V Pomurskem muzeju v Murski Soboti je na ogled že peta arheološka razstava, ki prikazuje najdbe s trase pomurske avtoceste. Tokrat obiskovalci izvedo, kdaj so Kelti prišli v Prekmurje, in spoznajo njihovo materialno kulturo.

Avtor razstave o sledovih keltske poselitve v Prekmurju je pokrajinski arheolog dr. Branko Kerman. V strokovni javnosti je znan kot »zračni arheolog«. Pred skoraj dvajsetimi leti je namreč letel z letalom nad prekmursko pokrajino in vneto fotografiral. Iz zraka je opazoval tudi neobičajne kroge na travnikih in pšeničnih poljih, ki so bili videti, kot da bi jih ne naredil človek, temveč nekdo, ki je prišel od drugod. O tem mi je pred leti povedal: »Večkrat preletena pokrajina ob Muri in pogled nanjo iz ptičje perspektive sta veličastna. Njen zemeljski relief je ob vsakem letnem času drugačen in tudi strukture pokopanih arheoloških najdišč se v vsakem letnem času pokažejo v drugačni preobleki. Pozimi je pokrajina zaspana, najbolj odkrita je spomladi, ko se prebuja, zeleni, poleti se krasi z zlatimi žitnimi polji … Tu so zamočvirjeni pašniki, ki jih zarašča grmičevje, in le iz zraka se opazi že pozabljene ceste, celo križišče teh, ki vodijo na štiri strani neba ...«

Vrba je drevo, ki lahko zraste celo od 20 do 30 metrov visoko, je pa tudi grm, ki najpogosteje raste ob rečnih bregovih. Pri nas poznamo kakih dvajset vrst vrb, ki se po videzu razlikujejo med seboj, so pa vse enako odporne, trdožive in hitre rasti. Iz vejice, zataknjene v zemljo, v nekaj letih zraste mogočno drevo.

Vrba žalujka daje s svojimi spuščenimi vejami otožen videz, njene mehke veje uporabljajo pletarji za pletenje košev, pastirji pa so nekoč iz vrbovega ličja izdelovali pastirske plašče, imenovane ličniki.

Iz roda v rod

Flavtist, pevec, baletnik, pedagog, organizator domačih in mednarodnih dogodkov, pobudnik številnih tekmovanj in nagrad, pisatelj, predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva … Nekoč je bil tudi odličen športnik ob boku Mira Cerarja pa tudi predan planinec in alpinist … Zelo redko je v eni osebi združenih toliko talentov in toliko energije, kot je premore profesor Lovro Sodja. Med njegovimi tremi knjigami je tudi avtobiografska Glasba, ples in gore, kjer povzema svoje bogato življenje. Ustvarjalni duh ga je vodil tudi onstran meje med naše zamejske Slovence, v srce se je zapisal tržaškim, še zlasti pa koroškim Slovencem, saj je tam 25 let poučeval in 11 let vodil slovensko glasbeno šolo.

Otilija Jenuš, poročena Zorman, je rodila pet otrok in umrla zelo mlada, stara komaj 32 let. Fotografijo, ki je nastala leta 1920, ko se je poročila, hrani njena vnukinja Marija Krajnc iz Malečnika.

V družini Franca Naveršnika, posestnika in trgovca z lesom, iz Gornjega Doliča je bilo kar 13 otrok. Fotografija je bila objavljena junija 1930 v prilogi časopisa Slovenec, ko je bilo očetu 50, mami Mariji pa 38 let. Za Potočnikovo domoznansko zbirko Slovenj Gradec jo je prispeval Ivan Naveršnik.

ODSTRTE PODOBE – KOTLJE

Starejša razgledniška fotografija je bila narejena s hriba nad sedanjo osnovno šolo na vzhodnem koncu gručaste vasi, ki leži sredi hotuljske kotline pod gozdnato Uršljo goro, štiri kilometre jugovzhodno od občinskega središča Ravne na Koroškem. Prikazuje staro jedro naselja okoli barokizirane, v osnovi gotske župnijske cerkve sv. Marjete, od koder se cesta nadaljuje proti približno pol kilometra oddaljenemu zaselku Rimski Vrelec oziroma propadlemu istoimenskemu zdravilišču. Novo središče Kotelj s pošto, trgovino, zadružnim, kulturnim in gasilskim domom, šolo in vrtcem ter gostilnico pa je nastalo nekoliko stran na prostoru nekdanjega sadovnjaka Štalekarjeve kmetije, s katere je doma naš sogovornik 83-letni upokojeni kemijski laborant Filip Merkač - Lipi.

