Mara Vilar že šestdeset let živi v Domžalah, pa se je še vedno drži ime Moravška Mara. Po tem jo poznajo vsi Domžalčani. Od lanskega leta, ko je s svojimi ljudskimi pevkami nastopila v oddaji Slovenija ima talent, pa tudi vsa Slovenija. Njena šegavost, pozitivna energija in dobrodušnost so vse prevzele. Pri svojih štiriinosemdesetih letih lahko reče, da je petje njeno življenje.

Pogovor z njo ni običajen intervju. Poln je močnih čustev, smeha, navdušenja, solz, petja in recitiranja. Vsak spomin, vsaka misel ji prikliče novo pesem, ki jo preprosto mora zapeti, vsaj nekaj verzov …

 Oljka je legendarno drevo evropske kulture s simboliko miru, svetosti, plodnosti, trdoživosti, blagostanja, moči. Oljčna vejica je izraz miru, časti, zmage in nesmrtnosti.

Izvor njene svetosti in obrednosti moramo iskati v stari Grčiji. Atena, boginja modrosti in pravične vojne, je s Pozejdonom, bogom morja, tekmovala za nadvlado na polotoku Atiki. Zeus je svetoval, naj ga dobi tisti, ki bo njenim prebivalcem dal najkoristnejše darilo. Pozejdon jim je podaril konja, Atena pa oljko, ki so jo uporabili za hrano, razsvetljavo in še za lepotičenje. Tako je Atena postala zavetnica Atike. V njeno čast so na vrhu griča zgradili tempelj, pred njim posadili sveto oljko, glavno mesto pa je dobilo ime Atene. Ko so v perzijskih vojnah leta 480 pr. n. št. Perzijci požgali Atene, je zgorela tudi sveta oljka, vendar je iz ožganih korenin zraslo novo mlado drevo.

Življenje Lidije Saje, Štajerke iz Ruš, ki živi v Črnomlju, je bilo pestro, zanimivo in lepo. Lepo, ker je toliko lepega dala otrokom, ki jih je učila, okolju, kjer je živela, in svojim bližnjim. Že kot dijakinja mariborskega učiteljišča je bila zelo priljubljena, zato je bila tudi predsednica razreda. Med njenimi sošolci so bili tudi Jože Suhodolčan, Smiljan Rozman, prof. Franc Strmčnik, prof. Ivan Sagadin in še bi lahko naštevali. Lična in odlična, so ji v pesmi napisale sošolke, saj je imela v prvem letniku učiteljišča med 42 dijaki edina odličen uspeh. Še vedno se dobivajo enkrat na leto in Lidija ni izpustila nobenega srečanja, čeprav bo, kot pravi, čez leto in pol stara 90 let.

Marija Terezija je že za časa vladanja veljala za modro in praktično monarhinjo. Habsburško monarhijo je vodila med leti od 1740 do 1780, zadnjih deset let skupaj s sinom Jožefom II., in je bila edina ženska na prestolu te dinastije v vsej njeni dolgi zgodovini. Rodila se je leta 1717 in 13. maja bo torej minilo tristo let od njenega rojstva, na čelo habsburških dežel je stopila, ko ji je bilo komaj 23 let.

V zgodovino se je zapisala zaradi številnih reform, ki jih je odločno in učinkovito izpeljala. Z njimi je posegla v davčni sistem, vojsko, pravosodje in državno upravo, šolstvo, zdravstvo, uvedla je hišne številke, kataster ter zemljiško knjigo, sprejela je vrsto ukrepov na področju kmetijstva in gospodarstva.

Nad sotočjem Savinje in Voglajne stoji celjski Stari grad. Je znamenit kulturni spomenik, kjer se vse leto vrstijo številne razstave, dramske in druge prireditve. Z gradu je lep razgled na mesto Celje z reko Savinjo, ki tam teče skoraj dve tisočletji. V srednjem veku je bila pomembna splavarska pot, saj so po reki tovorili velike količine lesa.

Stari grad Celje so postavili Vobržani nad starim trškim jedrom v drugi polovici 12. ali na začetku 13. stoletja. Po izumrtju te rodbine so ga prevzeli gospodje Žovneški, ki so spremenili ime v Celjske. Grad so preuredili v udobno stanovanjsko rezidenco.

Leta 1957 so v Krškem mesarji in peki opravljali pomočniški izpit. V prvi vrsti sedijo mojstri in člani komisije, med tistimi, ki so opravljali izpite, je bila le ena ženska, mesarica Ivanka Pirc, ter tudi Marijan Srovin iz Ljubljane, ki nam je poslal fotografijo.

  

Fotografija je nastala leta 1958 ob kuharskem tečaju kraških deklet in fantov. Vodila ga je Tončka Kosovel, sestra pesnika Srečka Kosovela, iz Tomaja. Fotografijo hrani Milan Šuc iz Pliskovice (s kravato v prvi vrsti).

ODSTRTE PODOBE – LOŽE

Gručasta vas leži na vzhodnem vznožju Vipavskih brd, dva kilometra jugozahodno od občinskega središča Vipava. Panoramska razgledniška fotografija jo, kot nam je pojasnil 62-letni upokojeni kmet Dušan Benčina, prikazuje z juga proti severu z grebenom Gora v ozadju. Pri tem desni del naselja s fotografije, vključno z izstopajočo zgradbo nekdanje šole, spada k zaselku Vas, levi z gradom na manjši vzpetini in Jamškovo kmetijo pod njim pa k Srednji vasi; tretji, po številu hiš najmanjši zaselek, so nekoliko oddaljeni Jamški.

Triinšestdesetletni bivši angleški novinar Michael Prowse, trenutno na nekakšnem čakanju pred upokojitvijo, bo konec letošnjega leta – po 38 letih dela – začel prejemati starostno pokojnino, ki bo znašala približno 26 tisoč funtov na leto (okoli 2165 mesečno). Ko bo dopolnil 65 let, pa bo začel kot vsi Britanci prejemati poleg svoje še državno pokojnino, ki bo znašala okoli 7 tisoč funtov (približno 580 na mesec).

Vrednost enega funta je približno 15 odstotkov višja od evra, tako bo vsak mesec prejel okoli 3000 evrov. Njegova pokojnina bo približno trikrat višja od tiste, ki jo v povprečju prejemajo slovenski novinarji.

Lepa beseda je ime založbe Amande Mlakar, »lepa beseda« pa označuje tudi njena sinova Vida in Domna Valiča. Vid kot stand-up komik in Domen kot gledališki igralec sta blestela vsak na svojem področju, nato pa sta še kot televizijska voditelja skupaj navdušila Slovenijo. Tisti, ki ju osebno poznajo, pa vedo, da nista le duhovita, ampak tudi zelo prijazna, vljudna, uglajena in spoštljiva. »Tukaj je moral nekdo zelo dobro opraviti svojo vlogo,« smo prebrali v enem izmed intervjujev, seveda pa je pri tem mišljena mama Amanda.