Breza raste povsod v naši deželi in dala je ime številnim krajem, kot so Brezovica, Brezovo, Brezov grič, Brezov hrib, Brezov vrh, Brezova ravan, Brezova vas, Brezova Reber ... Ime Brezje nosi kar petdeset krajev. A najbolj svojstveno podobo daje Beli krajini. Tam tečeta Kolpa in Lahinja – mili, tihi, topli reki. V Beli krajini so bele hiše, belo platno, bele noše, bele zidanice in bele breze.

Stara legenda sporoča, da je nekega davnega dne breza pripognila svoje veje in naredila senco Mariji z detetom, zato je še danes prijetno v senci brezovih vej.

Tisti, ki pozna Bojana Černuta le površno, bo rekel, da o njem ni mogoče pisati v presežnikih. Je preprost, skromen, miren, nevpadljiv. Toda pod plaščem povprečnosti se skriva milina značaja, širina srca, odprtost duše in iskrivost misli. Predvsem pa je človek izredne volje. Od nekdaj.

V letih, ko se mladim le redko izoblikujejo jasne poklicne želje, je z vso resnostjo razmišljal o tem, da bo postal medicinski tehnik oziroma babičar, kot je enkrat omenil učiteljici v osnovni šoli. A bi bilo bolje, da ji ne bi! Danes je nepojmljivo, da lahko takšna opazka razjezi učiteljico, toda to so bila leta, ko se svet še ni vrtel okrog otrok in njihovih želja.

V novih časih sol ni tako priljubljena pri pripravi hrane, kot je bila včasih, zdravniki ji pripisujejo nekatere škodljive lastnosti, toda še vedno je nepogrešljiva pri proizvodnji stekla, aluminija, usnja, številnih umetnih mas, v farmaciji, medicini, kozmetiki, pozimi pa služi za varen potek prometa. Včasih so ji rekli »belo zlato« in je bila pomembna strateška surovina, tako kot je zdaj nafta, ker je bila glavni konzervans za pripravo in shranjevanje živil. Bila je celo plačilno sredstvo, oblastniki so z njo veliko zaslužili, tihotapci tudi, saj je cvetela nedovoljena trgovina s soljo. Izbrali smo nekaj okruškov iz dolge zgodovine soli.

»5. marca 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici,« kot iz topa izstreli Metka Fink iz Želenj pri Kočevju, ko jo povprašate po njenem rojstvu. Metka je pred tremi meseci praznovala svoj 101. rojstni dan in ni le najstarejša občanka kočevske občine, ampak tudi najstarejša še živeča rudarka v Sloveniji.

Metka je bila najmlajša med osmimi otroki staršev Micke in Janeza Kluna iz Dolenjih Lazov oz. Zapuž. »Bile smo same sestre, samo enega brata smo imele,« pravi o že zdavnaj umrlih sorojencih v kmečki družini, ki ji tegobe vsakdanjika velike družine v prvih desetletjih 20. stoletja niso prizanašale. Še posebno hudo je bilo, ko je zbolela mama. Tedaj je bila v drugem letniku meščanske šole. »Rada sem imela šolo, zato mi je bilo zelo hudo, ko mi je oče rekel, da ne morem več hoditi v šolo, ker gre ves denar za zdravnika,« se spominja zanjo težkih trenutkov, ko si je pri 14 letih morala poiskati službo. Delo si je našla v Ljubljani kot varuška. Dečka, kasnejšega zdravnika radiologa, ki ga je pri Lukičevi družini čuvala kar 8 let in pol, je imela zelo rada.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Prej ali slej nas čas dohiti in potem pristaneš med upokojenci. Največkrat se šele takrat zavemo, da smo končno na tisti točki, ko lahko z življenjem počnemo, kar hočemo. Nekateri obžalujejo, da je obveznosti konec, izgubljeni v času in prostoru se mukoma iščejo. Drugim je upokojenski načrt že zdavnaj jasen. Miro in Tatjana Klun sta med temi, ki vedo, kaj s seboj in časom.

Miroslav Klun je ime, ki se ga marsikdo spomni: bil je zelo uspešen podjetnik in še uspešnejši župan Sežane, vrsto let predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in potem še poslanec državnega zbora. Miro Klun je človek, ki so ga imeli krajani radi in ga spoštovali, pa ne le v Sežani, ampak tudi v Sloveniji in onstran meje. Zgodbe o njegovem vplivu in prijateljevanju na primer s tržaškim županom Illyjem so med Sežanci pa tudi med slovenskimi politiki legendarne …

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Pred dobrim mesecem je Dragica Motik pripeljala skupino deklet in žena iz Istre, ki so na zboru članov Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije zaigrale kratek skeč iz knjige Butalci Frana Milčinskega, ki govori o tem, kako so se naši slavni rojaki po pameti peljali po vino na Hrvaško. Amaterske igralke so navdušile zbrane upokojene učiteljice in profesorice. Dragica Motik je upokojena aktivna svetovalka Zavoda RS za šolstvo, ki jo plačuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport za izvajanje dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v dveh sosednjih županijah na Hrvaškem. Otroke in odrasle izobražuje in vzgaja na Reki, v Pulju, Buzetu in Čabru.

