Hčerka našega naročnika, 30-letna mamica majhnih dvojčic, je v zadnjem času v slabi koži. Že pred poroko je bila do partnerja zahtevna, pogosto jezna, kontrolirajoča. Po porodu pa se je stanje še poslabšalo. Partnerja, medtem ko je v službi, neprenehoma kliče po telefonu, joče, da ne zmore vsega dela doma, grozi, da bo otroka kar pustila in odšla. Domači se trudijo okrog nje, kolikor morejo, vendar je vse premalo. Še včeraj v redu tašča je v njenih očeh kar naenkrat postala sovražnica, ker ji je poskušala narobe svetovati, prijateljic nima, ker ni nikogar, ki bi mu lahko zaupala.

TERAPIJA S KONJI

Naročnica me je poiskala, da bi se pogovorili o 14-letni vnukinji. Nekaj je narobe z njo, je povedala babica. Večino časa je žalostna, umika se v svojo sobo, ne govori skoraj z nikomer. Njena mama je opazila, da ima povito roko, in deklica je povedala, da se je po nesreči urezala. Ne verjameta ji in sumita, da se namerno samopoškoduje. Zakaj in kaj se z njo dogaja, bega vse bližnje.

Kadar se v človeku nabere preveč žalosti, jeze, nepredelanih čustev, je eden izmed načinov, kako sprostiti ves ta naval, tudi rezanje samega sebe. Z bolečino se sprosti napetost in posamezniku za nekaj časa odleže. V takšnih primerih je seveda potrebna obravnava v psihoterapiji, lahko pa kot dodatno pomoč uporabimo konje. Po metodi EAGALA, po kateri delam, je njihova naloga samo to, da so konji. Ne jahamo jih, nikakršne prisile ne uporabljamo, ne vsiljujemo svoje volje, ampak jim pustimo, da nam s svojo govorico telesa povedo, kako nas vidijo in čutijo.

PRISLUHNITI

Zelo pomemben del terapevtskega procesa je poslušanje. Sogovorniki pravijo, da zanje takrat, ko jih predano poslušam, obstane čas. Počutijo se razumljene, poživljene, povezane. Nekateri prvič doživijo izkušnjo, da jih drugi preprosto sprejema, ne da bi delil nasvete, presojal ali vrednotil, kaj rečejo. Lahko so takšni, kot so. In to je zdravilno.

Vzemite si tudi vi čas za dobro poslušanje. Prva od stvari, na katero bodite pozorni, je, da morate ozavestiti svoje domneve in jih opustiti. Domnevamo takrat, ko smo prepričani, da že vnaprej vemo, kaj nam bo sogovornik povedal. Posledica tega je, da nehamo poslušati, da bi ga razumeli, in začnemo v sebi razpravljati z njegovimi predvidenimi besedami. Drugi kazalnik je, da se čustveno odzivamo na sogovornikove besede. Utišajte svoje domneve in dajte drugemu čas, da vam do konca pojasni svoje razmišljanje. Ali ste opazili, kako pogosto vas sogovorniki prekinejo, polagajo besede v vaša usta? Vam je ob tem prijetno?

KAKO SE UBRANITI ČUSTVENIH VAMPIRJEV

Hčerka naše naročnice je pred nekaj leti vstopila v razmerje s privlačnim moškim. Tudi njo je prepričal s svojim šarmom, zgovornostjo, uslužnostjo in prijaznostjo. Čez nekaj časa pa se je začela kazati njegova prava narava. Najprej je imel ljubosumne izpade, čustveno, telesno in finančno je hčerko izčrpaval na vsakem koraku in ji kakor pijavka izpil vso energijo. Ko se mu je uprla, je začel groziti in jo zasledovati na vsakem koraku, ves čas jo kliče po telefonu ali s pošiljanjem kratkih sporočil preverja, kaj počne. Življenje z njim je postalo nevzdržno, hčerka pa se ga zaradi neštetih groženj zelo boji.

ČUSTVENA ZLORABA

V zadnjem času sem govorila s kar nekaj naročnicami o nasilju, ki ga doživljajo v domačem krogu. Nobena ni bila tepena, je pa verbalna nadvlada lahko še hujša in zelo boli, še posebej če pride od svojcev. Razlogi so različni, od tega, da bi morale svojo posest prepisati na sinove ali hčere, odstopiti večji del pokojnine mladim, dnevno varovati vnuke, pri tem pa jih nihče ne vpraša, ali si tega sploh želijo ali zmorejo, do razpolaganja z njihovim imetjem, jemanja stvari brez vprašanj in še in še. Nobena se zares ne upre, ker se bojijo posledic.

