Po eni strani prostor za srečanje na novem stadionu v Stožicah ni bil najbolj posrečena izbira, gre namreč za sto ali več metrov dolg pokrit nadstrešek na enem od še nedokončanih objektov novega stadiona. Obiskovalci so bili sicer pod streho, niso pa imeli pregleda nad dogajanjem na odru, ker je bila dolžina vseh postavljenih miz predolga, širina pod nadstreškom pa samo kakih deset metrov. Tako so dogajanje na odru lahko spremljali le tisti, ki so vstali izza miz in obkrožili oder.

Z udobnim turističnim avtobusom, ki bo imel odhod v poznih večernih urah iz Maribora, Celja, Ljubljane, bomo potovali prek Italije do Lugana. Ogledali si bomo mestno središče, po želji in za doplačilo obisk Švice v malem, za sladko okrepčilo pa bomo poskrbeli v muzeju čokolade. Pot bomo nadaljevali ob Luganskem jezeru ter se skozi predor Gotthard odpeljali do Luzerna – za marsikoga najlepšega švicarskega mesta. Sledi ogled najpomembnejših znamenitosti, namestitev v hotelu, večerja in nočitev.

Ta je zahtevala, da svoj del obremenitev sprejmejo tudi tisti, ki so za krizo najbolj odgovorni. »Ni prav, da ceno krize plačujejo najbolj revni!« je dejala med drugim.

Mesto Idrija, pod katerim je 500 let deloval drugi največji rudnik živega srebra na svetu, je lani in letos kandidiralo za posebno Unescovo zaščito naravne in kulturne dediščine. Obakrat ji je za to priznanje v močni mednarodni konkurenci zmanjkal le en od enaindvajsetih glasov. Pomeni to neuspeh ali vendarle pomembno stopničko na poti do verjetne poznejše počastitve dolgoletne rasti, naporov mnogih generacij pri delu pod zemljo in nad njo ter stopnjevanje mednarodnega zanimanja, s tem pa do najvišje tovrstne podpore in razmaha kulturnega turizma v tem kraju?

Razpoloženje so že na med zbiranjem obiskovalcev dvigali godbeniki iz Gorij, prireditev pa se je nadaljevala s pozdravnimi nagovori predsednice gostitelja letošnjega srečanja DU Gorje Danice Mandeljc, županov Gorij Petra Torkarja in sosednjega Bohinja Franca Kramarja ter predsednika pokrajinske zveze Janeza Šolarja.

Predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije dr. Mateja Kožuh Novak je v govoru pozvala zbrane k medsebojni pomoči in solidarnosti, saj s tem dokazujejo, kaj so življenjske vrednote. V nadaljevanju se je zahvalila vsem, ki so poslali ZDUS pooblastila, da člani nadzornega sveta Vzajemne tudi v njihovem imenu odslej bedijo, da bodo vsa zbrana sredstva porabljena samo za zdravstveno varstvo.

 

 

Si želite hitro in po naravni poti izboljšati počutje, medosebne odnose, okrepiti imunski sistem in vzpostaviti ravnotežje telesa in duha?

 

Jesenski čas pobiranja jesenskih pridelkov ob rastoči luni je pravi čas za to.   

Pri čiščenju in krepitvi telesa in duha se boste naučili slediti preizkušenim znanjem in metodam, katere gonilna sila sta vaša odločitev in želja po spremembi ter vaša volja.

Poletje je dokončno spremenilo Vzajemno v zavarovalnico, v kateri bodo poslej imeli zavarovanci glavno besedo pri odločanju. Spremembe so bile dosežene težko, a so bile pričakovane in logične, kajti prej ali slej se stvari začnejo obračati na bolje.

Vzajemna pa ni edini tak primer.

Tako kot pri Vzajemni je tudi v Avstriji civilna družba letošnje poletje slavila. Ustanovili so tako imenovano pošteno banko, ki bo izpolnjevala osnovno poslanstvo banke (kot naj bi Vzajemna izpolnjevala poslanstvo zdravstvene zavarovalnice, za katero je bila ustanovljena). Špekulacij in trgovanja z vrednostnimi papirji v tej banki ne bo, prav tako tudi ne bo upravljala vzajemnih skladov. Cilj poštene banke torej ne bo dobiček, ampak zgolj delovanje v prid svojih strank. Nizke obresti za posojila in varčevalce  ter vlagatelje.

Živeti v miru je temeljni cilj vsake odgovorne politike. Tako so se voditelji protihitlerjevske koalicije še v času druge svetovne vojne dogovarjali, kako v prihodnje preprečiti, da bi se človeštvo še kdaj soočilo z vojnimi strahotami. Nimamo razlogov, da bi dvomili v njihovo iskrenost, vendar je bil čas po svetovni vojni v resnici nasičen z vojaškimi spopadi. Spomnimo se vojne v Koreji, na indijski podcelini, pa v Vietnamu, Bližnjem in Srednjem vzhodu, v Afriki, Latinski Ameriki in ne nazadnje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tudi na...

Sedel sem v športni dvorani Stožice in ob košarkarski tekmi med Slovenijo in Španijo doživljal zgodovinskost odprtja tega najnovejšega slovensko-ljubljanskega objekta. A zavoljo vseh poprejšnjih polemik, groženj in zmerjanj, povezanih s Stožicami, mi je počutje med tekmo nehote uhajalo v domišljijski časovni stroj. Ne vem zakaj, a v hipu sem se znašel na robu mesteca na hribu, močno podobnega Motovunu, ki leži kakih sto kilometrov stran od Tbilisija v Gruziji. S tega mesteca sem nedavno tega opazoval prostrane ravnice v globini pod njim, po katerih so se pred tisočletji podila barbarska plemena in osvajalno prodirala po vsej celini.