MOČ MISLI

Po pomoč je prišla šestinšestdesetletna naročnica. Pred tremi leti je začela doživljati panične napade, najprej občasne, potem pa vedno pogostejše. Zdravnica ji je predpisala antidepresive, ki jih je jemala do letošnjega poletja. Jeseni so se napadi ponovili, zato se je odločila poiskati mojo pomoč, saj se zaveda, da tablete omilijo simptome, ne pozdravijo pa vzroka, zakaj se je vse skupaj sploh začelo. Zdaj živi v stalnem strahu, kdaj se bo napad ponovil, zaradi česar jo je strah gneče, zaprtih prostorov, celo avtomobila si ne upa več voziti sama. Svojci je ne jemljejo resno, saj menijo, da je samo preveč živčna in vidi strahove, kjer jih ni.

ODGOVORNOST

Naročnica mi je na srečanju razložila, da je odrasli sin, ki živi z njima, nezadovoljen s svojim življenjem, za kar krivi starša. V času njegovega odraščanja naj bi bila premalo pozorna do njega, po njegovem sta zanemarjala njegove potrebe, se mu premalo posvečala in podobno. Zaradi tega zdaj kot tridesetletnik ne more živeti normalno, starša izsiljuje za denar, grozi jima, da bo doma vse razbil, ju celo fizično napadel … Mama njegovim grožnjam popusti, da bo mir v hiši, vendar ni nič boljše. Ne posluša partnerja, ki ji prigovarja, naj sinu postavita meje, kar pomeni, naj začne skrbeti sam zase.

PONOVNO ZAUPANJE

V svetovalnico je po dogovoru prišla pretresena naročnica z možem. Še vedno je bila v šoku, ker je odkrila, da jo je mož prevaral s sodelavko, in to ni bilo samo enkratno dejanje. Najbolj pa mu je zamerila, da ji ni vsega odkrito povedal, ko ga je soočila s storjenim, ampak je morala sama dalj časa raziskovati, za kaj je sploh šlo in na kakšen način. Meni, da bi ji bilo lažje, če bi ji takoj vse priznal. Mož je pripravljen narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi mu odpustila in da bi znova zaživela v miru.

SREČA

Pri svojem delu vedno znova srečujem ljudi, ki si poleg razrešitve trenutne večje težave želijo biti predvsem srečni. Zdi pa se, da je sreča neulovljiva, vedno znova se jim izmika in hrepenenje ostaja. Naročnica, s katero zdaj delam, trdi, da ji je življenje namenilo samo slabe stvari, izgube, slabo partnersko zvezo, tudi prijatelji so se z leti odtujili. Za nameček se je je lotila še kronična bolezen, ki prav nič ne prispeva k njenemu veselejšemu in kakovostnejšemu bivanju.

Vsi si želimo živeti srečno in zadovoljno, čeprav vemo, da je to nemogoče, saj nam življenje prinaša tudi neprijetne stvari. Recimo, da pri vzgoji otrok mislimo, da bodo srečni, če jim bomo uresničevali vse želje. Posledično bodo imeli čarobno otroštvo, ampak ali jih tako pripravimo na samostojno življenje? Tudi zato imamo veliko telesno odraslih otrok, ki tudi čustveno nočejo odrasti, ostajajo doma in se pustijo še naprej razvajati. Kaj pa je s tem narobe? Starševska vloga je namreč v tem, da svoje otroke naučijo, da so za svojo srečo in...

POMOČ VNUKOM

Babice pogosto sprašujejo, kaj lahko storijo, da bi pripomogle h kakovostnejšim odnosom v družini, če se ne strinjajo z vzgojo vnukov in ravnanjem svojih otrok. Tudi naročnica, ki prihaja na svetovanje v zadnjem času, meni, da bi lahko hčerka drugače, predvsem pa strpneje ravnala z otrokom, ga manj kritizirala in mu bolj zaupala. Boli jo, ko vidi vnučka prizadetega, objokanega, včasih trmastega in jezljivega, ko tepe mlajšo sestrico ali pa se zapre v sobo in noče jesti ali priti k njej na obisk. Zaveda se, da imata vzgojo v rokah njegova starša in da se ne sme vtikati v njun način delovanja, zanima pa jo, kaj lahko naredi kot babica.

