MOJ POGLED

Na koncu niso leta življenja, ki štejejo, ampak dejstvo, koliko življenja je bilo v teh letih. Abraham Lincoln

Prav na božič so v Solkanu pri Novi Gorici pokopali legendo med novogoriškimi učitelji matematike in fizike. Našega 96-letnega gimnazijskega razrednika. Ko smo maturirali, je imel natanko 46 let. Zdel se nam je tako star, da bi lahko bil že upokojen. Danes je njegova tedanja dijakinja, ki je doktorica matematike, po dolgem in uspešnem poučevanju v isti gimnaziji že drugi mandat poslanka v parlamentu. Koliko je stara, lahko brez nadarjenosti za tovrstne vede prav hitro izračunate. Še vedno pa je polna elana in življenjske energije, zato pravzaprav sploh ni stara. In tako še marsikdo, celo z nižjo letnico rojstva. Najdemo jih povsod, z bogatimi izkušnjami, ki bi mladim lahko zelo pomagale. 

Moj pogled 

Na koncu vsakega dne naredimo piko, obrnimo stran in začnimo na novo. Če ne naredimo pike, brezupno obtičimo. Phil Bosmans

Leto za letom s hrepenenjem in prijaznimi željami zremo v trenutke, ko odštevamo zadnje minute starega, ker prihaja novo. Prejemamo voščila in jih vračamo, pišemo, se kličemo, srečujemo. Veliko je trdnih obljub, da bo odslej vse drugače. Ali ste kdaj preverili, koliko zavez vam je uspelo izpolniti? Letos bo spet čas.

Vse, kar imamo, pa je le dan, ki ga živimo. Včeraj je neizprosno mimo, jutri popolna neznanka. Zato je marsikaj težko uresničiti, saj dnevi z našo starostjo minevajo mnogo hitreje. Kam gredo ure, ki smo jih včasih namenili sto in enemu opravku?

Na vrhu je prostora, kolikor ga hočete, samo ne za sedenje. Mary Crowley

Ali se samo zdi ali smo res vse bolj brezbrižni, celo leni ter neodgovorni posamezniki in družba? Mislim, da se prav nič ne motim, če trdim, da je vse odvisno od ljudi, ki opravljajo katerega izmed poklicev. Težko prenašam trditve, da so tisti, ki se jim vidi, da delajo z odporom, le premalo plačani, še zlasti glede na slišani stavek: »Nikoli me ne morete tako slabo plačati, kot lahko malo delam.« Kdo to pravi? Zagotovo tisti, ki bi enako slabo delali tudi ob bistveno višjem plačilu. To so ljudje, ki vedno iščejo izgovore.

Izgorelost je izraz, ki se uporablja za opis občutkov čustvene, fizične in socialne izčrpanosti, kot posledice dolgotrajnega kroničnega stresa. Helena Grmek

Skoraj ne mine dan, da ne berem o izgorelosti in celo o tem, kako so bili nekateri zaradi nje dalj časa (celo leto ali dve) na bolniškem dopustu. In takrat vedno razmišljam, kako je to mogoče, kaj so vsi ti ljudje pred tem počeli, zakaj se jim sploh to dogaja. Če ste morda brali mojo avtobiografijo Nekaj vam želim povedati, veste, da sem desetletja zelo garala (poleg skrbi za družino in ob hudi moževi bolezni sem opravljala težko in zahtevno službo in okoli 20 let še zelo aktivno prostovoljstvo), pa se mi k sreči ni zgodilo, da bi »izgorela«.

Revščina je res vse hujša, a prav duhovna nas lahko zares pokonča. Anonimni avtor

Poletje nam ni prizaneslo z vremenskimi katastrofami vseh vrst. Poplave in plazovi so ljudem jemali vse, kar so ustvarili s trdim delom in celo krediti, ki jim jih še ni uspelo odplačati. Bilo je grozljivo in strašljivo, pa ne le pri nas. Ves svet se že dalj časa spopada s katastrofami vseh vrst in dimenzij. Planet menda vre, gori, se spreminja, in to zelo hitro. Ali smo ga res povsem uničili?