SMEH JE POL ZDRAVJA

Na podlagi dolgoletnih izkušenj pri delu s strankami vedno znova ugotavljam, da jim je skupnih več dejavnikov, med drugim ubadanje s težavami, zaskrbljenost in negativen pogled na življenje in svet. Na koncu dneva si zapomnijo pretežno samo tisto, kar jim ni šlo ali ni uspelo, ne opazijo pa vsega lepega, kar se je zgodilo. Lepo vreme, pojoče ptice, zdravje, ki ga imajo, svoboda, prijazni sosedje … To je menda nekaj, kar je samo po sebi umevno, kot da jim pripada, in o tem ne velja sploh razmišljati. Pa ni res. Vsak bi moral gojiti hvaležnost, da mu je bil podarjen še en dan, saj nihče ne ve, koliko časa mu je še ostalo. In živeti je lepo, če se odločimo, da bomo na življenje pogledali s svetle strani in se kdaj pa kdaj nasmejali. Ne samo drugim, tudi samim sebi.

SPREJETI SEBE

Naši naročniki in predvsem naročnice pogosto pokličejo za nasvet v skrbi za svoje bližnje, otroke in vnuke. Vidijo, da nekaj ni v redu, ne znajo ali pa ne smejo pomagati, kar jih pogosto pripelje v stisko. Na primer, kako vnukinji, ki odrašča in sklepa, da jo bodo drugi sprejemali le, če bo lepa in vitka, ali vnuku, ki se začne izčrpavati s telesno vadbo in je vedno bolj obseden s tem, kako je videti, pomagati, da bi se boljše počutila v svoji koži in se začela sprejemati takšna, kot sta, in se ne obremenjevala le zaradi zunanjega videza.

SPREMINJANJE NAVAD

Naročnica, ki me je obiskala na začetku leta, se je odločila shujšati. In to ne prvič, a ji je še vsakokrat do zdaj spodletelo. Nekaj časa se je držala obljube, da bo spremenila življenjski slog, čez čas pa ji je zmanjkalo vneme in zelo hitro se je vrnila v stare vzorce razmišljanja in delovanja. Razočarana je nad seboj in prepričana, da ji nikoli ne bo uspelo.

Ali ste kdaj pomislili, zakaj nekaterim zmeraj znova spodleti? Prepričana sem, da gre najmanj za dvoje: za prevelike cilje v prekratkem času in pomanjkanje vztrajnosti. Med željo, da bi nekdo shujšal za dvajset kilogramov, in dejansko uresničitvijo sta potrebna delovanje na daljši rok in čas. Spomnim se dvojčkov, moških v zrelih letih, s katerima sem se na terapiji med drugim pogovarjala tudi o preveliki teži, ki ju muči, o zadihanosti in potenju ob najmanjšem naporu.

OSAMLJENOST

Za nami so prazniki. Žal to ni čas veselja, radosti in družinske povezanosti za vse ljudi. Med nami so tudi osamljeni posamezniki, za katere je to čas, ki bi ga najraje prespali in se zbudili v prvi delovni dan, ko življenje spet teče v ustaljenem ritmu. Osamljenost ni isto kot biti sam, saj se ima posameznik lahko dobro sam s seboj in uživa v svoji družbi. Gre za notranji občutek praznine in zapuščenosti, ko se zdi, da smo odrezani od drugih ljudi, pa čeprav so fizično okrog nas.

Osamljenost je stanje duha, ki hrepeni po sprejetosti, a je ne zmore sprejeti in ne obdržati. Upokojitev je lahko takšna prelomnica. Nekateri potožijo, da je najhujše soočenje s samim seboj in z vsem tistim, pred čimer so bežali vse življenje. To so občutki strahu, praznine, pomanjkanja varnosti, nesprejetosti in neljubljenosti, nezmožnosti biti v resnici to, kar si. Običajno izvirajo iz najzgodnejših odnosov, se pa okrepijo, ko jih ni več mogoče zakrivati z neštetimi opravki in obveznostmi, da se človek le ne bi spoprijel z neprijetnimi občutki. Ta pojav je še pogosteje prisoten pri moških. S staranjem ni nič lažje, ravno nasprotno.

TEŽAVNA NAJSTNICA

Dolgoletna naročnica bi rada pomagala hčerki z nasvetom, kako ravnati z uporniško najstnico. Doma je kot na bojišču, hčerka mami odgovarja večinoma v enozložnicah ali pa se v nedogled zapletata v prepire, zaradi katerih so vsi slabe volje. Do 16. leta je bilo vse v redu, upoštevala je pravila in ubogala. Zdaj hči ne najde več načina, kako se zbližati z mladostnico, še posebej pa jo skrbi, ker je vnukinja svoji mami že dvakrat zagrozila s samomorom.

Vsako grožnjo s samomorom je treba vzeti resno, nikoli namreč ne vemo, koliko resnice je v tem, in v navalu čustev lahko pride tudi do tragedije. V zvezi s tem obstaja nekaj neresnic, na primer: tisti, ki govori o samomoru, ga nikoli tudi ne naredi. Ali pa da ni samomora brez poslovilnega pisma. Opazujmo svojega bližnjega in bodimo pozorni na izgubo smisla, zanimanj, črnogledost, osamitev, drogiranje, depresivnost, razdajanje svojih stvari … Zaupajte težave psihologu, zdravniku, poiščite pomoč ne le za bližnjega, ampak tudi zase. Marsikaj tudi sami narobe delamo, ker ne znamo drugače.