-
Renski slapovi in Otok cvetja
Tridnevno potovanje, odhod 24. septembra
Z udobnim turističnim avtobusom, ki bo imel odhod v poznih večernih urah iz Maribora, Celja, Ljubljane, bomo potovali prek Italije do Lugana. Ogledali si bomo mestno središče, po želji in za doplačilo obisk Švice v malem, za sladko okrepčilo pa bomo poskrbeli v muzeju čokolade. Pot bomo nadaljevali ob Luganskem jezeru ter se skozi predor Gotthard odpeljali do Luzerna – za marsikoga najlepšega švicarskega mesta. Sledi ogled najpomembnejših znamenitosti, namestitev v hotelu, večerja in nočitev.
-
Mirko Miklavčič, podpredsednik ZDUS, ki je vodil akcijo za »prevzem Vzajemne«, je ustanovil Združenje članov prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. V pogovoru nam je pojasnil razloge za to odločitev in njene cilje.
Ali ustanovitev združenja pomeni, da se je ZDUS umaknil z akcije, ki ste jo sprožili lani za sklic izredne skupščine Vzajemne, na kateri ste želeli zamenjati tedanje vodstvo z direktorjem Averjem na čelu, a so vam namero zadnji hip preprečili?
-
Letos se države Evropske unije posvečajo revščini in socialni izključenosti. To pomeni, da vsaka država zase natančno zaznava, koliko je v njej revnih ljudi, kako njihovo število narašča in katere družbene skupine so najbolj ogrožene. A ne le to, vsaka država se posveča tudi socialni izključenosti, ob podmeni namreč, da so najbolj izključene prav tiste skupine prebivalstva, ki so tudi najbolj revne. Nekako logično bo torej prihodnje leto posvečeno prostovoljstvu, kajti že zdaj je jasno, da nobena od držav članic ne bo mogla s sredstvi iz državne blagajne bistveno pomagati revnim.
Ribe se lovijo na trnek,ljudje na besede - avgust
Včasih se mi zdi, da bi se morala še enkrat upokojiti. Prva upokojitev mi ni prinesla tistega, kar sem si predstavljala in pričakovala. Namreč sproščenega miru, uživanja življenja od jutra do večera, lahkega in sladkega spanca, pohajanja v naravi, zabijanja časa s prijatelji, branja knjig do onemoglosti, poslušanja glasbe, ki mi je všeč, skratka vsega tistega, kar sicer rada počenjam. Zgodilo se je vse drugače. Spanec ni dolg in lahek, časa za prijatelje in glasbo skoraj nimam, berem premalo, samo pred spanjem, saj oči hitro odpovedo pokornost. Ker torej ni tako, kot sem si predstavljala, sem sklenila, da se bom še enkrat upokojila. Takrat s premislekom. In poletje je ravno pravi čas, da storim, kar sem se namenila. Privoščila si bom vse, kar sem prej naštela, in to s sladoledom in čokolado vred. A meni je prav lepo, če se primerjam z Jožetom.
Za slovenske zmage julij avgust
Bržčas se poletnih mesecev najbolj veselijo mladi. Zlasti tisti, ki so uspešno končali šolsko ali študijsko leto. Toda vseh vendarle ne čaka dvomesečno brezdelje. Pravzaprav smemo reči, da bodo večino med njimi pestile skrbi, kako si ustvariti možnosti za življenje na jesen, ko se bodo znova odprla vrata šol in fakultet. Za najmlajše bo večji del teh skrbi na plečih staršev, drugi pa bodo mrzlično iskali prostor v študentskih domovih in morebitno priložnost za občasno delo, ki bi nekoliko izboljšale njihov gmotni položaj. Socialne razmere mladih bodo zagotovo še naprej tema številnih razprav in obenem svojevrsten kazalec (ne)uspešnosti vladne socialne in gospodarske politike.
Generacije Y, X in Z o nujnosti skrbno premišljenih sprememb
Oni dan – bilo je 8. junija 2010 – je bilo v palači državnega sveta RS, ki si je že zacelila najbolj vidne rane po obmetavanju z granitnimi kockami, v dvorani pa je bilo ne glede na stran čutiti resignacijo zaradi razkola na pomorskem referendumu, nenavadno živahno.
Zbrali so se predstavniki treh generacij, ki jih čedalje pogosteje označujejo z zadnjimi črkami v abecedi. Te so v matematičnih enačbah pridržane za neznanke, tokrat pa je beseda zares tekla o neznanem, pa vendar predvidljivem – o osmišljanju življenja zlasti z gledišča medgeneracijskega sodelovanja. Šlo je za prireditev lani ustanovljenega Zavoda Ypsilon, v katerem se združujejo razumniki, stari med 20 in 30 leti. Generacija Y je v ta namen povabila tri nadvse ustvarjalne pripadnike najstarejše, še živeče generacije Z, da bi z udarnimi, dvajset minut trajajočimi in razmišljujočimi uvodniki utemeljili razpravo. Med srednjo generacijo X pa je bilo največ članov DS in tudi drugih, za to tematiko zainteresiranih obiskovalcev.
