Na fotografiji je družina Pešelj pred domačo hišo na Griču pri Dobličah okrog leta 1938, ko sta šli k birmi hčerki Ivanka in Mima. Od leve proti desni je Mima, v naročju mame Ane je Pavla, zraven pa so Gregor, oče Jakob in Ivanka. Fotografijo je poslala Malka Dorniž, najmlajša v družini, ki se je rodila kasneje.

 Pavel Leskovar je poslal fotografijo s poroke svoje tete Tončke. Poročila se je leta 1945 v Bezini pri Slovenskih Konjicah. Od vseh svatov živi samo še svetlolasi fantek, ki sedi v naročju svoje mame (na fotografiji skrajno levo).

Vejica cvetoče hruške, jablane ali češnje je na starosvetni slovenski domačiji cvetela že na božični mizi. Na dan sv. Barbare (4. decembra) je hišna mati utrgala vejico in jo dala v vazo, da je v topli izbi vzbrstela. S cvetovi je sporočala družini, da bo kmalu prišla zelena pomlad.

Ljudski reki dokazujejo, da je bila hruška našim dedom nekakšno merilo zrelosti, odgovornosti, pameti in modrosti.

Kadar je hruška zrela, ji ni treba vetra.

Zrela hruška sama pade z drevesa.

Zrelih hrušk ni treba otresati.

»Skoraj vse življenje sem posvetil umetniškemu in pedagoškemu delu in še zdaj ne vem, kaj mi je ljubše. Oboje mi je bilo in mi je še v veliko veselje,« pravi akademski glasbenik Peter Škrjanec iz Kranja.

Kot dirigent je deloval v Sloveniji in na Hrvaškem, večkrat je gostoval v Italiji, Avstriji, na Poljskem in Madžarskem, med svoje največje dosežke šteje dirigiranje Mozartovega Requiema, s katerim je uspešno gostoval v Italiji, in sodelovanje z Bostonskim baletom s solistom Rudolfom Nurejevim na turneji v Italiji.

Skupina ljudskih pevcev izhaja iz Šentvida pri Grobelnem, zato si je nadela ime Šentviških 5. Druži jih velika ljubezen do ohranjanja ljudskega izročila in od jeseni leta 2011, ko so se prvič zbrali, nastopajo v isti sestavi.

Pobuda za ustanovitev skupine je prišla od Ivana Žogana, predsednika Društva upokojencev Grobelno. Poleg njega, ki je basist in godec na vile, s katerimi so v davnih časih v lončeno peč dajali lonce, skupino sestavljajo še Greta Čretnik, alt in igra na leseni perilnik, pripravo za ročno pranje perila v starih časih, Melita Bevc, sopran in igra na lesene vile, Rudi Hrovat, bariton in godec na stari frajtonarici, in Milan Mikola, tenorist in godec na škaf bas.

Radeče so bile od davnine pomembno pristaniško in splavarsko središče. Prastaro tradicijo splavarjenja po reki Savi obiskovalcem redno predstavljajo od meseca maja do konca oktobra.

Na muzejskem splavu etnološki strokovnjak turista popelje z besedo skozi zgodovino splavarjenja na Slovenskem. Zvedavim popotnikom pripoveduje, da je bilo splavarjenje dolga stoletja pomembno gospodarsko opravilo predvsem na Savi, Dravi in nekaterih njunih pritokih. Lastniki splavov so bili nekoč premožni kmetje, lesni trgovci, lastniki žag, mestni trgovci in poklicni splavarji. Splavarske delavce so najemali med manj premožnim prebivalstvom.

Se spomnite Bevkove Nežke, ki je komaj petletna šla za pestrno, ko je še sama močno potrebovala pestovanje in mamino bližino? Strokovnjaki pravijo, da nekoč otroštva na kmetih sploh ni bilo in je kot pojem nastal med meščanstvom. Danes se pa to prvo človekovo obdobje vedno bolj podaljšuje.

