Tri Antigone

Vsako zgodovinsko obdobje ponuja novo razlago večne antične tragedije, ki je preživela čas. Tokrat jo razlaga svetovno uveljavljeni filozof Slavoj Žižek. Njegovo besedilo, ki ga je sam imenoval etično-politična vaja, so na oder postavili v Anton Podbevšek Teatru pod vodstvom režiserja Matjaža Bergerja. Žižek je zapisal, da je nastal zato, ker je bil nezadovoljen z njeno vnaprejšnjo mitologizacijo lastne geste pokopa bratovega trupla, zato je kar dvakrat obrnil potek dogodkov – in prišel do dveh poskusov spremembe družbenega reda v 20.

Tako je Peter Florjančič s svojim življenjem in delom predrugačil znan rek znamenitega filozofa Renéja Descartesa. Pa je tudi sam znamenit, ker je eden najbolj znanih slovenskih izumiteljev s približno 400 prijavljenimi patenti, več kot tisoč jih je nepatentiranih, uresničenih pa 41. Po izobrazbi je tekstilec tkalske stroke in prve izzive za izume je našel na svojem področju. Živel je v Monte Carlu, Davosu in Montreuxu v Švici, Firencah, Beljaku in Garmisch Partenkirchnu. Poklic ga je prisilil v mobilnost, imel je 5 državljanstev, 43 avtomobilov, v katerih je po svoji statistiki preživel kar 4 leta, tri na vlakih, leto in pol v letalih, eno leto na ladji, 25 let v hotelih. Ker ni bil nikdar na bolniškem dopustu in ni plačeval za pokojnino, se njegovo delo izumitelja ne sme zaustaviti. Čeprav je marca dopolnil 98 let, še vedno dela, ima svojo pisarno in je tudi ambasador aktivnega staranja ter medgeneracijskega sodelovanja.

Ekskluzivno za bralce Vzajemnosti

V četrtek, 18. maja, ob 20. uri še posebej vabijo bralce Vzajemnosti v Kavarno Union na ogled monokomedije Domna Valiča – Zapornik št. 3.2.3. Domen Valič je znan predvsem po svoji vlogi v seriji Usodno vino in kot sovoditelj oddaje Slovenija ima talent, zato je zagotovo dobro znan tudi vam. Blesti pa v svoji igri Zapornik št. 3.2.3., kjer interpretira različne like. Samo za naše bralce bo cena vstopnine znižana: 10 evrov. Rezervacije na tel. številki 040 33 66 72.

Trač ali Mnogo hrupa za nič

Novi muzikal, ki si ga lahko ogledate v Mestnem gledališču ljubljanskem, je navdihnila istoimenska Shakespearova komedija, libretist in korežiser Gašper Tič ji je dodal to, kar je značilno za sedanji čas. V mislih je imel rumene medije, ki živijo od tračev. Od angleške komedije je ohranil ljubezenske zaplete, hrepenenje, preizkušnje, spletke, obrekovanje, ki jih morajo zaljubljenci prestati, da si lahko skočijo v objem. Besedilo je duhovito, zabavno, in občinstvo dolgo ploska že med predstavo, za kar imajo veliko zaslug tudi odlični igralci: Uroš Smolej v vlogi župnika, Iva Krajnc Bagola – načitana hči, Tanja Ribič – njena mama in oštirka Maša, Gregor Čušin – oče in gostilničar ter vsi, ki igrajo, pojejo ter se odlično gibajo po odru. Avtor glasbe Davor Herceg s svojimi glasbeniki igra v živo, predstavo pa dopolnjujejo še odlični plesalci.

Že dolgo ni bilo za kako razstavo pri nas tako veliko zanimanja, kot je za razstavo Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem. Prostozidarstvo je bilo vedno pod strogim očesom javnosti, pogosto ga povezujejo s politiki, zarotniki, tistimi, ki bi radi vladali iz ozadja. Kritizirali, obtoževali in celo prepovedali so ga številni politični sistemi, fašizem, nacizem, komunizem, v novejšem času tudi islam, nenaklonjena mu je bila tudi Cerkev, saj je papež Klement XII. že leta 1738 obtožil prostozidarje krivoverstva, čeprav jih danes Cerkev ne napada več. Po padcu berlinskega zidu se je svobodni duh prostozidarstva vrnil v srednje in vzhodnoevropske države, tudi v Slovenijo. Ker pa je glavna lastnost prostozidarjev, kot poudarjajo sami, to, da delajo dobro, hkrati pa molčečnost, je razumljivo, da je sumov izjemno veliko, skrivnosti, ki burijo domišljijo, še več, zato bomo poskušali predstaviti gibanje, ki ima večstoletno zgodovino.