-
Kadar nanese pogovor na solidarnost, ponavadi pomislimo na pomoč, ki jo potrebujejo ljudje, ki so se zaradi različnih razlogov znašli v stiski in ji sami niso kos. Nič kolikokrat smo našo pripravljenost pomagati ljudem v stiski dokazali v številnih humanitarnih pobudah, ki so tako postale stalnica v prizadevanjih za blažitev socialnih stisk. Ob tem pa se vendarle zastavlja vprašanje, ali ni povečevanje pomena humanitarnih akcij svojevrstna nezaupnica socialni politiki države.
Socialne razmere v družbi so seveda v največji meri odvisne od gospodarske moči države in politike, ki ji sledi. V Sloveniji so se gospodarske razmere v minulih dveh letih predvsem zaradi globalne gospodarske in finančne krize temeljito poslabšale. Naša država je zelo odvisna od mednarodnih okoliščin, še posebej tistih, ki vladajo v Evropski uniji. Pred leti je eden od ocenjevalcev gospodarskega položaja Slovenije slikovito dejal, da našo državo prizadene pljučnica, če v Nemčiji samo kihnejo. Z vključitvijo v evro območje se je sicer naš položaj utrdil, hkrati pa nas neposredno zadevajo tudi vse težave, s katerimi se v zadnjem času srečuje evropska valuta. Ta po zlomu na ameriškem finančnem trgu prestaja hudo preizkušnjo, ki lahko spodkoplje celotno evrsko območje tako v finančnem, kakor tudi v političnem in socialnem pomenu.
-
Ljudje so nekoč zanosno peli: Kje so meje, pregrade, za slovenske brigade ... Na juriš, na juriš! ... Zdaj pa se iz dneva v dan zamišljeno sprašujejo: na referendum, na referendum? Nekoč je ljudstvo vedelo, zakaj. Zdaj ne ve, čemu. Celo ne ve več, ali še veljajo tisti znani verzi ameriškega pesnika Frosta, da "dobre meje delajo dobre sosede".
O meji s Hrvaško, o Piranskem zalivu, o teritorialnem stiku z odprtim morjem, o koridorju, o kvalificiranem prehodu, o mednarodnem pravu, o nacionalni suverenosti, izdajstvu in izdajalcih, o Drnovšek-Račanovem sporazumu, pa o upoštevanju zgodovine, pravičnosti in pravični meji, o arbitraži in mednarodnem sodišču v Haagu ... - o vsem tem je bilo že toliko povedanega in izrečenih že toliko polemik, da vemo vse - in ne vemo nič. Politiki na eni strani govorijo, da je arbitražni sporazum v redu in ga je treba podpreti. Politiki z drugega brega trdijo, da bo sporazum oškodoval Slovenijo in ga zato ne gre podpreti. Vrsta znanih, tudi pravniških osebnosti, je za; vrsta znanih, prav tako tudi pravniških osebnosti, je proti. Komu torej verjeti?
Tako v parku, kot v parlamentu…
Kdor se je med razmišljajočimi Slovenci ukvarjal s študijem značajev in ravnanji svojih rojakov, je naletel na pojave, ki jih ni mogoče označiti drugače kot nasprotje ustvarjalnosti, kot uničevalnost do drugih in celo do samega sebe, s tujko kot destrukcijo in avtodestrukcijo. To pa se povezuje s potezami, ki za nikogar niso ravno odlika, denimo s privoščljivostjo. Zaradi te pripisujejo Slovencem znameniti stavek: »Naj mi crkne krava, da le tudi sosedu!« Iz istovrstne tematike je zgodba iz pekla, kjer le pri našem kotlu ni hudičev z vilami; saj tudi niso potrebni, ker Slovenci drug drugega ali kar sami sebe potiskajo v vrelo olje.
Ribe se lovijo na trnek, ljudje na besede - junij
Letos se je Evropa odločila, da se bo z vsemi sredstvi osredotočila na boj proti revščini in socialni izključenosti. Leto se nagiba že proti svoji drugi polovici, a vse kaže, da revščina samo narašča, socialna izključenost pa po tej logiki morda celo upada. Če smo namreč reveži v večini, potem nismo izključeni, ampak smo si enaki in je ostala le peščica tistih, ki so bogati in so torej oni izključeni iz večinskega kroga. A vedno znova se sprašujem, kdo je pri nas v resnici reven? Ali je reven tisti, za katerega bi lahko prisegli, da je res reven, ker ga poznamo in si domišljamo, da kaj vemo o njem. Denimo tole, kar se je zgodilo v naši hiši.
