V Kavčah pri Velenju so imeli leta 1937 svatbo. Poročila sta se Štefanija Verzelak in Franc Videmšek iz Škal. Med svati je tudi mama Ane Zrimšek iz Velenja, ki nam je poslala fotografijo.

Na fotografiji iz leta 1952 so člani zadruge Heroj s Stražnjega Vrha. Fotografijo hrani Silvester Aupič iz Črnomlja.

Ob posvetitvi slike Srca Jezusovega so se leta 1942 pred fotografa postavili vsi prebivalci Travnega vrha. Med njimi je tudi Jože Geoheli, župnik z Zaplane. Fotografijo je poslala Anica Gantar iz Logatca.

Prvi radijski in televizijski sprejemniki so bili na podeželju redkost, tako da je nakup prvega v vasi sprožil celo vrsto družabnih dogodkov. Tako kot se je prej dogajalo s pripovedovanjem pravljic, so se vsi prebivalci zgrinjali v tisto hišo, kjer so kupili prvi sprejemnik. Pa sploh ne vsi naenkrat. Za gledanje televizije so se gledalci razporedili po programih – nekateri so prišli gledat šport, drugi poročila, spet tretji filme.

Seveda so se nekateri tem novostim upirali, sploh stari ljudje. Pri moji teti, ki je rojena v številčni družini, so se starejši brat in sestre, ki so bili že zaposleni, okoli leta 1955 odločili za nakup radijskega sprejemnika. Posvet glede nakupa je bil vsedružinski, prisostvoval mu je tudi stari oče. Takrat je bil star okoli sedemdeset let in je bil ostro proti nakupu: »Niti govora, da kupite tisto škatlo, ki govori in vrešči, če jo pa že kupite, ne bo v hiši, obesil jo bom na jablano!« Tako za časa njegovega življenja radia niso kupili, teta pa se danes spominja, da ga niti ne bi slišali, saj je bila že njena družina kot en glasen radio – vseh je bilo namreč dvanajst.

Bilo je okoli leta 2100 pred našim štetjem, ko so si bronastodobni ljudje na naravni terasi nad reko Dravo oblikovali prve zametke današnjega Ormoža. Številne arheološke najdbe iz te največje naselbine bronaste dobe v vzhodnoalpskem prostoru so razstavljene v grajski pristavi pod naslovom Od igrače do žare.

Ormoško območje sestavljajo jugovzhodna slemena Slovenskih goric in obdravska ravnina. Pri Ormožu se delijo na Ptujsko in Središko polje. Tu je najlažji prehod med osrednjo Slovenijo in Panonsko nižino. Območje je bilo naseljeno od mlajše kamene dobe naprej. Bronastodobna naselbina je bila velikosti 400 krat 380 metrov in na jugu jo je ščitila reka Drava. V polkrogu je bila obdana s pet metrov visokim zemljenim nasipom in šest metrov globokim jarkom. Tu se je pozneje oblikovala vas Holermus in pozidan je bil stolpast grad Friedau.

Dobre stare viže

Glasbeno življenje Nika Zlobka, od nekdaj spoštovanega kitarista in klarinetista domače glasbe, je bilo sila raznoliko. Otroštvo je preživel na Čatežu, njegov oče je bil šolan cerkveni organist, mama pa je pela prvi sopran. V bližnjih Brežicah je obiskoval gimnazijo in glasbeno šolo, s svojo skupino pa je kmalu nastopal na različnih prireditvah.

Po končani gimnaziji je odšel v Ljubljano študirat pravo, istočasno pa je obiskoval tudi srednjo glasbeno šolo, kjer je študiral igranje na oboo. Takrat je Matija, brat Lojzeta Slaka, šel k vojakom in Lojze je potreboval nekoga, ki bi v ansamblu igral na klarinet. »In tako sem se spoznal z Lojzetom Slakom. Z njim sem igral približno dve leti,« pravi Niko Zlobko. Novo poglavje na njegovi glasbeni poti se je začelo, ko je Lojze Slak za nekaj časa nehal nastopati.

Les za kres

Kresovi, ki gorijo v kresni noči, so prastara šega, a ne le v naši deželi, vsa Evropa pozna skrivnosti kresne noči. V tej noči je mogočno prastaro sončno božanstvo slavilo praznik svoje največje moči.

