KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Marija Primožič iz Slovenj Gradca je pomagala na svet marsikateremu prebivalcu, saj je še edina živeča babica iz stare slovenjegraške bolnišnice. Svoje delo sem rada opravljala, večkrat pove. Mnoge zgodbe hrani v spominu, na pobudo njenih najbližjih jih je zapisala tudi v knjigi. Ta je izšla februarja lani na njen 85. rojstni dan. Nekaj spominov na svojo življenjsko pot je delila tudi z bralci Vzajemnosti.

Pripoved začne takole: »Med Uršljo goro in Pohorjem, v mali vasici Stari trg, je stala hiška, kjer sem se rodila v družini Krebs in odraščala s tremi brati. Oče je bil zaposlen v Tovarni usnja Slovenj Gradec, mama pa je bila gospodinja.« Po uspešno zaključeni takratni gimnaziji se je zaposlila na ginekološko-porodniškem oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec kot bolniška strežnica. »Delo ni bilo lahko. Hrano smo iz kuhinje, ki je bila v pritličju, nosile na oddelek v prvem nadstropju. Še težje je bilo nošenje umazanega perila v pralnico. Perilo smo sortirale, preštele in zavezale v rjuho. To 'culo', ki je bila ničkolikokrat težka tudi 40 kilogramov, smo si dale na ramo in odnesle v pralnico v pritličju. Čez dva dni, ko je bilo perilo oprano, pa smo isto culo zopet tovorile nazaj na oddelek.« Spominja se, da je bila njena prva plača pet tisoč dinarjev. Takrat si je v trgovini Borovo kupila prve nizke čevlje, ki so stali dva tisoč osemsto dinarjev.

Zdravje

Številne raziskave kažejo, da na dolgo in zadovoljno življenje pozitivno vplivajo pristni medosebni odnosi, podpora bližnjih, dobro psihično počutje in zdravje, samostojnost, mobilnost ter aktivnosti, s katerimi se posamezniki ukvarjajo. Če bi bile ob tem še bolj razširjene – in cenovno dostopne – delovnoterapevtske in fizioterapevtske storitve ter različne oblike pomoči na domu, bi zagotovo več starejših ljudi zrela leta lagodneje preživljalo na svojih domovih.

O tem je prepričana tudi Ivanka Janković iz Ljubljane. Govori pa iz svojih izkušenj, saj je imela zadnji dve leti kar precejšnje zdravstvene težave. Dvakrat je prebolela koronavirusno bolezen in dolgo okrevala po zlomu noge. A najhujše je že za njo in zlepa ji ne bi pripisali, da je junija lani dopolnila 93 let. »Veste, zelo veliko naredim zase. Saj moram, če želim ohraniti tako vitalnost, kot jo imam,« pove že na začetku pogovora. Doda še, da svoj mladostni videz in počutje pripisuje dobrim genom in volji do življenja.

KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU

Pred 70 leti je bilo v občini Križevci pri Ljutomeru ustanovljeno društvo upokojencev, ki ga zadnja leta vodi Milica Hamler. Članice in člani prihajajo iz vseh vasi občine Križevci, nekateri tudi iz občin Ljutomer in Veržej. Tudi mlajši se zadnje čase radi včlanjujejo. V društvu dajejo velik poudarek medgeneracijskemu sodelovanju, pripravljajo srečanja, piknike, pohode, izlete in obiskujejo člane, stare 80, 90 let in več. Uspešni so pri projektu Starejši za starejše ter na športnem in kulturnem področju. Ob jubileju si društvena priznanja prejeli Jožica Poredoš, Ana Klemenčič, Janko Osterc, Marija Brunčič ter Alojz Vičar. Priznanja pokrajinske zveze pa Dragotin Rakuša, Dragica Škarjot, Vida Jagarinec, Danica Kapun, Marija Ledinšček in Milica Hamler. Podpredsednica Zdusa Vera Pečnik je društvu podelila veliko zlato plaketo, priznanje je dobila tudi Lojzka Filipič. (Besedilo in fotografije: Jože Žerdin)

Stanovanje 

Igrače za sestavljanje so med najbolj priljubljenimi igračami, saj omogočajo samostojno in skupinsko igro, predvsem pa puščajo domišljiji prosto pot. Ta, ki jo predstavljamo, pa je sploh nekaj posebnega, saj je bila zasnovana že pred 45 leti.

