Ida Baš je Mariborčanka in ena tistih redkih slovenskih radijskih in televizijskih napovedovalk, ki ji je uspelo tudi v Ljubljani. Pri njej so se združile tri stvari: naravno obdarjena z žametnim glasom uporablja lep zborni jezik in ima sproščen nastop. In s to čarobno kombinacijo »zaziba« poslušalce v prijetno pozornost še dandanes.

Ljubezen do lepe govorjene besede in nastopanja se je pokazala že v otroških letih. »Zelo veliko sem vsak večer brala naglas, nikoli tiho. Če so bili dialogi, sem odigrala vse vloge. Na šolskih proslavah sem rada in veliko nastopala,« je začela. Mala Ida, ki je bila edinka, je hodila na počitnice k stari mami na podeželje in tam je pogosto zbrala vaške deklice, ki so morale nastopati s pesmimi, ona pa je povezovala program. »A dekleta so morala priti na nastope lepo oblečena – v belih bluzicah in nogavičkah ter modrem krilcu. Uh, je bila enkrat ena mama huda name, kje vendar naj na vasi dobi bele nogavičke za hčerko,« se smeje sogovornica.

Na obrobju snežniške planote, v bližini Ilirske Bistrice, se skriva jama s petroglifi. V njej najdemo podobe, vrezane v živo skalo. Čeprav pomen, namen in čas nastanka simbolov v jami pod Snežnikom niso dokončno pojasnjeni, vsekakor zaslužijo pozornost.

Najlepši in najbolj prepoznaven lik v jami je stilizirana človeška podoba. Ta je najbolj natančno in skrbno vrezana. Po eni različici predstavlja lokostrelca v razkoraku z zgolj nakazano glavo, drugi pa menijo, da gre za konjenika. V tem primeru so noge človeške podobe v resnici konj, in kar naj bi bil v prejšnjem primeru lok, je zdaj stilizirana konjska glava.

 ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA, GORJUŠA

»Ko je leta 1935 nastala objavljena razgledniška fotografija s podobo začetka nekdanje Karlovške ceste oziroma zaključnega dela današnjega Gornjega trga, se je naša družina iz Trnovega že preselila v veliko hišo na levi strani, katere lastnik je bil Tihomil Jenko. Oče Joško Majhenič je bil slikarski in pleskarski mojster in je potreboval večje prostore za svojo obrtno dejavnost pa tudi za štiričlansko družino. Zato je v dvoriščnem delu te zgradbe za tisoč dinarjev mesečne najemnine najel desno krilo, v pritličju je bila delavnica, v prvem nadstropju pa stanovanje, v katerem smo živeli z mamo Karlo in sestro Jožico, ki pa je kmalu zbolela in na hitro umrla,« je obudila spomin na svoje otroštvo 89-letna upokojenka Saša Tančič, držeč v roki eno izmed številnih razglednic njenega sina Zmaga, lastnika najpopolnejše zbirke starih razglednic Ljubljane.

Kar petdeset sedemletnih deklic je bilo leta 1951 pri svetem obhajilu v cerkvi na Jožefovem hribu v Celju. Med njimi je bila tudi Ana Seles (dekliško Kerk, stoji v sredini nad duhovnikom in ima na glavi bel venček).

Fotografija je nastala poleti leta 1937 ob gradnji ceste Gmajna–Straža pri Oplotnici. Delovodja na gradbišču je bil Janez Novak, oče Jožeta Novaka iz Moravč, ki nam je poslal fotografijo.

Hrastniški »glažarji« so gojili številne kulturne in športne dejavnosti. Na fotografiji iz leta 1925 so člani telovadnega društva po nastopu. Fotografijo hrani Darinka Gošnjak iz Velenja.

Kdo se ne spomni pesmi iz oglasa Slovenija, moja dežela! Čeprav smo jo poslušali leta 1987, nam še vedno prijetno zveni v ušesih. Avtor le-te je Jani Golob, ki je napisal tudi glasbo za film Poletje v školjki in še mnogo filmske glasbe, popevk in predvsem veliko resne glasbe. Tudi njegov mlajši sin Rok Golob je večkrat nagrajeni glasbenik; oba pa sta tudi profesorja na Akademiji za glasbo. Seveda se osredotočamo predvsem na glasbeni del družine Golob, toda tudi starejši sin Matej in predvsem žena in mama Zvezdana sta pomemben del uspešne družinske zgodbe.

