Ko je Jože Pečnik iz Novega mesta pri šestih letih dobil prvi par golobov, še ni vedel, da mu bodo te ptice za vedno prirasle k srcu. Zdaj že 41 let tekmuje z golobi pismonoši in je med najstarejšimi gojitelji športnih golobov pri nas. Od leta 1974 do danes je imel več kot 10.000 golobov, vse ima vestno popisane. Trenutno jih ima v golobnjaku okrog 100, nekaj je okrasnih, večina pa je golobov pismonoš. Pred kratkim sta se dva njegova goloba, pravzaprav ženin in vnukinjin, udeležila tudi 35. olimpijade v Belgiji.

GREMO NA IZLET

V soboto, 1. oktobra 2016 (2 dni)

Vstopna mesta: Ljubljana, za odhode iz drugih krajev doplačilo: iz Kopra ali Nove Gorice 15 evrov, iz Kozine 14 evrov, iz Postojne 12 evrov, iz Kranja 10 evrov (če bo najmanj 20 potnikov). Vstopi so mogoči še v Celju, Slovenski Bistrici, Mariboru in Murski Soboti.

Prvi dan: odhod iz Ljubljane bo ob 6. uri zjutraj, peljali se bomo do južne obale Blatnega jezera, največjega jezera v srednji Evropi. Nadaljevali bomo s trajektom na Tihanyski polotok, od koder je čudovit pogled na jezero in okolico. Po aperitivu in bograču se bomo odpravili v vinograd na trgatev z igrami in pokušnjo mošta ter starega vina. Potem bo nekaj prostega časa za nakup spominkov in madžarskih dobrot ali za ogled opatijske cerkve. Sledita večerja v čardi z glasbo in folklorni program s cigansko poroko.

ŠE LEPŠE Z VZAJEMNOSTJO

Naša naročnica Lojzka Ocvirk iz Podgorja pri Kamniku ima poseben konjiček, zelo rada igra na harmoniko. Ne mara pa tarnanja, včasih je treba stvari sprejeti takšne, kot so, pravi, in predvsem ceniti dobro okrog nas. Pa tudi kakšno spremembo je treba kdaj narediti. Zato se je prijavila na našo preobrazbo.

Lojzkino življenje v mladosti ni bilo lahko, ko ji je bilo tri leta, so ji med vojno ubili očeta, vsi njeni so bili zaprti, potem je živela najprej pri enem, potem pri drugem stricu. Pri 15 letih se je zaposlila pri kamniškem podjetju Stol, kjer je bila tajnica v računovodstvu. Ker je podjetje propadlo, je morala pred upokojitvijo nekaj časa še na čakanje. Poročila se je zgodaj in skupaj z možem Maksom, ki je bil šofer, sta si v Podgorju zgradila hišo. V njej živijo tri generacije, poleg njiju še hčerka z družino. Lojzka je zelo vesela, da so skupaj in se dobro razumejo.

Dva avtobusa bralcev Vzajemnosti je Kompas včeraj peljal na izlet na Gorenjsko. Najprej smo si ogledali Belopeška jezera, potem pa smo se zapeljali skozi Trbiž do Žabnice in z gondolsko žičnico na Svete Višarje, na stoletja znano romarsko pot na tromeji med Italijo, Slovenijo in Avstrijo. Na vrhu se nam je ponudil čudovit razgled na dolino in bližnje vršace. Mnogi so si ogledali tudi v cerkev, kjer je na oltarju znameniti Marijin kip in prisluhnili nadškofu Uranu, ki je imel mašo v več jezikih.

Na poti nazaj grede proti domu smo se zapeljali v dolino Planice in si ogledali novi olimpijski športni center in največjo letalnico na svetu, sledil je še postanek pri jezeru Jasna v Kranjski gori in na Bledu. Kljub slabim napovedim nam je vreme ves dan dobro služilo, bilo je brez dežja in vročine. Prijeten izlet smo zaključili s skupno večerjo v Lescah.

SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

»Lepš'ga kraja nej, ku je Šentjern', lepš'ga tiča nej, ku je petjel'n,« prepevajo ponosni Šentjernejčani, ki so leta 1995 dobili samostojno občino in petelina izbrali za simbol in zaščitnika kraja, imajo ga tudi v občinskem grbu. V tem prelestnem dolenjskem kraju pod Gorjanci, ki je znan tudi po srečanju oktetov, konjskih dirkah in cvičku, je marsikaj povezano s petelinom. Pri tamkajšnjem društvu Gallus Bartholomaeus se med drugim trudijo z vzrejo nove pasme. Pri družini Selak v centru Šentjerneja pa imajo na ogled zbirko petelinov z vsega sveta, zdaj jih je že več kot 500.

ŠE LEPŠE Z VZAJEMNOSTJO

Silva Rupar iz Ljubljane je nežna in krhka gospa, ki ji je življenje naložilo velika bremena. A jih nekako rešuje in premaguje. Pred 22 leti se je invalidsko upokojila, pred 15 leti pa se je vpisala na univerzo za tretje življenjsko obdobje, za katero pravi, da jo je rešila in jo z veseljem obiskuje še danes. Ličila se ni nikoli, razen ustnic, rada je naravna, zato se je najprej nekoliko zadržano, potem pa zadovoljno prepustila preobrazbi naših strokovnjakinj.

Spomladi, ko se otopli in je dovolj vlage, poženejo tudi gobe. Takrat oživijo tudi gobarji, tako nabiralci kot tudi ljubitelji, ki gobji svet raziskujejo in skrbijo za njegovo varovanje. Najdemo jih v gobarskih društvih, po vsej Sloveniji jih je kar 27. Obiskali smo novomeško društvo, ki sicer ni najstarejše, letos praznuje že 38 let delovanja, spada pa med najdejavnejše pri nas, še posebej na področju popisovanja gob.

Gobarjenje je pri nas priljubljen konjiček, po nekaterih podatkih povprečen slovenski gobar nabere 5 do 15 kilogramov gob na leto. Začetki raziskovanja gob pri nas segajo v 16. stoletje, vendar je vse do 19. stoletja bolj malo zapisov v slovenskem jeziku. Prvo knjigo o gobah v slovenščini je leta 1923 napisal Ante Beg, učitelj in publicist, toda prva gobarska sekcija je bila ustanovljena šele leta 1961 v Ljubljani, potem so sledile še drugje po Sloveniji.