Kot ugotavljajo strokovnjaki, se ljudje veliko lažje sprijaznimo s slabšanjem vida kot pa sluha. Ko ugotovimo, da ne vidimo več dobro, se – kakor hitro je le mogoče – odpravimo k okulistu in si priskrbimo očala. A ko začne pešati sluh, je drugače. Četudi se marsikomu dozdeva, da ljudje zadnje čase ne govorijo dovolj glasno in razločno, da v družbi pogosto ne ujame niti pogovora ali presliši bistvo ravnokar povedane šale, težav s sluhom ne bo zaznal (ali priznal), dokler ga na to ne opozorijo drugi.

Kako živeti z revmatizmom

Društvo revmatikov Slovenije je ob svetovnem dnevu revmatikov (12. oktober) v Ljubljani pripravilo akcijo ozaveščanja javnosti o bolezni in težavah, s katerimi se srečujejo bolniki. Pri stojnicah se je zbralo več kot 40 članov društva iz vse Slovenije v majicah z napisom IMAM REVMO, A … REVMA NIMA MENE! Pridružili so se jim tudi zdravstveni delavci Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. