkinja in najstarejša bioenergetičarka pri nas. Dr. Pesek živi z življenjskim sopotnikom Marjanom Šijancem, skladateljem, ki je tudi zvočni terapevt, na Lavrici pri Ljubljani, mama Šarlota pa ima svojo hišo v Gradišču pri Murski Soboti, toda veliko časa preživi pri hčerki.

 Tako bi lahko v strnjenih besedah opisali nenavadno poroko danes 86-letne Jožice in 89-letnega Jožeta Komeričkega - Pepija, ki sta se poročila na prvi poletni dan, 21. junija 1952. Skupaj sta tako previharila vesela, radostna, a tudi razburkana leta njune 65-letne zakonske zveze. 

Zakonca živita v v svoji hiši, zgrajeni leta 1955, v Dobriši vasi pri Petrovčah in uživata v jeseni življenja, ki jo bogatijo tudi tri knjige spominov, ki jih je Jože napisal v času od 2009 do 2014. Čeprav je končal tudi višjo komercialno šolo, je njegovo življenje vseskozi povezano z mesarskim poklicem, ki mu je za svoje potrebe zvest še zdaj. Prisega na domače in pravi, da je zgrožen, ko ugotavlja, kaj vse se najde v mesnih proizvodih. Jože temu posveča zelo veliko pozornosti in zbira najrazličnejše podatke, katere sestavine so poleg mesa v mesnih izdelkih.

Mira Sapač iz Maribora se z izdelovanjem rož iz krep papirja in raziskovanjem tega opravila ukvarja že več kot 20 let. Rojena je na Notranjskem blizu Cerknice in mama ji je že kot otroku nakazala, da bo nekoč prava ljudska umetnica.

Že kot učiteljica je učence navduševala za ljudsko izročilo in jih spodbujala, da so tudi sami ustvarjali. Vodila je delavnice in krožke ročnih del, po upokojitvi njene dneve zapolnjuje oblikovanje papirja v različne cvetove. Ker želi ohraniti kulturno dediščino naših prednikov, to domačo obrt, ki je bila do druge svetovne vojne zelo razširjena, tudi raziskuje. Predvsem se je osredotočila na raziskovanje Prekmurja, Prlekije in Slovenskih goric, kajti ta območja so najbogatejša v izdelovanju rož iz krep papirja.