KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Pred dobrim mesecem je Dragica Motik pripeljala skupino deklet in žena iz Istre, ki so na zboru članov Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije zaigrale kratek skeč iz knjige Butalci Frana Milčinskega, ki govori o tem, kako so se naši slavni rojaki po pameti peljali po vino na Hrvaško. Amaterske igralke so navdušile zbrane upokojene učiteljice in profesorice. Dragica Motik je upokojena aktivna svetovalka Zavoda RS za šolstvo, ki jo plačuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport za izvajanje dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v dveh sosednjih županijah na Hrvaškem. Otroke in odrasle izobražuje in vzgaja na Reki, v Pulju, Buzetu in Čabru.

ODSTRTE PODOBE – GROSUPLJE

Na območju današnjega občinskega središča sta bili na prelomu iz 19. v 20. stoletje samostojni vasi Grosuplje (na vzhodu) in Stranska vas (na zahodu). V Grosupljem so bile upravne službe, v Stranski vasi pa železniška postaja. Meja med krajema je tekla po sedanji Ljubljanski cesti, podaljšani čez Cerkveni hrib. Leta 1931 sta se naselji združili pod imenom Grosuplje. »Na njegov razvoj sta poleg deželne ceste proti Karlovcu odločilno vplivali gradnja ceste proti Žužemberku (1869) ter gradnja železniške proge od Ljubljane proti Kočevju (1893) in Novemu mestu (1894). Zaradi dobrih prometnih povezav in bližine Ljubljane se je kraj nenehno širil, se razvil v gospodarsko in upravno središče z več kot sedem tisoč prebivalci in leta 2005 dobil status mesta,« nam je nekaj več kot stoletno preteklost svojega rojstnega kraja na kratko opisala Marija Samec, upokojena profesorica slovenskega in ruskega jezika ter višja bibliotekarka.

Družina Paulus, ki izhaja iz Češke, že 86 let vodi avtomehanično delavnico v Škofji Loki. Prevzel jo je že četrti rod – sin Tomaž. Oče Stane in mama Lojzka sta že upokojena, toda še vedno nepogrešljiva v družinskem podjetju.

 V domačem podjetju je zaposlena tudi hčerka Mojca, poročena Rakovec. Z diplomo fakultete za menedžment vodi njihovo servisno pisarno. Štirje vnuki pa so še premajhni, da bi se resneje spogledovali z delom.

Tomaž še naprej neguje vrednote, ki so jih skrbno gojili vsi njegovi predniki in temeljijo na skrbi za odlično opravljeno delo, na stalnem nadgrajevanju znanj zaposlenih in tudi na usposabljanju mnogih prihodnjih mojstrov od blizu in daleč ... Zato ni čudno, da je bil njihov servis pred petimi leti uvrščen celo med sto najboljših Volkswagnovih servisov na svetu. Ta lovorika še danes dokazuje, da so jo dobili upravičeno, kar stalno potrjujejo tudi njihove stranke ter zaposleni. Odličnost pa »sije« tudi v njihovih prostorih – od delavnice do skladišča, kjer je vse natančno urejeno kot v lekarni.

»Nisem dobila nobenega pravega darila, dobila pa sem veliko poljubčkov, čokoladic in risbic,« pove Eva Dolničar Šivic, upokojena, a še vedno strokovno aktivna pediatrinja. Ob tem doda, da je največje darilo zdravniku, ko ti otrok, ki je v zgodnjem otroštvu prebolel izjemno težko bolezen, danes pa že odrasel mož in očka, ki pripelje svojega malčka v otroško posvetovalnico, ob odhodu iz ordinacije reče: »Teta Eva, tako bi te rad objel in lupčka dal!««

Je hči generala Ivana Dolničarja - Janošika, ki je v Letušu 9. maja 1945 z nemškim generalom Löhrom podpisal kapitulacijo Nemčije na območju tedanje Jugoslavije. »V spomin na ta dogodek je tam vsako leto spominska svečanost, ki se je redno udeležujem. Sicer pa se očeta spominjam predvsem po njegovi ljubezni. Bil je dober in ljubeč dedek svojim vnukom. Oče je bil človek visokih moralnih načel, po drugi strani pa zelo emocionalna osebnost. V najtežjih trenutkih sem pri njem iskala nasvet, ki je bil vedno pravilen. Leta 2011 mesec dni po svojem devetdesetem rojstnem dnevu je 'sklenil', da ima vsega dovolj, zlasti zaradi takratne politične situacije v Sloveniji, in se je odločil umreti. Umrl je v spanju. Že prej sem mu morala obljubiti, da mu ne bomo umetno podaljševali življenja in mu bomo olajšali miren odhod.«

Ko lajnar zavrti ročico na svoji lajni, navadno zaslišimo kakšno prelepo staro melodijo, ki med ljudi, še posebno med tiste malo starejše, prinese spomin na otroštvo. Včasih tudi vonj po kruhu iz krušne peči ali pa spomin na babico in dedka ter na tiste čase, ki jih ni več, pravi Maks Viher, lajnar, ki živi na kmetiji Primož na Pohorju v občini Vuzenica.

