-
Čeprav nisem nameravala pisati o virusu, ki nam je spomladi čez noč spremenil življenje, ne morem mimo njega. Vsi smo upali, da se bo čez poletje stanje izboljšalo in da bo tako, kot je prišel, tudi izginil. Številne prireditve, potovanja in druženja so bila zato prestavljena na jesen. Tudi spomladansko srečanje bralcev in prijateljev Vzajemnosti, ki smo ga načrtovali v Zadru, smo prestavili na začetek septembra. Žal smo zaradi poslabšanja epidemiološke slike pri nas in na Hrvaškem tudi tega morali odpovedati.
-
Marsikje po svetu verjamejo ljudskim vražam, da prestopno leto ni kaj prida. Tudi pri nas je pogosto slišati, da sta nas doleteli epidemija koronavirusa in pozeba pa tudi vse drugo, kar je še slabega, ker je prestopno leto. Toda prineslo bo prav gotovo tudi kaj dobrega. Ko smo morali čez noč ostati doma in se je življenje ustavilo, smo se lahko zamislili nad smislom nenehnega hitenja in pehanja za materialnim. Dobro bi bilo, če bi se iz tega kaj naučili. Družboslovci sicer pravijo, da se v tako kratkem času družba ne more spremeniti. Verjetno res ne, je pa pomembno, da se lotimo sprememb.
Upam, da smo se iz te lekcije kaj naučili
V epidemiji koronavirusne bolezni 19 jo je Slovenija za zdaj dobro odnesla, saj ji je uspelo zamejiti širjenje virusa. Ni pa bila uspešna pri zaščiti najranljivejše skupine v domovih za starejše in tamkajšnjih zaposlenih. Med umrlimi za to boleznijo je večina stanovalcev domov, le nekaj med njimi jih je umrlo v bolnišnicah. Prvi izbruh bolezni se je začel v metliškem domu starejših, a še huje je bilo v Šmarju pri Jelšah in Ljutomeru. Bilo je precej kaotično. Vse kaže, da država ni ustrezno poskrbela za domove in da so kadrovsko in finančno nedohranjeni ostali prepuščeni samim sebi. Razgalile so se težave, na katere so opozarjali že leta. O tem, kako so se v domovih organizirali in preživeli ta čas, smo se pogovarjali z direktorico Doma starejših občanov Črnomelj in predsednico skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Valerijo Lekić Poljšak, ki upa, da smo se iz tega kaj naučili.
-
»Ni res, da je eno samo sonce / in da samo ono greje. / Sonc je na zemlji in nebu, / da jih nihče ne prešteje.« Tone Pavček
Po vsakem dežju posije sonce, in tudi tokrat je posijalo in nam prineslo veselje. Potem ko nas je koronavirus hudo prestrašil in nam čez noč spremenil brezskrbno vsakdanje življenje, smo po dobrih dveh mesecih le dočakali konec epidemije. Nevarnost sicer še ni povesem premagana, vendar je pod nadzorom. In vsi si želimo, da bo poletno sonce pregnalo bolezen in se bomo spet lahko brez strahu družili, se držali za roke in objemali. To ljudje potrebujemo kot vodo in hrano.
-
Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti. (Janez Menart)
Svet se je v kratkem času zelo spremenil, veliko stvari ni več samoumevnih. Koronavirus nam je vzel svobodo gibanja in druženja. Ostati doma je bilo prve dni dobrodošlo, saj smo v vsakdanjem hitrem tempu življenja pogrešali več časa za družino, toda daljši ko sta izolacija in osamitev, več je težav in stisk.
Razmere se počasi umirjajo, vendar svet ne bo več takšen, kot je bil pred epidemijo. Ustavitev proizvodnje, potovanj in javnega življenja je vplivala tudi na okolje, nebo nad mesti se je razjasnilo, izboljšal se je zrak, voda je postala čistejša. Vse to kaže, da bomo morali narediti več za ohranitev planeta. Naša civilizacija, ki temelji na brezobzirnosti, pohlepu in izkoriščanju narave in ljudi, nas žene na rob propada. Pandemija je razkrila, da tudi najrazvitejše države niso pripravljene na takšne ekstremne okoliščine. Spet se je pokazal pomen dobre javne mreže od zdravstva do drugih pomembnih služb in moč solidarnosti ter medsebojne pomoči.