ODSTRTE PODOBE – GROSUPLJE

Na območju današnjega občinskega središča sta bili na prelomu iz 19. v 20. stoletje samostojni vasi Grosuplje (na vzhodu) in Stranska vas (na zahodu). V Grosupljem so bile upravne službe, v Stranski vasi pa železniška postaja. Meja med krajema je tekla po sedanji Ljubljanski cesti, podaljšani čez Cerkveni hrib. Leta 1931 sta se naselji združili pod imenom Grosuplje. »Na njegov razvoj sta poleg deželne ceste proti Karlovcu odločilno vplivali gradnja ceste proti Žužemberku (1869) ter gradnja železniške proge od Ljubljane proti Kočevju (1893) in Novemu mestu (1894). Zaradi dobrih prometnih povezav in bližine Ljubljane se je kraj nenehno širil, se razvil v gospodarsko in upravno središče z več kot sedem tisoč prebivalci in leta 2005 dobil status mesta,« nam je nekaj več kot stoletno preteklost svojega rojstnega kraja na kratko opisala Marija Samec, upokojena profesorica slovenskega in ruskega jezika ter višja bibliotekarka.

Družina Paulus, ki izhaja iz Češke, že 86 let vodi avtomehanično delavnico v Škofji Loki. Prevzel jo je že četrti rod – sin Tomaž. Oče Stane in mama Lojzka sta že upokojena, toda še vedno nepogrešljiva v družinskem podjetju.

 V domačem podjetju je zaposlena tudi hčerka Mojca, poročena Rakovec. Z diplomo fakultete za menedžment vodi njihovo servisno pisarno. Štirje vnuki pa so še premajhni, da bi se resneje spogledovali z delom.

Tomaž še naprej neguje vrednote, ki so jih skrbno gojili vsi njegovi predniki in temeljijo na skrbi za odlično opravljeno delo, na stalnem nadgrajevanju znanj zaposlenih in tudi na usposabljanju mnogih prihodnjih mojstrov od blizu in daleč ... Zato ni čudno, da je bil njihov servis pred petimi leti uvrščen celo med sto najboljših Volkswagnovih servisov na svetu. Ta lovorika še danes dokazuje, da so jo dobili upravičeno, kar stalno potrjujejo tudi njihove stranke ter zaposleni. Odličnost pa »sije« tudi v njihovih prostorih – od delavnice do skladišča, kjer je vse natančno urejeno kot v lekarni.

»Nisem dobila nobenega pravega darila, dobila pa sem veliko poljubčkov, čokoladic in risbic,« pove Eva Dolničar Šivic, upokojena, a še vedno strokovno aktivna pediatrinja. Ob tem doda, da je največje darilo zdravniku, ko ti otrok, ki je v zgodnjem otroštvu prebolel izjemno težko bolezen, danes pa že odrasel mož in očka, ki pripelje svojega malčka v otroško posvetovalnico, ob odhodu iz ordinacije reče: »Teta Eva, tako bi te rad objel in lupčka dal!««

Je hči generala Ivana Dolničarja - Janošika, ki je v Letušu 9. maja 1945 z nemškim generalom Löhrom podpisal kapitulacijo Nemčije na območju tedanje Jugoslavije. »V spomin na ta dogodek je tam vsako leto spominska svečanost, ki se je redno udeležujem. Sicer pa se očeta spominjam predvsem po njegovi ljubezni. Bil je dober in ljubeč dedek svojim vnukom. Oče je bil človek visokih moralnih načel, po drugi strani pa zelo emocionalna osebnost. V najtežjih trenutkih sem pri njem iskala nasvet, ki je bil vedno pravilen. Leta 2011 mesec dni po svojem devetdesetem rojstnem dnevu je 'sklenil', da ima vsega dovolj, zlasti zaradi takratne politične situacije v Sloveniji, in se je odločil umreti. Umrl je v spanju. Že prej sem mu morala obljubiti, da mu ne bomo umetno podaljševali življenja in mu bomo olajšali miren odhod.«

Ko lajnar zavrti ročico na svoji lajni, navadno zaslišimo kakšno prelepo staro melodijo, ki med ljudi, še posebno med tiste malo starejše, prinese spomin na otroštvo. Včasih tudi vonj po kruhu iz krušne peči ali pa spomin na babico in dedka ter na tiste čase, ki jih ni več, pravi Maks Viher, lajnar, ki živi na kmetiji Primož na Pohorju v občini Vuzenica.

Je oče treh sinov. Ko je najmlajši prevzel kmetijo, se je upokojil. »Imam ženo, ki me razvaja, in ljubico, na katero rad zaigram v prostem času. To je lajna, ki je tudi moja sprostitev, rekreacija ter moj konjiček.« Pove nam, da lajnar ni glasbenik. Je pa vsekakor človek, ki zna nastopati, torej je nekakšen amaterski igralec, ki se zna pokloniti, nasmehniti in razveseljevati ljudi. Ko nastopa, je vedno oblečen v črn frak, na glavi ima klobuk in na rokah bele rokavice.