»Sleherno življenje se enkrat konča, kako bomo živeli do tega konca, pa se vsak sam odloči.« To bistroumno misel si je Mateja Tea Grošelj izposodila v izjemni knjigi Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in četrt. Je družabnica starejšim, ki so še dovolj vitalni in si želijo iti na sprehode, na dopuste ali potovanja, po nakupih, obiskati kulturne in druge prireditve ali pa morajo do zdravnika. Morda njihovi sorodniki nimajo časa, da bi jih spremljali, ali živijo drugje, sami pa tega ne zmorejo, ne znajo ali si ne upajo. Ob sebi želijo imeti nekoga, ki nanje popazi, jim pomaga, svetuje, naredi dan prijetnejši. 

Slamnikarski muzej Domžale hrani bogato dediščino tristoletnega pletenja kit in izdelovanja moških ter ženskih klobukov iz slame. Domžale so pravzaprav zrasle iz slamnikov, zato iz spoštovanja do te dejavnosti slama krasi občinski grb in zastavo.

Kamniškobistriška ravnina je bila nekoč večinoma posejana z žitom. Slamo je uporabljalo nekoč pretežno kmečko prebivalstvo za ležišča, pokrivanje streh in nastiljanje živini. V 18. stoletju pa se je na tem območju začelo hitro razvijati izdelovanje slamnatih pokrival.

Koliko truda so vložili rodovi pred nami, ko so krčili gozdove in zemljo trgali kamnitim gmajnam: očevina – krčevina. Kakšen najmanjši kos zemlje lahko preživi eno družino – to je grunt. Velikost grunta je različna, odvisna je od rodovitnosti zemlje.

Če sta si brata med seboj delila zemljo, je pri tem veljalo staro pametno pravilo: starejši sin deli, mlajši prvi izbira. Delili so posestvo le, če je bilo zemlje dovolj, da se je lahko še ena družina preživila. Mnogokrat pa oče do zadnjega ni želel prepustiti domačije sinu. Držal se je stare vere:

Med številnimi izdelki in študijami naravnega oblikovanja opazim v ateljeju Oskarja Kogoja prav poseben predmet – leseni propeler. »Izdelal ga je moj nono Ciril Butkovič« mi pove in doda, da je imel v Mirnu tovarno lesenih izdelkov, imenovano Cirilova delavnica, ki je po nacionalizaciji postala tovarna Iztok.« Nono Butkovič je bil zelo napreden tovarnar, saj je imel prvi v Sloveniji parno postrojenje za obdelavo lesa, ki ga je uvozil z Dunaja. Med drugim je izdeloval tudi propelerje za italijanska letala Fiat in tako dal slovenski pečat tudi italijanski tehniški kulturi.

ODSTRTE PODOBE – NOVA GORICA

»Začetki Nove Gorice segajo v čas med letoma 1946 in 1947, ko se je na slovenski strani pojavila negotovost, ali se bo nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo z meddržavno pogodbo udejanjila tako, da bo Gorico prisodila Italiji in da bo s Slovenci naseljeno zaledje v Jugoslaviji oziroma Sloveniji ostalo brez svojega središča. Slutnjo je potrdila mirovna pogodba 21 držav z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu. Tako so se že pred 15.

Čeprav je pobuda za novo mesto nastajala nekako spontano, sta odločitev za njegovo gradnjo morala potrditi državni in politični organ. A že pred tem (10. maja 1947) je Slovenski poročevalec povzel Tanjugovo vest, da bodo v neposredni bližini starega mesta Gorica zgradili novo Gorico. Zato je bil pri okrajnem izvršilnem ljudskem odboru goriškega okraja ustanovljen poseben delovni odbor z nalogo, da pripravi regulacijski osnutek za novo Gorico. Vodstvo goriškega okraja je namreč presodilo, da je slovenska vlada svoje delo za gradnjo novega mesta...