Na otoku Gozo še največ zelenja
Na Malti je veliko kamna, pa malo zelenja, še največ ga premore otok Gozo. Že v zimskem času je bilo na soncu in v zavetju vroče, poleti pa mora biti tu precej vroče. Pri nas si senco poiščemo pod krošnjami dreves, na Malti jih ni. Skoraj ves čas pa vleče veter, pozimi zna biti precej neprijeten.
V drugem delu fotografij z našega izleta so posnetki z Goza in Malte (nekdanje glavno mesto Mdina,...)
-
Tik preden nam je koronavirus obrnil življenje na glavo, so bralci Vzajemnosti februarja obiskali Malto - znamenito otoško državico sredi Sredozemlja. Reportaža z izleta je objavljena v aprilski Vzajemnosti, ker pa tam ni dovolj prostora za številne posnetke, ki so nastali na potovanju, jih bomo objavili na spletni strani v dveh delih.
Na fotografijah so posnetki iz megalitskega templja Hagar Qim, iz ribiške vasi Marsaxlokk in iz glavnega mesta Vallette, kjer je v tem času potekal tudi znameniti karneval.
Dežela sonca, vetra, kamna in različnih kultur
Sredi Sredozemskega morja leži Malta, najmanjša država v Evropski uniji. Nanjo so skozi zgodovino vplivali različni gospodarji, ki so vladali na širšem prostoru, od Feničanov, Rimljanov, Arabcev, Bizantincev, malteških vitezov, Francozov do Angležev. Sestavlja jo več otokov, vendar sta stalno naseljena le otoka Malta in Gozo. Meri le 316 kvadratnih kilometrov, šteje pa slabega pol milijona prebivalcev. Skoraj še enkrat toliko Maltežanov živi po vsem svetu, največ, okrog 300.000, jih je v Avstraliji. V Evropsko unijo je vstopila istega leta kot Slovenija – 2004, malteško liro pa je zamenjala za evro leta 2008.
Zaviranje kola na vuzemski ponedeljek
Zaradi epidemije virusa bo letošnja velika noč drugačna. Kot kaže bo minila tudi brez metliškega obredja na velikonočni ponedeljek, čeprav ima dolgoletno tradicijo in so ga vedno izpeljali, tudi ob grdem vremenu. Posnetek (tu in na naslovnici) je z lanskega zaviranja kola na vuzemski ponedeljek v Metliki, ki ga je zaradi lepega vremena spremljalo še posebej veliko ljudi. Med njimi je bil tudi predsednik Borut Pahor, ki je s plesalci na koncu še zaplesal.
Kdaj se je prvič plesalo in pelo, se ne ve natanko. Eden najstarejših ljudskih običajev pri nas je že leta 1888 v Ljubljanskem zvonu opisal metliški rojak, narodopisec Ivan Navratil. Po drugi svetovni vojni je bilo plesanje kola prepovedano, leta 1992 pa so Metličani rajanje spet obudili. Metliška folklorna skupina Ivana Navratila, ki nadaljuje tradicijo, je lani pripravila že 28. prireditev zapored. Od devetdesetih let plešejo na Trgu svobode v starem mestnem jedru Metlike, pred tem pa so plesali pri cerkvici sv. Martina na Pungartu.
-
Še pred časom si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da bi se ta drveči svet lahko ustavil. Pa se je. Ustavil ga je nevidni sovražnik, in to na način, kjer smo ljudje najranljivejši. Ta zahrbtni koronavirus je čez noč ogrozil naše zdravje. S hitrim širjenjem se je iz kitajskega Wuhana razsejal že skoraj po vsem svetu. Ko smo spremljali novice o težavah na Kitajskem, si nismo mogli predstavljati razsežnosti te nove bolezni, zdela se nam je oddaljena in obnašali smo se, kot da se nas ne tiče in da smo pred njo varni. Toda v globaliziranem svetu poleg blaga in ljudi potujejo in se širijo tudi bolezni.
