Pred kratkim sem vstopila v mesnico, kjer je vrvelo od govorjenja, cmokanja, mlaskanja in pritrjevanja. Mesar in kupec, možakar zrelih let, sta pokušala hrenovke iz vitrine, jih komentirala, kimala drug drugemu. Kmalu za menoj je v mesnico vstopila gospa in se razburila, češ, surovih hrenovk pa vendar ne smemo jesti. Pa je res tako?

Klobase so izdelek iz mesa in mastnine različnih kakovosti in vrst, napolnjene v umetno ali naravno črevo (ovitek). Meso je vedno začinjeno, včasih tudi razsoljeno z nitritom, da ohrani privlačno rožnato barvo. Mešanici soli in nitrita pravimo razsol. Razsoljene so recimo barjene klobase, kot so hrenovke, pivske klobase ali posebna klobasa. Naredijo jih tako, da z zmesjo iz mesa, vode, razsola in emulgatorjev napolnijo ovitke, jih zaprejo in nato vlažno prekajujejo s paro in dimom določen čas, da je sredica toplotno obdelana.

Pita iz listnatega testa s kranjsko klobaso, skuto in stročjim fižolom

Za velik nizek pekač potrebujemo:

500 g listnatega testa

250 g zamrznjenega stročjega fižola

par kuhanih kranjskih klobas

500 g skute

3 jajca

sol, poper, šetraj, timijan

Priprava: Pečico segrejemo na 200 stopinj. Listnato testo odtalimo in vsak kos razvaljamo. Stročji fižol stresemo v rahlo slan krop in ga kuhamo 10 minut.

Nizek pekač iz pečice obložimo s papirjem za peko in vanj položimo oba razvaljana lista testa drug poleg drugega, da povsem zapolnita pekač. Testo prepikamo z vilicami na več mestih in damo v segreto pečico za 15 minut, da se slepo speče, torej napol.

Starostna krhkost in oslabljenost sta pogost in naraščajoč zdravstveni in socialni izziv. S starostjo naraščata in sta tudi glavna dejavnika, ki vplivata na povečanje stroškov zdravljenja pri starejših. Ocenjujejo, da je v Evropi 17 odstotkov starejših od 65 let krhkih, 44 odstotkov pa je predkrhkih. Ta delež se viša od severne Evrope proti južni Evropi. Dobra novica je ta, da je mogoče proces, ki vodi v starostno krhkost in oslabljenost, upočasniti ali popolnoma zavreti. 

Pojem krhkosti je pri nas še razmeroma neznan, pa tudi natančna definicija krhkosti še ni izdelana. Najpogosteje pa krhkost opredeljujejo kot sindrom, ki je povezan z visokim tveganjem za neugodne zdravstvene izide in predstavlja zdravstveno stanje, ko so zaradi številnih vzrokov in dejavnikov zmanjšane mišična moč, vzdržljivost in fiziološke funkcije. 

Na katero žival bi najprej pomislili, če bi slišali zvoke kopit? Verjetno na konja, čeprav bi lahko šlo tudi za zebro. S to primerjavo zdravniki opozarjajo na težavno diagnosticiranje nevroendokrinih tumorjev. Pojavljajo se redko in zaradi različnih bolezenskih znakov, ki pa jih bolnik opazi šele ob napredovali bolezni, jih je mogoča zamenjati za katerega od drugih vrst raka, na primer raka na želodcu, debelem črevesu in danki ali trebušni slinavki.

Nevroendokrini tumorji (NET) je ime za skupino neobičajnih in pogosto počasi rastočih rakov, ki se razvijejo iz celic endokrinega sistema. Dve tretjini tumorjev vznikneta v gastrointestinalnem sistemu, v predelu prebavil, prebavne cevi in trebušne slinavke, redkeje na pljučih, modih, jajčnikih ali kje drugje.