Letos spomladi je v poštni nabiralnik Atletskega kluba Krka Novo mesto prispela razglednica z naslednjo vsebino. »Mineva 40 let, odkar sem v letih 1959-1977 kot profesor telovadbe na gimnaziji metal kroglo za AK Novo mesto, v letih 1959-61 sem bil tudi še prvak Slovenije. Igral sem še šah, odbojko in v godbi. Vsem starejšim atletom, ki se me še spomnijo, pošiljam lep pomladni pozdrav!« Pripis: »Vozim se z električnim invalidskim vozičkom, upokojenec Igor Penko, Žalec.«

Ko sem z očmi božal vzorno napisane, skoraj tiskane črke na razglednici, me je obšlo veselje, pravzaprav kar navdušenje. V nedavnem obsežnem almanahu AK Krka zgodbe o Igorju Penku ni bilo samo zato, ker se je pred desetletji – morda zaradi svojega nemirnega raziskovalnega duha – izgubil z našega atletskega obzorja. Ko smo zbirali podatke o starejšem rodu, nam ni prišlo na misel, da bi ga lahko našli na šahovskem – to nam je na obisku v Žalcu povedal sam, namreč, »če bi po meni povprašali šahiste, bi me našli«.

S skupino ljubiteljev narave in kulturnih ostalin preteklosti sem se odpravil po krožni naravoslovni poti po Rakovem Škocjanu. To je kraška dolina, skozi katero se pretaka voda med Cerkniškim in Planinskim poljem. Od leta 1950 je območje zaščiten krajinski park.

Tu se je kraška narava preoblikovala, ker se je porušil kamnit strop podzemeljskega rova. Iz slikovitih Zelških jam izvira potok Rak. Teče pod Malim naravnim mostom, nato pod Velikim naravnim mostom in se usmerja po brzicah v divjo udarno sotesko in se znova zlije v kraško podzemlje – v Tkalca jamo. Potok Rak občasno izjemno naraste in voda takrat seže pod obok Velikega naravnega mostu in poplavi dolino.

Družina Blatnik iz Artič je imela svoj tamburaški ansambel, saj so fantje sami izdelovali glasbila. Od devetih otrok jih je igralo pet, med njimi tudi mama Branka Brečka, ki je na fotografiji iz leta 1935 z berdo – kontrabasom.

Marija Ogrinc iz Lisc pri Celju je leta 1958 praznovala stoti rojstni dan in je bila takrat najstarejša Celjanka. Ob njej sta hčeri, na levi Neža Lešnik, na desni pa Terezija Slemenšek. Fotografijo hrani njena vnukinja Irma Košenina.

 

Svet je potreben objema, pravi pisateljica Darinka Kobal, ki je do zdaj napisala že 1100 različnih otroških pravljic, zgodb in ustvarjalnih nalog za otroke. Njen opus obsega 45 slikanic s pravljicami in 25 knjig v elektronski obliki. Z njimi obiskuje šole in knjižnice ter jih pripoveduje otrokom, pri tem pa ji pomaga lutka Pika Rokavička. Štiri so prevedene v hrvaščino, ena v srbščino in tri v angleščino. Poleg tega objavlja zapise v številnih revijah, tudi Vzajemnosti, in na Radiu Slovenija. Tako obsežen opus je lahko ustvarila zato, ker zase pravi, da je radovedna in disciplinirana, drži se načela, da vse, kar začne, tudi konča. Preživela je hudo bolezen, že več let je prostovoljka, polna je energije in veselja do življenja, kar kot nekdanja učiteljica rada deli z drugimi. 

V Lokovici pri Šoštanju je na hribu v idiličnem okolju domačija, ki ji je Marija Irman vdihnila bogato življenje – s pivovarno in žganjekuho, muzejem, ki je poklon njenim staršem in starim staršem ter izraz spoštovanja tradicije, pa tudi z urejeno okolico, kjer mnoge malenkosti same po sebi govorijo, da ima ta prostor posebno dušo.

Družina Irman je nekoč živela na kmetiji v Braslovčah, kjer so imeli živino, na kmetiji v Lokovici pa so obdelovali nasad hmelja, travnik, sadovnjak in gozd. Med počitnicami sta oba otroka, Marija in Marjan, pomagala tako v Braslovčah kot Lokovici. »Danes poslušamo, kako hudo je nekaterim otrokom, ker ne morejo na morje. Midva z bratom sva večino počitnic delala na kmetiji in se nisva prav nič pritoževala nad tem.« Ker sta bili doma posebni vrednoti delo in poštenje, sta s tem dobila najboljšo popotnico za življenje, zato sta kasneje tudi oba veliko dosegla.