»Kdor hoče umsko in telesno zdrav dočakati moja leta, maja bom star 97 let, mora poleg dobrih genov še zdravo živeti in se držati določenih pravil. Jaz temu rečem red in disciplina,« je začel Alojz Herman iz Ljubljane, od leta 1987 upokojen, sicer pa izredno žilav, pokončen, vitek in glede na svoja leta kar zdrav gospod, ki ga vse, kar se dogaja v svetu in doma, še zelo zanima. Ne mine dan, da ne bi prebral svojega priljubljenega časopisa in si ogledal poročil.

»Da sem na tekočem, da lahko debatiram z otroki, vnuki in pravnuki.« Sicer pa ima tudi prenosni telefon, da je dosegljiv svojcem in lahko pokliče na pomoč, če se mu kaj zgodi. »Zlahka sem se navadil nanj. Ne gledam pa kar naprej vanj kot številni, predvsem mladi ljudje.«

Takrat ko je Primož Trubar spisal prvo knjižico v našem jeziku, so nekatera druga evropska ljudstva že brala drame in romane, da Grkov, Rimljanov in drugih še starejših kultur niti ne omenjam. A tudi naša pisava je doživljala zanimiv razvoj.

V roke mi je prišla Dušna paša Friderika Barage, ki jo je napisal v Prešernovih časih. Pritegnili sta me tako pisava kot vsebina, saj sem v bohoričici do zdaj bral le Prešernovo Zdravljico, ki je tudi pisal v njej. Primož Trubar je svoj Katekizem, prvo slovensko knjigo na 244 straneh, napisal leta 1550, natisnili so jo v gotici. V njej je svoje rojake prvič imenoval Slovenci in tako utemeljil slovenščino kot knjižni jezik. Kasneje je začel pisati v bohoričici – po rojaku Adamu Bohoriču, ki je v knjigi Arcticae horulae (Zimske urice) določil pravopisna pravila za to pisavo in uvedel sičnike in šumnike v kombinaciji z gotico, kakor je videti na prvi fotografiji.

Ali ste mislili, da je najstarejša omenjena maska na Slovenskem kurent? Še zdaleč ne! Že v 14. stoletju je v Čedadu v Furlaniji v pustnem času omenjena prepoved oblačenja v scaramatta, kar pomeni oblačiti se v nočnega stražarja. Poimenovanje in maska sta se ohranila v Brkinih v jugozahodni Sloveniji. Škoromatija je preživela stoletja v več vaseh, med najpristnejše škoromate pa spadajo hrušiški.

Danes je škoromat, ki je omenjen v pisnih virih, le eden izmed pustnih likov. V Hrušici, eni večjih vasi v ilirskobistriški občini, ga imenujejo škópit, kar pomeni kastrator, in je na pogled najstrašnejši. Še vedno je oblečen v črn plašč – cerado, ki je prežitek starega vojaškega plašča. Prepoznaven je po velikih kleščah, v katere lovi predvsem dekleta, ki jih oliše s sajami, in širokem pokrivalu, ki je izdelano iz rešeta, oblečeno v zajčje kože. Pokrivalo je okrašeno s perjem ujede ali celo nagačenim kraguljem. Ker je Hrušica velika vas, imajo v skupini po dva škopita.

Pregovor, da se v mlinu dvakrat pove, ne drži več, ker v njem ne ropota in tudi praši se ne – včasih pa so bile vse strehe okoli mlina bele. Kruha, ki so ga pekli iz moke, zmlete v starem mlinu, ni mogoče primerjati z današnjim, pravijo ljudje, ki se še spominjajo tistih časov. Seveda, saj je bilo tudi žito drugačno kot danes. Pa drva v krušni peči so bojda bolj dišala. Morda pa je bil kruh slastnejši, ker ga ni bilo v izobilju ... Bil je črni kruh za reveže in beli za bogate. Danes je vse drugače.

ODSTRTE PODOBE – AVČE

Gručasta vas leži v Spodnji Soški dolini na visoki flišni terasi na levem bregu reke Soče pet kilometrov severovzhodno od občinskega središča Kanala. Kraj se je razvil ob izteku globoke tektonske doline potoka Avščka. Domačini so se pred dobrimi sto leti, ko so nastale vse štiri fotografije, preživljali predvsem z živinorejo, pridelovanjem koruze, krompirja in fižola, sadjarstvom ter gojenjem sviloprejk, delali pa so tudi na bohinjski železniški progi, ki so jo pod vasjo (vključno s postajo) dogradili leta 1906. »Tako je v 19. stoletju tu živelo okrog 700, pred prvo svetovno vojno več kot 500 in danes le nekaj več kot 200 prebivalcev. Med svetovnima vojnama je bilo v kraju kar pet gostiln, danes pa ni nobene gostilne in tudi trgovine ne,« ugotavlja 69-letna Alenka Božič, upokojena lektorica in urednica pri Mladinski knjigi, ki po materini strani izvira iz Gašperčičeve hiše v spodnjem delu Avč.