Bownova terapija spada med manualno-vibracijske terapije in pomaga vzpostaviti ravnotežje v fizičnem in energetskem sistemu. Razvil jo je Avstralec Thomas Bowen (1916–1982), ki sicer ni imel nobene terapevtske izobrazbe, je pa najprej uspešno pozdravil svojo ženo, ki jo je pestila huda astma. Letno je v povprečju zdravil več kot 13.000 pacientov, v več kot 85 odstotkih primerov je bil uspešen. Ko so leta 1975 v Avstraliji opravili anonimno anketo o zadovoljstvu pri uporabi naravnega zdravljenja, so pacienti pripisali Bownovi terapiji najvišje ocene; zaradi učinkovitosti so jo v Avstraliji nato vključili celo v sistem zdravstvenega zavarovanja. Bownova tehnika, kot je metodo poimenovala Svetovna zdravstvena organizacija, se je hitro razširila tudi po svetu. V Slovenijo je prišla pred več kot 20 leti, in sicer po zaslugi Jelke Slapar, ki je v Avstraliji spoznala to metodo kot medicinska sestra.

Nekdo jo je opisal kot tek na mestu, za katerega porabimo zelo veliko energije. Tisti, ki so katerega izmed anksioznih stanj že kdaj doživeli (in takšnih je veliko), bi se verjetno s tem lahko strinjali. Tesnoba nam onemogoča, da bi normalno živeli, delali in dihali. Povzroča strah pred ponovno tesnobo, tako hrani samo sebe in raste. Človeka ujame v svoj začarani krog. A je tesnoba tudi ozdravljiva, če se zmoremo ustaviti, pogledati vase in ugotoviti, kaj jo povzroča. Za to pa na drugi strani potrebujemo čuteče in empatično uho.

Takole je bilo pri nas proti koncu oktobra. Mlajša dva sta v omari odkrila vrečo modelčkov za piškote. Stresla sta jih na kuhinjska tla, jih pregledovala, razvrščala po velikosti, motivu … Opazovala sem ju v njunem navdušenju in seveda pričakovala vprašanje: »Kdaj bomo spet pekli piškote?« Mlajši otroci se pač ne ozirajo na koledar. Njim dneve štejejo doživetja. Ko prvič jeseni kupimo mandarine, se za moje otroke začne čas odštevanja: do prihoda sv. Miklavža in adventnih doživetij, božiča z vsem bliščem vred pa do silvestrovega, ko smejo otroci ostati pokonci vsaj do polnoči.

Prav je, da praznična doživetja poudarimo z izbranimi oblačili, ta so lahko unikatna oblačila ali pa povsem vsakdanja oblačila spremenimo v posebna. Za to, da smo urejeni in elegantni, ni treba zapraviti vsega premoženja, pač pa skrbno izbrati kombinacijo oblačil, jim dodati ustrezen poudarek in z minimalnimi sredstvi sestaviti skladno celoto. Najpomembnejše je izbrati oblačilo, v katerem se dobro počutimo in nam kar najbolje pristaja.

Pleteni materiali omogočajo udobje, dobro prileganje in lahko vzdrževanje. Res pa je, da je življenjska doba takega oblačila, če ni kakovostno, mnogo krajša od življenjske dobe oblačil iz klasičnih tkanin. Pravilno izbrane pletenine lepo pristajajo prav vsaki postavi – vitkejši in visoki ter manjši in bolj zaobljeni. Tudi dame, ki ne marajo klasike, bodo nad prikazanimi modeli prav gotovo navdušene. Idej, kako pulover iz omare preoblikovati v eleganten kos, primeren za posebne priložnosti, vam ne sme zmanjkati.

Veliko ljudi se boji anestezije, ali rečeno po domače, narkoze. Bojijo se, da bi med posegom kaj čutili, da se po anesteziji ne bi zbudili ali da ne bi v tistem stanju nekje vmes morda česa preveč povedali. Bojijo se seveda tudi zmedenosti po posegu in dolgoročnih vplivov na spomin. A anesteziologinja prof. dr. Vesna Novak Janković, dr. med., zagotavlja, da je večina strahov odveč, da je anesteziologija varna in da so slovenski anesteziologi med najboljšimi v Evropi.

Anestezija izhaja iz dveh grških besed, ki v prevodu pomenita »brez zaznave«, torej prekinitev čutne zaznavnosti. Splošna anestezija zagotovi amnezijo (da se bolnik ničesar ne spomni), analgezijo (da ga ne boli), anestezijo (da bolnik ničesar ne čuti), mišično relaksacijo in odsotnost refleksov. Bolniki pa so lahko operirani tudi v področni anesteziji posameznega dela telesa.