PREVARA

Na svetovanje sta prišla zakonca, da bi jima pomagala razumeti, kaj se jima je zgodilo in kako naprej. Mož je namreč ženo po štiriintridesetih letih zakona prevaral. Partnerka je za to izvedela naključno. Ko ga je postavila pred dejstvo, je skok čez plot zanikal, kar jo je še bolj prizadelo. Zdaj mu ne verjame nič več, izgubil je njeno zaupanje. Del odgovornosti žena prevzema nase, saj je v zadnjih letih negovala hudo bolnega tasta, hčerka pa je imela kup težav. Posvečala se je bližnjim, sama pa pozabila nase, saj priznava, da je bila preutrujena še za gojenje partnerskega odnosa in se je možu izmikala, da je imela mir.

PRAVA LJUBEZEN

Z naročnico, ki prihaja k meni že nekaj časa, sva se pogovarjali o težavi, ki jo obremenjuje. Bila je samohranilka, mož ji je zgodaj umrl, sama je vzgojila sina in hčer. Omogočila jima je šolanje, oba sta doštudirala, po svojem prepričanju jima je dajala veliko ljubezni. Ko sta otroka odrasla in se osamosvojila, so se začeli drugačni odnosi. Sin je niti za praznike ne pokliče, hčerka pa je prepričana, da ji je mama dolžna varovati vnuke, dnevno kuhati zanje in tudi posojati denar. Če se upre, hčerka povzdigne glas, včasih celo zamahne z roko. Sogovornica je razočarana nad odnosom svojih otrok, celo vnuki so se navzeli podcenjujočega obnašanja. Sprašuje se, kaj je naredila narobe.

Hvaležnost

V svetovalnico je prišla naročnica, ki je večinoma nezadovoljna s svojim življenjem. Nič ji ne gre tako, kot bi si želela. Kot pravi, je mož z leti postal dolgočasen in si nimata skoraj več kaj povedati; nima nobene prave prijateljice, saj so se v preteklosti vse izkazale za sebične, kadar je kaj potrebovala, zato je razočarana tudi nad njimi. Hčerka se nikakor ne odloči, da bi imela otroka, in bi tako ona postala stara mama, kar si tudi želi. Naročnica je depresivna, ne vidi nobenega veselja v svojem življenju, niti to se je ne dotakne, da je kljub zrelim letom njeno telesno zdravje na zavidljivi ravni in da v resnici nima ne finančnih in tudi kakšnih drugih večjih težav ne.

Naročnica je na enem izmed srečanj potožila, da ima z bližnjimi precejšnje težave pri sporazumevanju. Občutek ima, da je ne slišijo, ko jim sporoča svoje želje, ali pa se spregajo takoj, ko želi razčistiti kaj, kar je po njenem mnenju narobe. Potem je užaljena, nekaj dni je tiho, in se pusti prositi, da spet komunicira na običajen način. Ne ve, ali je ona tista, ki nima potrpljenja in se prehitro razburi oziroma umakne, ali so neuvidevni njeni sogovorniki, v vsakem primeru ji to jemlje energijo in veselje do življenja.

Poskrbeti zase ni greh, ampak nuja

Že večkrat se je zgodilo, da so v svetovalnico prišle gospe zrelih letih z zelo podobno težavo. Odrasli otroci so šli od hiše, in one bi z možem ali partnerjem rade več potovale, se zabavale, pogosteje hodile v kino ali gledališče. Skratka, želijo se imeti dobro. Z možmi pa je ravno obratno. Nikamor se jim ne ljubi, dneve preždijo v svojih delavnicah ali pred televizijo in so zadovoljni z umirjenim načinom, saj so v preteklih letih  veliko delali – in zdaj bi radi svoj mir. Kljub stalnemu očitanju, kreganju, grožnjam, podkupovanju … se nič ne spremeni, kar njihove partnerke spravlja najprej v jezo, bes in nazadnje v obup. Tako sprti strani preživljata dneve, ki bi jima lahko prinesli več radosti. Kako iz tega?