V decembrskem času, ko je sončni bog Svarog izgubljal svojo moč in je bil mraz vse hujši, je naš davni ded na visokem hribu – čim bližje Soncu – kuril kres. S toploto in svetlobo ognja je pomagal staremu Svarogu, da je vzdržal toliko časa, da se je rodilo mlado Sonce, mladi Svarožič, mladi bogec – božič, in odrešil svet pred mrazom in temo. Mlado Sonce je nato zraslo v mladega, močnega Jaroslava, Jarnika, ki je rasel in rasel, dokler ni zrasel v mogočnega Kresnika, ki pa je v kresni noči spet začel izgubljati svojo moč.

Na fotografiji je družina Pešelj pred domačo hišo na Griču pri Dobličah okrog leta 1938, ko sta šli k birmi hčerki Ivanka in Mima. Od leve proti desni je Mima, v naročju mame Ane je Pavla, zraven pa so Gregor, oče Jakob in Ivanka. Fotografijo je poslala Malka Dorniž, najmlajša v družini, ki se je rodila kasneje.

 Pavel Leskovar je poslal fotografijo s poroke svoje tete Tončke. Poročila se je leta 1945 v Bezini pri Slovenskih Konjicah. Od vseh svatov živi samo še svetlolasi fantek, ki sedi v naročju svoje mame (na fotografiji skrajno levo).

Vejica cvetoče hruške, jablane ali češnje je na starosvetni slovenski domačiji cvetela že na božični mizi. Na dan sv. Barbare (4. decembra) je hišna mati utrgala vejico in jo dala v vazo, da je v topli izbi vzbrstela. S cvetovi je sporočala družini, da bo kmalu prišla zelena pomlad.

Ljudski reki dokazujejo, da je bila hruška našim dedom nekakšno merilo zrelosti, odgovornosti, pameti in modrosti.

Kadar je hruška zrela, ji ni treba vetra.

Zrela hruška sama pade z drevesa.

Zrelih hrušk ni treba otresati.

»Skoraj vse življenje sem posvetil umetniškemu in pedagoškemu delu in še zdaj ne vem, kaj mi je ljubše. Oboje mi je bilo in mi je še v veliko veselje,« pravi akademski glasbenik Peter Škrjanec iz Kranja.

Kot dirigent je deloval v Sloveniji in na Hrvaškem, večkrat je gostoval v Italiji, Avstriji, na Poljskem in Madžarskem, med svoje največje dosežke šteje dirigiranje Mozartovega Requiema, s katerim je uspešno gostoval v Italiji, in sodelovanje z Bostonskim baletom s solistom Rudolfom Nurejevim na turneji v Italiji.

Skupina ljudskih pevcev izhaja iz Šentvida pri Grobelnem, zato si je nadela ime Šentviških 5. Druži jih velika ljubezen do ohranjanja ljudskega izročila in od jeseni leta 2011, ko so se prvič zbrali, nastopajo v isti sestavi.

Pobuda za ustanovitev skupine je prišla od Ivana Žogana, predsednika Društva upokojencev Grobelno. Poleg njega, ki je basist in godec na vile, s katerimi so v davnih časih v lončeno peč dajali lonce, skupino sestavljajo še Greta Čretnik, alt in igra na leseni perilnik, pripravo za ročno pranje perila v starih časih, Melita Bevc, sopran in igra na lesene vile, Rudi Hrovat, bariton in godec na stari frajtonarici, in Milan Mikola, tenorist in godec na škaf bas.

Radeče so bile od davnine pomembno pristaniško in splavarsko središče. Prastaro tradicijo splavarjenja po reki Savi obiskovalcem redno predstavljajo od meseca maja do konca oktobra.

Na muzejskem splavu etnološki strokovnjak turista popelje z besedo skozi zgodovino splavarjenja na Slovenskem. Zvedavim popotnikom pripoveduje, da je bilo splavarjenje dolga stoletja pomembno gospodarsko opravilo predvsem na Savi, Dravi in nekaterih njunih pritokih. Lastniki splavov so bili nekoč premožni kmetje, lesni trgovci, lastniki žag, mestni trgovci in poklicni splavarji. Splavarske delavce so najemali med manj premožnim prebivalstvom.