Slovenski oblikovalec Niko Kralj (najbolj poznan po zdaj že kultnem stolu Rex) je leta 1976 vložil na Zvezni zavod za patente v Beogradu priglasitev patenta za sistem Constructe. V vlogi je zapisal, da gre za sistem lesenih igrač, ki ustreza vsem kriterijem dobre igrače, saj sestavni deli in prav tako tudi   igrača kot celota nimajo nikakršnih ostrih robov. Do izvedbe ni nikoli prišlo, je pa oblikovalec bogat opus svojih del zapustil Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer so z odobritvijo oblikovalčeve hčerke in v sklopu socialnega...

Pisanje z roko je zelo koristno

V društvu Radi pišemo z roko, ki že osmič prireja Teden pisanja z roko, poudarjajo, da pisanje z roko pomaga pri pomnjenju, stimulira naše možgane, nas osredotoča na vsebino, spodbuja kreativnost, sprošča telo in živce, pomaga pri depresiji in anksioznosti ... V šolah, knjižnicah, domovih za starejše, ljudskih univerzah in še marsikje bodo med 23. in 27. januarjem 2023 potekali različni dogodki z nosilno temo: Mislim tiho, pišem počasi. Tokrat so k sodelovanju povabili dva regijska partnerja, to sta Osnovna šola Bogojina ter Javni zavod Krajinski park Goričko, med ambasadorji, ki s svojim rokopisom spodbujajo k pisanju z roko, pa so specialna pedagoginja in pisateljica dr. Aksinja Kermauner, gledališki igralec Evgen Car, rapovski glasbenik Rok RS Terkaj, Stanka Stanislava Dešnik, direktorica Javnega zavoda Krajinski park Goričko, in Nataša Moršič, tamkajšnja okoljevarstvenica.

Fizioterapevtske storitve so zelo iskane, saj imamo pogoste bolečine in druge težave z zdravjem, a žal so za večino težko dostopne. V prvi vrsti zato, ker je fizioterapevtov premalo in so čakalne dobe (pre)dolge, po drugi strani pa je ovira cena, saj mora uporabnik vse storitve plačati sam. Zato so dobrodošli inovativni pristopi, kot je spletna platforma FroomCare.

 Nastala je iz zamisli, kako približati vadbo oziroma terapijo čim širšemu krogu ljudi z uporabo pametnih naprav: računalnika, tablice ali telefona. Program so razvili v zagonskem podjetju DTs HUB, v katerem sta izkušnje združila paralimpijec Darko Đurić, ki kot invalidna oseba brez fizioterapije ne bi bil tako mobilen in aktiven, in športni terapevt Grega Nahtigal, zdaj so ga razširili s skupino strokovnjakov fizioterapevtov in kenziologov. »Pristop je enostaven. S telefonom fotografirate QR kodo (ali kliknete na povezavo, link), ki vam takoj odpre povezavo do naših videovsebin. S pritiskom na play sledite vodeni vadbi. Praktično dobite na dom virtualnega terapevta,« razloži Grega Nahtigal.

Aktualno

Večgeneracijski centri dajejo možnost kakovostnega preživljanja prostega časa starejših in mlajših sokrajanov; ukvarjajo se z najrazličnejšimi brezplačnimi dejavnostmi, dobijo tudi podporo in pomoč v vsakdanjem življenju. Ker se je iztekel petletni program, v katerem je bilo delovanje petnajstih večgeneracijskih centrov financirano iz evropskih sredstev, je njihovo nadaljnje delovanje ogroženo.

Večgeneracijski centri (VGC) so bili v prvi vrsti odprti za informiranje, druženje, svetovanje in izobraževanje vseh generacij, še posebej t. i. ranljivih skupin, med katere spadajo starejši, invalidne osebe ter otroci in mladi iz socialno ogroženih okolij. Dobrodošli pa so vsi prebivalci, saj centri delujejo kot dobra preventiva pred osamljenostjo in socialno izključenostjo, spodbujajo druženje in sodelovanje med generacijami, krepijo socialne veščine ter omogočajo učenje ter prenos znanja in izkušenj v vseh življenjskih obdobjih.

Prvošolci Osnovne šole Ljubo Šercer Ig so se z žal že pokojno učiteljico Tončko Rupert fotografirali na začetku šolskega leta 1973/74. Septembra 2022 pa so se ob 40. obletnici valete spet srečali, medse so povabili tudi učiteljico Mileno Gradišar, ki je učila tretji razred. Fotografiji je poslala Meta Hlupić.

Branka Krajnc iz Maribora hrani fotografije svoje prababice Marije (Mici) Aleš, ki je živela v Ljubljani. Med njimi sta tudi poročni fotografiji, ki sta ju sorodnici podarili v spomin prababici. Ivanka in Vinko (levo) sta se poročila septembra 1925, Mila in Mirko pa aprila 1927.