Darilo je lahko gumb ali kamela, a oboje je precej težko darovati. Anonimni vir

Iz otroštva se spominjam enega samega res izjemnega darila. To je bila italijanska bambola, ki sem jo dobila za osmi rojstni dan in me je čakala na stolu tik pred vrati moje sobice. Bila je prelepa, in če si jo nagnil, je spregovorila: »Mama, mama.« Občudovala jo je cela ulica prijateljic. Sicer so bila darila predvsem knjige pravljic in sladkarije, ki jih sicer ni bilo toliko, kolikor jih je danes, in smo jih bili zato izjemno veseli.

Pravo vrednost človek nosi v sebi.
Tisto, ki je požar ne zogleni,
vrednost ne odpihne,
potres ne načne
in družba ne odvzame.
Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre. Iz knjige CAMINO avtorice Petre Škarja

Vsepovsod smo izzvani, marsikje izpostavljeni, vabljeni, pričakovani. Tudi če nismo nagovorjeni neposredno in osebno, se nas vse okoli nas na neki način dotakne. Poslušamo, gledamo, beremo – in že smo del tega, kar se dogaja. Komentiramo, premišljujemo, ugibamo ... Ali je vse res, morda je le delno res, kaj pa celo izmišljeno?

Vsak od nas ima svojo prav posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na neki način poškodovana posoda. Toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take, kot smo, in z veseljem ugotavljajmo pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev. Ugotovili bomo, da ima čisto vsak kaj dobrega v sebi. Kitajska modrost

Da, prav vsak, tudi mi sami. Zato se je treba znati ceniti, od drugih pa zahtevati tudi spoštovanje.

Ali je torej zdaj pravi čas, da naredimo korak naprej? Da se končno otresemo krvosesov, hudih pijavk in negativnih likov okoli sebe? Motenih, zaznamovanih, narcisov, dvojnih osebnosti, »border line« ljudi obeh spolov?

Vsi smo drugačni, kar je super, ker smo vsi edinstveni. Brez raznolikosti bi bilo življenje zelo dolgočasno. Catherine Pulsifer

Ko se je tajnica Urška letos vrnila z morskega dopusta, je z žarom v očeh pripovedovala zgodbo o prav posebni družini, ki jo je spoznala na enem od hrvaških otokov. Petčlanska družina z dečkom, ki ima downov sindrom, ji je močno prirasla k srcu. Vse se je vrtelo okoli njega, njihova velika ljubezen mu daje izjemen polet. Počne marsikaj, o čemer mnogi njegovi vrstniki samo sanjajo. Marsikaterim sicer ne bo nikoli enak, a ima nekaj, kar spremlja le redke: zelo skrbna mamo in očeta, ki sta ostala skupaj, čudoviti sestri pa varno družinsko »gnezdece« in veliko prave ljubezni. Zato jim 13. kromosom prinaša stalno »sonce«, njihov tako ranljivi »metulj« pa leti, leti ...

MOJ POGLED

Kako lahko nasedate sladkobnim besedam, da ste najlepši na planetu in zaradi vas ne more ne jesti in ne piti, če vas takoj zatem prosi za denar? Anonimus

Zagotovo ste že slišali za marsikatero goljufijo in hudo opeharjene žrtve. Kljub številnim opozorilom se najdejo novi in novi osmoljenci, ki čez čas zaman iščejo prevarante, saj se običajno za njimi takoj po prejemu denarja za »posel«, ki ga sploh niso nameravali opraviti, izgubi vsaka sled. Naslov, ki so ga dali, seveda ni pravi, tam je morda le »nabiralnik«, pošta pa se v njem le zbira. Prav tako vabila na številna zaslišanja in obravnave, kamor seveda ne pristopijo. Potem ko ogoljufajo množico naivnežev, namreč tako radi popolnoma izginejo. Če in ko jih najdejo, pa seveda sto in en izgovor.

Seme, ki ga poseješ danes, oblikuje tvoj jutri. Anonimus

So ljudje, ki se že zjutraj zbudijo jezni na ves svet in vidijo oblake tudi, ko jih (še) ni, nezadovoljni so z vsem, kar se jim dogaja, hlepijo po nečem, a tega ne znajo niti obrazložiti. Če sije sonce, je zanje prevroče, če dežuje, godrnjajo, da jih to hudo moti. Če sneži, vidijo zamete, ko ni snega, ga seveda pogrešajo. Ali ste jih srečali, so morda del vaše družine (sožalje), del kolektiva, morda prijatelji (te si izbirate sami) ali le bežni znanci (kakšna sreča)? Vse polno jih je in grenijo moj, tvoj, naš ali vaš vsakdan.