 47. teden slovenske drame

Začne se 27. marca, na svetovni dan gledališča, v Prešernovem gledališču Kranj. Nova selektorica TSD Tea Rogelj je v tekmovalni program uvrstila osem, v spremljevalni program pa šest predstav. Pri svojem izboru je zasledovala merilo kompleksnosti uprizoritve in njene dovršenosti, ob tem pa se je ravnala po pravilu festivala, ki ji omogoča strnjen pregled najučinkovitejših uprizoritev ter tudi odmev pri občinstvu ter kritiški javnosti. »Kot gledališka kritičarka opažam, da uprizoritve pogosto izhajajo iz družbenoangažiranih idej, a jih izvajalci vse prevečkrat ne izpeljejo do konca. Sredi procesa zastanejo, kot da so se utrudili,« ugotavlja selektorica, ki pogreša tudi več uprizoritev del slovenskih dramskih klasikov, vse pogostejši pa so avtorski projekti. Tri gledališča iz Srbije, Hrvaške in Češke bodo dopolnila ponudbo slovenskih gledališč iz domovine in zamejstva.

Gledališčniki živijo svoje življenje pozno v noč, predstavljam si, da je tako tudi s prevajalci, ki tuhtajo in iščejo besede, s katerimi bi kaj povedali lepše, najlepše, in če kdo v svojem delu uspešno združuje oboje, je to Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka in književna prevajalka, ki sooblikuje kulturno življenje v Radovljici že več kot 40 let. Luna ji sije osrečujoče svetlo. Bila je strokovna svetovalka za gledališko dejavnost v rojstni Radovljici in Kranju, direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah tudi takrat, ko jim je padel strop na glavo, pa se je kot levinja borila za to, da ne bi 'padlo' še gledališče, ker ima že desetletja veliko navdušenih in zvestih obiskovalcev, in Linhartove dvorane v rojstnem mestu ter umetniška vodja tamkajšnjega Linhartovega odra. Čeprav veliko dela, ji ni nikoli bilo žal časa za družino, dobro glasbo, kuho, recepte nesebično deli z drugimi in jih objavlja v več medijih.

Vojna in mir v Cankarjevem domu

Po Ani Karenini so se v ljubljanski Drami v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim in Cankarjevim domom odločili za dramatizacijo obsežnega Tolstojevega romana Vojna in mir. Avtor le-te, ugledni romunski režiser Silviu Purcărete, pravi, da romana ni mogoče povzeti, odzvanjajo le nekatere figure in dogodki iz Evrope, ki jih je opisal pisatelj. Predvsem pa njegovo sporočilo, ki ni preveč spodbudno: vojna in mir sta iz iste snovi. Zveni znano, čeprav je roman nastal pred 150 leti.

Svetovno znana razstava Končna postaja morje

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) gostuje razstava švicarskega Muzeja za oblikovanje iz Züricha, ki s plastičnimi odpadki, nabranimi v svetovnih morjih, prikaže, kaj se s tem materialom zgodi, ko izdelek konča svojo življenjsko dobo. Vsako leto jih več kot 6,4 milijona ton nenadzorovano pristane v našem okolju ter naposled v morjih, ki se tako počasi spreminjajo v globalno plastično juho. Čeprav na površju plavajo le majhne količine plastike, so se te zaradi vpliva morskih tokov združile v ogromne plastične spirale.

Tako bi lahko s temi besedami opisali življenjsko in delovno pot Marjana Mančka. Na prvi pogled je ilustrator, karikaturist, stripar in filmski animator človek, poln nasprotij. Videti je zelo resen, pa je ustvaril navihanega Pedenjpeda, dobrodušnega Petra Klepca in prijazno Mojco Pokrajculjo. Je suh in visokorasel človek, pa so ga nekje narisali kot majhnega in okroglega možica. Je zelo tih človek, pa je hotel igrati na glasne bobne. Videti je zelo strog, v njegovih delih pa je polno humorja.

Živi v vasici Selšček na obrobju Cerknice, kjer mora biti nekaj posebnega v zraku, saj se je tam rodil tudi akademski slikar Maksim Gaspari, znan po svojih duhovitih slikarskih »pikih«. Toda Manček je skromen: »Bistveni so bili očetov smisel za humor in mamina senzibilnost, otroštvo, ki sem ga preživel v Novem mestu v igri z otroki iz soseščine, in knjižnica, od koder sem nosil domov predvsem ilustrirane knjige. In seveda veselje do risanja. Že v osnovni šoli sem zelo rad risal.