Glasba in šport sta rdeča nit družine Barun. Glasba zaznamuje vnukinjo Ano, ki študira džezovsko petje v Gradcu, Anina mamica Lili poje v skupini Mezzo, babica Rajka in dedek Tomo pa v pevski skupini Hrvaškega kulturnega društva. S športom se ukvarja vnuk Jakob, ki je član mladinske atletske reprezentance, prav tako sta tudi hčerki Lili in Željka še vedno športnici po duši. Željkina hči Sara pa združuje oboje: tako kot nekoč teta in mamica igra odbojko in tudi kitaro.

Tomo Barun je odšel iz rodnega Lusniča pri Livnu po končani srednji farmacevtski šoli. Leta 1965 je iz Bosne – na meji s Hrvaško pod Dinaro – prišel v Novo mesto, kjer je dobil tako želeno službo. V Krki, tovarni zdravil, ki se je takrat pospešeno razvijala in je potrebovala nov kader, je bil že zaposlen njegov prijatelj Toni Kučera. To je bila olajševalna okoliščina, saj mlademu fantu ni bilo enostavno oditi od doma.

Tivoli pomeni Ljubljančanom pljuča mesta in priljubljeno sprehajališče, vse večjemu številu turistov pa prostor za počitek in sprostitev. Toda ali ga zares poznamo? Marsikaj zanimivega so o Tivoliju izbrskali člani študijskega krožka Spoznajmo svoje mesto in domovino Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje pod mentorstvom umetnostne zgodovinarke mag. Olge Paulič. Prijazno so dovolili, da povzamemo nekaj njihovih odkritij.

Park Tivoli je bil zasnovan v času Ilirskih provinc leta 1813, ko so po načrtih Francoza Jeana Blancharda zasadili prve drevorede. Nadaljnja dela je vodil avstrijski guverner Krištof Latterman. Po njem je dobil ime drevored med Tivolskim gradom in današnjo Cankarjevo cesto. Bil je priljubljeno sprehajališče meščanov, in kot pravijo viri, sta se v času kongresa po njem sprehodila tudi cesar in cesarica. Za zasaditve in nego rastlin so skrbeli mestni vrtnarji. Za krajinsko arhitekturo sta v 20. stoletju najzaslužnejša arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik.

V nepisanih pravilih, v nekakšnih pravnih šegah, ki so nekdaj urejale življenje naše vasi, se izražajo ljudski čut za pravičnost, zdrav razum in stoletne izkušnje. Ta svoja pravna merila je naše ljudstvo sprejelo kot obvezo in jih izvajalo mnogo dosledneje kot zakone, ki mu jih je vsilila gosposka.

Nove postave, nove zmešnjave, nove težave.

Bolje stare modrosti kot nove norosti.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih ne vseh sprejeti.

»Običaj je kmetov zakonodajalec,« je zapisal pisec Slave vojvodine Kranjske in še dodal, da si »kmetje svojih starih šeg nikakor ne puste odpraviti, marveč bi prej prišlo do upora«. Da to Valvasorjevo mnenje drži, so naši kmetje mnogokrat dokazali. Še danes v našo deželo po stari šegi prinaša pomlad poganski Vesnik, čeprav je ime spremenil v zeleni Jurij. Kresnice ali ladarice, ki so o kresu, prazniku sončnega boga Kresnika, še do konca druge svetovne vojne varovale belokranjska polja, so ohranile še celo ime – ladarice, svečenice poganske boginje Lade. Petsto let potem, ko je papež Gregor v 16. stoletju spremenil koledar, se v naši deželi ptički ženijo še vedno na gregorjevo (12. marca), ki je bilo po starem koledarju prvi pomladni dan. 

Janja in Jaka Sadar, upokojeni zakonski par iz Šentvida nad Ljubljano, sta pred dvema letoma in pol ustanovila društvo radovednih, aktivnih in smelih seniorjev – s kratico DRAISS. V njem se družijo ljudje, ki so radovedni in si želijo dejavno preživljati prosti čas v tretjem življenjskem obdobju.

Spoznala sta se pred 44 leti na plesnem tečaju v Festivalni dvorani v Ljubljani. Oba se že od malih nog ukvarjata s športom in plesom. Ko sta se upokojila, sta poleg dela na vrtu in kolesarjenja začela delati kot prostovoljca v dnevnih centrih. Jaka vodi razgibalne vaje in plesne dejavnosti, Janja pa vaje iz italijanščine.

V Kanalu ob Soči je kratek čas deloval dekliški pevski zbor, ki ga je vodila Dominika Nanut (s harmoniko). Na fotografiji iz leta 1956 je tudi Mitja Gorjup, kasnejši glavni urednik časnika Delo, prva z desne spredaj je Štefka Mihelj, ki hrani fotografijo.

Na fotografiji iz leta 1925 je pisana druščina, ki je urejala novi vinograd v Voličini. Fotografijo nam je poslala Štefka Kranvogel.

Preden je šel leta 1929 na »štelungo«, torej na služenje vojaškega roka, se je Alojz Škufca še fotografiral za spomin. Fotografijo nam je poslala njegova hčerka Zlata Škufca Vidovič.