Je oče treh sinov. Ko je najmlajši prevzel kmetijo, se je upokojil. »Imam ženo, ki me razvaja, in ljubico, na katero rad zaigram v prostem času. To je lajna, ki je tudi moja sprostitev, rekreacija ter moj konjiček.« Pove nam, da lajnar ni glasbenik. Je pa vsekakor človek, ki zna nastopati, torej je nekakšen amaterski igralec, ki se zna pokloniti, nasmehniti in razveseljevati ljudi. Ko nastopa, je vedno oblečen v črn frak, na glavi ima klobuk in na rokah bele rokavice.

V Kavčah pri Velenju so imeli leta 1937 svatbo. Poročila sta se Štefanija Verzelak in Franc Videmšek iz Škal. Med svati je tudi mama Ane Zrimšek iz Velenja, ki nam je poslala fotografijo.

Na fotografiji iz leta 1952 so člani zadruge Heroj s Stražnjega Vrha. Fotografijo hrani Silvester Aupič iz Črnomlja.

Ob posvetitvi slike Srca Jezusovega so se leta 1942 pred fotografa postavili vsi prebivalci Travnega vrha. Med njimi je tudi Jože Geoheli, župnik z Zaplane. Fotografijo je poslala Anica Gantar iz Logatca.

Prvi radijski in televizijski sprejemniki so bili na podeželju redkost, tako da je nakup prvega v vasi sprožil celo vrsto družabnih dogodkov. Tako kot se je prej dogajalo s pripovedovanjem pravljic, so se vsi prebivalci zgrinjali v tisto hišo, kjer so kupili prvi sprejemnik. Pa sploh ne vsi naenkrat. Za gledanje televizije so se gledalci razporedili po programih – nekateri so prišli gledat šport, drugi poročila, spet tretji filme.

Seveda so se nekateri tem novostim upirali, sploh stari ljudje. Pri moji teti, ki je rojena v številčni družini, so se starejši brat in sestre, ki so bili že zaposleni, okoli leta 1955 odločili za nakup radijskega sprejemnika. Posvet glede nakupa je bil vsedružinski, prisostvoval mu je tudi stari oče. Takrat je bil star okoli sedemdeset let in je bil ostro proti nakupu: »Niti govora, da kupite tisto škatlo, ki govori in vrešči, če jo pa že kupite, ne bo v hiši, obesil jo bom na jablano!« Tako za časa njegovega življenja radia niso kupili, teta pa se danes spominja, da ga niti ne bi slišali, saj je bila že njena družina kot en glasen radio – vseh je bilo namreč dvanajst.

Bilo je okoli leta 2100 pred našim štetjem, ko so si bronastodobni ljudje na naravni terasi nad reko Dravo oblikovali prve zametke današnjega Ormoža. Številne arheološke najdbe iz te največje naselbine bronaste dobe v vzhodnoalpskem prostoru so razstavljene v grajski pristavi pod naslovom Od igrače do žare.

Ormoško območje sestavljajo jugovzhodna slemena Slovenskih goric in obdravska ravnina. Pri Ormožu se delijo na Ptujsko in Središko polje. Tu je najlažji prehod med osrednjo Slovenijo in Panonsko nižino. Območje je bilo naseljeno od mlajše kamene dobe naprej. Bronastodobna naselbina je bila velikosti 400 krat 380 metrov in na jugu jo je ščitila reka Drava. V polkrogu je bila obdana s pet metrov visokim zemljenim nasipom in šest metrov globokim jarkom. Tu se je pozneje oblikovala vas Holermus in pozidan je bil stolpast grad Friedau.

Dobre stare viže

Glasbeno življenje Nika Zlobka, od nekdaj spoštovanega kitarista in klarinetista domače glasbe, je bilo sila raznoliko. Otroštvo je preživel na Čatežu, njegov oče je bil šolan cerkveni organist, mama pa je pela prvi sopran. V bližnjih Brežicah je obiskoval gimnazijo in glasbeno šolo, s svojo skupino pa je kmalu nastopal na različnih prireditvah.

Po končani gimnaziji je odšel v Ljubljano študirat pravo, istočasno pa je obiskoval tudi srednjo glasbeno šolo, kjer je študiral igranje na oboo. Takrat je Matija, brat Lojzeta Slaka, šel k vojakom in Lojze je potreboval nekoga, ki bi v ansamblu igral na klarinet. »In tako sem se spoznal z Lojzetom Slakom. Z njim sem igral približno dve leti,« pravi Niko Zlobko. Novo poglavje na njegovi glasbeni poti se je začelo, ko je Lojze Slak za nekaj časa nehal nastopati.

Les za kres

Kresovi, ki gorijo v kresni noči, so prastara šega, a ne le v naši deželi, vsa Evropa pozna skrivnosti kresne noči. V tej noči je mogočno prastaro sončno božanstvo slavilo praznik svoje največje moči.

V decembrskem času, ko je sončni bog Svarog izgubljal svojo moč in je bil mraz vse hujši, je naš davni ded na visokem hribu – čim bližje Soncu – kuril kres. S toploto in svetlobo ognja je pomagal staremu Svarogu, da je vzdržal toliko časa, da se je rodilo mlado Sonce, mladi Svarožič, mladi bogec – božič, in odrešil svet pred mrazom in temo. Mlado Sonce je nato zraslo v mladega, močnega Jaroslava, Jarnika, ki je rasel in rasel, dokler ni zrasel v mogočnega Kresnika, ki pa je v kresni noči spet začel izgubljati svojo moč.