Breza raste povsod v naši deželi in dala je ime številnim krajem, kot so Brezovica, Brezovo, Brezov grič, Brezov hrib, Brezov vrh, Brezova ravan, Brezova vas, Brezova Reber ... Ime Brezje nosi kar petdeset krajev. A najbolj svojstveno podobo daje Beli krajini. Tam tečeta Kolpa in Lahinja – mili, tihi, topli reki. V Beli krajini so bele hiše, belo platno, bele noše, bele zidanice in bele breze.

Stara legenda sporoča, da je nekega davnega dne breza pripognila svoje veje in naredila senco Mariji z detetom, zato je še danes prijetno v senci brezovih vej.

Tisti, ki pozna Bojana Černuta le površno, bo rekel, da o njem ni mogoče pisati v presežnikih. Je preprost, skromen, miren, nevpadljiv. Toda pod plaščem povprečnosti se skriva milina značaja, širina srca, odprtost duše in iskrivost misli. Predvsem pa je človek izredne volje. Od nekdaj.

V letih, ko se mladim le redko izoblikujejo jasne poklicne želje, je z vso resnostjo razmišljal o tem, da bo postal medicinski tehnik oziroma babičar, kot je enkrat omenil učiteljici v osnovni šoli. A bi bilo bolje, da ji ne bi! Danes je nepojmljivo, da lahko takšna opazka razjezi učiteljico, toda to so bila leta, ko se svet še ni vrtel okrog otrok in njihovih želja.

V novih časih sol ni tako priljubljena pri pripravi hrane, kot je bila včasih, zdravniki ji pripisujejo nekatere škodljive lastnosti, toda še vedno je nepogrešljiva pri proizvodnji stekla, aluminija, usnja, številnih umetnih mas, v farmaciji, medicini, kozmetiki, pozimi pa služi za varen potek prometa. Včasih so ji rekli »belo zlato« in je bila pomembna strateška surovina, tako kot je zdaj nafta, ker je bila glavni konzervans za pripravo in shranjevanje živil. Bila je celo plačilno sredstvo, oblastniki so z njo veliko zaslužili, tihotapci tudi, saj je cvetela nedovoljena trgovina s soljo. Izbrali smo nekaj okruškov iz dolge zgodovine soli.

»5. marca 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici,« kot iz topa izstreli Metka Fink iz Želenj pri Kočevju, ko jo povprašate po njenem rojstvu. Metka je pred tremi meseci praznovala svoj 101. rojstni dan in ni le najstarejša občanka kočevske občine, ampak tudi najstarejša še živeča rudarka v Sloveniji.

Metka je bila najmlajša med osmimi otroki staršev Micke in Janeza Kluna iz Dolenjih Lazov oz. Zapuž. »Bile smo same sestre, samo enega brata smo imele,« pravi o že zdavnaj umrlih sorojencih v kmečki družini, ki ji tegobe vsakdanjika velike družine v prvih desetletjih 20. stoletja niso prizanašale. Še posebno hudo je bilo, ko je zbolela mama. Tedaj je bila v drugem letniku meščanske šole. »Rada sem imela šolo, zato mi je bilo zelo hudo, ko mi je oče rekel, da ne morem več hoditi v šolo, ker gre ves denar za zdravnika,« se spominja zanjo težkih trenutkov, ko si je pri 14 letih morala poiskati službo. Delo si je našla v Ljubljani kot varuška. Dečka, kasnejšega zdravnika radiologa, ki ga je pri Lukičevi družini čuvala kar 8 let in pol, je imela zelo rada.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Prej ali slej nas čas dohiti in potem pristaneš med upokojenci. Največkrat se šele takrat zavemo, da smo končno na tisti točki, ko lahko z življenjem počnemo, kar hočemo. Nekateri obžalujejo, da je obveznosti konec, izgubljeni v času in prostoru se mukoma iščejo. Drugim je upokojenski načrt že zdavnaj jasen. Miro in Tatjana Klun sta med temi, ki vedo, kaj s seboj in časom.

Miroslav Klun je ime, ki se ga marsikdo spomni: bil je zelo uspešen podjetnik in še uspešnejši župan Sežane, vrsto let predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in potem še poslanec državnega zbora. Miro Klun je človek, ki so ga imeli krajani radi in ga spoštovali, pa ne le v Sežani, ampak tudi v Sloveniji in onstran meje. Zgodbe o njegovem vplivu in prijateljevanju na primer s tržaškim županom Illyjem so med Sežanci pa tudi med slovenskimi politiki legendarne …