»Gibanje je osnova življenja, ljudje smo preprosto rojeni za gibanje, v nasprotnem bo šlo z našim zdravjem vse narobe. Pri tem pa je pravilna prehrana ključnega pomena,« poudarja doktor znanosti in profesor športa Dolfe Rajtmajer, vsestranski športni delavec, pedagog in trener. Več kot petdeset let je bil učitelj plavanja, šest let trener alpskega smučanja pri SK Branik, petindvajset let član demonstratorske vrste komisije za alpsko smučanje in štirideset let vodja tečajev, predavatelj in član izpitnih komisij za šolanje učiteljev plavanja in smučanja … 

Kdor koli je kdaj sodeloval v kakšnem pevskem zboru, mu ime Jože Leskovar zagotovo ni neznano. Za zbore je priredil oziroma harmoniziral številne pesmi, posebej so mu bile pri srcu ljudske pesmi, in izdal je več pesmaric. Poleg tega ima veliko zaslug, da v Slovenj Gradec z vsega sveta prihajajo ljubitelji glasbenih del Huga Wolfa in da je v njegovi rojstni hiši urejen muzej. Pri svojem zavzemanju za priznanje skladatelja, ki je veljal za nemškega, je naletel na številna nasprotovanja. A glasbe ne moremo ločevati z mejami, umetnik je umetnik, je prepričan Leskovar, tudi sam glasbenik z dušo in telesom.

Peter Čeferin – človek, poln strasti do življenja in svojega dela, predvsem pa poln ljubezni do svojih treh, kot je poudaril, krasnih otrok. Odvetnik, športnik, pisatelj … Seznam njegovih dejavnosti in talentov se s tem še ne konča. Kot sin uglednega pravnika je tudi sam študiral in doktoriral iz prava; pravnika sta tudi njegova sinova in njegovi vnukinji, hči pa se je odločila za arhitekturo. Toda ta legendarni odvetnik je bil kot mladenič zelo problematičen – popival je, večkrat se mu je »strgalo« in do »streznitve« je moral počakati v zaporu. Tudi o tem piše v eni izmed svojih knjig, ki ji je dal naslov Moje zgodbe. Zgodbe, ki jih preberemo v tej in njegovih drugih knjigah, in zgodbe, ki jih spoznavamo v pogovoru z njim, opisujejo »golo« življenje, ki nas spravi v jok in smeh. Njegovo življenje sestavljajo tako slikoviti kot tudi dramatični dogodki, ki bi bili lahko zgodba za kar nekaj filmov zelo različnih žanrov.

Helena Okorn, mama Leni, kot jo kličejo domači, je 96-letna gospa, polna energije in optimizma. Njene misli so jasne, spomin pa izjemen, ko pripoveduje o svojem življenju. Kljub vsemu hudemu, ki se ji je zgodilo, reče življenju vedno DA. Vsak dan se najmanj pol ure sprehaja, najraje ob reki Savinji, enkrat na teden pa pešači iz mesta do celjske Špice do kluba Kajak kanu in nazaj.

Rodila se je leta 1921 na največjem gruntu v vasi Prekorje pri Celju. Bila je trinajsti in zadnji otrok v veliki kmečki družini, pravili so ji »ta mičkena«. In edina med njimi še živi. Naredila je štiri razrede osnovne in štiri razrede meščanske šole. Vse življenje je trdo delala, najprej na domači kmetiji, kjer je skrbela za konje in jih vodila h kovaču, molzla krave in obirala hmelj. Kasneje se je zaposlila v tovarni emajlirane posode Emo. Še do 85. leta je obdelovala njivo, s katero je preživljala svojo družino.

Malokdaj sem spoznal tako človekoljubno, sposobno in vsestransko žensko, kot je že dolgo časa upokojena defektologinja prof. Cilka Dimec Žerdin, ki živi v domu starejših občanov v Gornji Radgoni. Štirideset let je z dušo in srcem živela za otroke z motnjami v duševnem razvoju in njihove starše, bila je mentorica mnogim učiteljem in drugim, ki so skrbeli zanje. 

Cilka se je rodila v Žižkih v s slamo kriti hišici malega prekmurskega kmeta kot najstarejša od dvanajstih otrok. Do četrtega razreda so jo v šoli učile šolske sestre, ki so kljub prepovedi med madžarsko okupacijo učile otroke v slovenskem jeziku. V Črenšovcih je med bivanjem pri stari mami končala osnovno šolo, kjer je bil učni jezik madžarščina.