MOJ POGLED

Žalostna era! Lažje razgradimo atom kot predsodke. Albert Einstein

O pravičnosti bi lahko pisali in modrovali. Vsak jo lahko vidi povsem drugače. Kar je za nekoga pravično, je morda za drugega zelo krivično. Vzemimo primer izreka primerne kazni za umor. Vsi smo enotnega mnenja, da mora biti za dokazano dejanje izrečena pravična kazen. A kakšna naj bo?

Nekateri menijo, da bi si storilci zaslužili vsaj dosmrtno, drugim bi zadoščal izrek dvajsetletne, tretjim bi bila povsem primerna desetletna ali celo krajša zaporna kazen, saj predolge ne spremenijo ničesar. Mrtvega namreč ne morejo obuditi v življenje. Kje je torej pravičnost? Ni ene in zveličavne, čeprav vsi nanjo dnevno prisegamo.

Ne morete se premakniti v prihodnost, če ste priklenjeni na preteklost. Neznani avtor

Čedalje pogosteje razmišljam, kaj ljudi sploh žene v politiko. Že pred vstopom vanjo so namreč deležni vseh vrst napadov in diskreditacij, včasih tudi povsem lažnih. Premišljujem, kakšna izobrazba in starost sta sploh primerni, koliko mandatov bi bilo povsem dovolj in kako izbrati prave »mentorje« oziroma stranko, danes že tudi gibanje.

Kje se vse pravzaprav začne? V otroštvu slehernega od nas. Takrat dobimo vse, kar nas za vekomaj oblikuje.

MOJ POGLED

Človek, ki se v mislih stalno vrača v težko preteklost, izgublja sedanjost in celo lepšo prihodnost. Nussdorfer

Spomin seže nekaj desetletij nazaj, ko nas je tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar povabila na izobraževanje na Bledu, v njegovem sklopu pa smo nekaj ur poslušali tudi predavanje o poslovnem bontonu in učenju samozavestnega javnega nastopanja. Predavateljica Ana Nuša Knežević, zdaj žal že pokojna, je na začetku izrazila željo, da izbrani posamezniki (določila jih je kar sama) naštejejo tri lepe misli, s katerimi so ali bi začeli svoj dan. Nanašale naj bi se na srečne stvari, ki so se jim zgodile. Izbirala je osebe, ki se jim je že na daleč videlo, da jih je strah nastopanja. Nekaterim je šlo precej težko, z vsako naslednjo vajo je šlo laže.

MOJ POGLED

Preprosto, naredi prvi korak. Martin Luther King ml.

Ali se vam kdaj zazdi, da v svojo bližino vedno znova privabljate ljudi s prav posebno usodo in vas življenje vas nenehno »tepe«, podobni dogodki pa se kopičijo in kopičijo, nekaterim pa se dogaja prav nasprotno? Vse, česar se lotijo, jim uspe, nesrečna naključja se jih ognejo, so zdravi in morda tudi bogati ... Kako je to mogoče? Smo želeli preveč ali premalo, smo se dovolj trudili ali le jadikovali in obupavali?

Pravo vrednost človek nosi v sebi.
Tisto, ki je požar ne zogleni,
vrednost ne odpihne,
potres ne načne
in družba ne odvzame. 
Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre.                                                                                                      Iz knjige CAMINO avtorice Petre Škarja

Vsepovsod smo izzvani, marsikje izpostavljeni, vabljeni, pričakovani. Tudi če nismo nagovorjeni neposredno in osebno, se nas vse okoli nas na neki način dotakne. Poslušamo, gledamo, beremo ... in že smo del tega, kar se dogaja. Komentiramo, premišljujemo, ugibamo ... Ali je vse res, morda je le delno res, kaj celo izmišljeno?