MOJ POGLED

Piše: Vlasta Nussdorfer

Ko zboli duša, začne počasi usihati tudi vse bolj šibko telo. Anonimus

Pred leti sem kot varuhinja človekovih pravic z ekipo sodelavk in sodelavcev gostovala v eni izmed občin, to se je sicer dogajalo vsak mesec, a prav te se še posebej spominjam. Na pogovor je prišla gospa, ki je v žalosti, celo joku, pripovedovala o težki situaciji. V skupni večstanovanjski hiši je namreč živel daljni sorodnik, duševni bolnik, ki ni jemal zdravil in celo odklanjal vsako zdravniško pomoč. Bali so se ga od blizu in daleč. Ko je hodil po cesti, so se ljudje dobesedno skrivali v svojih hišah in ga opazovali le skozi zastrta okna. Pogovarjali smo se z delavcem centra za socialno delo in celo županom ter iskali primerno rešitev. Gospoda so po hudem konfliktu z uradnimi osebami odpeljali na zdravljenje. Prisilno. Gospa me je klicala in se zahvalila. Končno so s sosedi vred zaživeli v miru.

Kolumna

Denar je mazivo, omogoča vam, da skozi življenje »drsite«, namesto da »škripa«, ko se mukoma prebijate skozenj. T. Harv Eker

Koronakriza je povsem razgalila naše zdravstvo. Udarila je kot strela z jasnega, in to zelo boleče. Že pred njo smo se leta soočali z veliko predolgimi čakalnimi vrstami za skoraj vse specialiste, pomanjkanje nekaterih je bilo naravnost v nebo vpijoče, seveda je to veljalo tudi za splošne zdravnike, zlasti v družinski medicini, pa pediatre in ortodonte. Slabo stanje na področju zobozdravstva in posledice vse večje plačljivosti teh uslug so se začeli kazati na ljudeh, ki si v javnosti niso več upali odpreti ust, če pa so jih, je iz njih dobesedno zijala »praznina«. Včasih je bilo tako le pri brezdomcih. S socialno podporo, minimalno plačo ali skromno pokojnino, na meji revščine ali pod njo ni mogoče plačati niti občasnega čiščenja zobnega kamna, kaj šele doplačati za bele plombe, saj tega zdravstvena blagajna nikomur ne krije.

Tisto, kar se najbolj splača zapraviti za otroka, je vaš čas. Louise Hart

Oni dan sem na radiu slišala zelo zanimivo misel: če na praznik vstaneš zgodaj, je ta veliko daljši. In tega se držim. Ali ni škoda prespati čudovitih juter, ko pa bomo nekoč »zaspali« za vedno.

Pravijo, da se vse začne v otroštvu. Imela sem svoje zadolžitve in vedela sem, da se jim ne morem izogniti. Nad pospravljanjem postelje in brisanjem prahu sicer nisem bila zelo navdušena, mnogo bolj sem bila navdušena nad rednim nakupovanjem kruha v bližnji pekarni. Vrsta je bila vedno precej dolga, a so mi odrasli dali prednost, rekoč: »Naj deklič stopi naprej.« Imela sem morda sedem ali osem let. Vse pa se je dogajalo na naši lepi Čevljarski ulici, bila je povsem brez avtomobilov in zato varna. In tako sem imela po hitrem nakupu nekaj časa vedno tudi za bežen ogled izložb.

Bodi prijazen in dober, kadar koli je to mogoče. In vedno je mogoče. Dalai Lama

Pred očmi se mi je te dni zavrtela prav posebna zgodba. Izpred mnogih let. Iz revije Ona so Beli obroč Slovenije obvestili, da bo za žrtve nasilja potekal poseben natečaj. Izbirali bodo ideje za nakit v obliki obroča in tri najlepše nagradili, prvonagrajeni pa bo izdelan iz zlata in prodan na dobrodelni dražbi. Sijali smo od sreče. Zaključni dogodek je bil na gradu. Veličasten. Z urednico One in direktorjem Zlatarne Celje smo tik pred »rdečo preprogo« s kozarčkom penine sprejemali eminentne goste. Številni fotografi so slehernega ujeli v objektive.