 Na ilirskobistriškem območju so se kar na sejmu ob sv. Juriju – jurjevo namreč označujejo kot začetek pašne sezone – dogovorili, kam bodo fantiči šli za pastirje. Na sejem so prišli gospodar, ki je potreboval hlapca, in eden izmed staršev z otrokom. Za eno leto so sklenili pogodbo, ki so jo lahko podaljšali. O denarju ni bilo govora. Fant je dobil obleko in čevlje ter hrano. Kmet je najemal pastirčke, če sam ni imel otrok ali pa so bili njegovi otroci že odrasli, drugače so na vsaki kmetiji pasli domači otroci.

67-letni Ljubljančan Leopold Brzin, nekoč grafik in komercialist pri Mladinski knjigi ter običajen družinski fotograf, je danes pravi »fotofrik​«, ki objavlja svoje fotografije na švedskem spletnem portalu YouPic.

Odkar se je upokojil, je fotografiranje njegova velika ljubezen, s katero preživi do šest ur na dan. »Velika strast do fotografije se je v meni prebudila ob gradnji stadiona Stožice. Živim blizu in kot novopečeni upokojenec sem imel čas vsak dan dve leti spremljati gradnjo. Vse faze imam dokumentirane, fotografij pa nekaj čez tisoč. Tja nas je hodilo več ljubiteljskih fotografov in vsak od nas je fotografiral kakšno zanimivo podrobnost,« se spominja začetkov. Ko mu je eden izmed kolegov predlagal, naj se začne resneje ukvarjati s fotografiranjem, si je po razmisleku kupil nov boljši fotoaparat in različne objektive.

ODSTRTE PODOBE – TRŽIŠČE

»Ker ne poznamo izvora krajevnega imena in tudi ne letnice njegove prve pisne omembe kot Tersische, si lahko pomagamo le z ustnim izročilom, ki njegov nastanek povezuje z dejstvom, da se je na tem območju od nekdaj veliko trgovalo,« je 77-letni upokojeni inž. org. dela Janez Valant začel opisovati Tržišče. To gručasto središčno naselje leži na pobočju vzhodno nad Tržiškim potokom, preden ta vstopi v zoženi del Mirnske doline, ob cesti Trebnje–Sevnica, od katere se tu odcepi cesta proti Malkovcu in Slančjemu Vrhu.

Iz roda v rod

K Bojanu Črtaliču sem prišla zaradi robotov, pa sem izvedela, da so ti le del strojev, ki jih uporabljajo pri podjetju FerroČrtalič. Na področju zahtevne tehnološke obdelave različnih vrst površin spadajo med podjetja z mednarodnim ugledom in priporočili. To potrjuje tudi dejstvo, da jim je zaupana obdelava podvozij za najnovejši model boeinga, ki je do zdaj tudi največje letalo te družbe. Seveda pa so že pred tem pri velikih poslih že sodelovali z njimi – med drugim tudi z visokoinovativnimi postrojenji za servisiranje letal.

Eden izmed simbolov velike noči so obarvana jajca: pisanice, pisanke, pirhi, remenke, drsanke …, kakor koli jih že imenujemo. Domišljija pri barvanju in krašenju pirhov je neizmerna in marsikateri je prava mala umetnina. Nekaj posebnega so tisti, ki jih izdeluje Miša Arh iz Ljubljane.

Upokojena knjižničarka že desetletja poslikava pirhe, pred leti smo jih že predstavili v Vzajemnosti. Pirhov ne izdeluje zaradi verskih razlogov, pač pa zato, ker rada ustvarja. »Barvanje jajc ima večtisočletno zgodovino, saj je bilo jajce že v poganskih časih simbol novega življenja. Ta simbolika mi je všeč.« Vsako leto jih razstavlja v knjižnici Jožeta Mazovca v Mostah, lani je sodelovala tudi na skupinski razstavi v Lendavi.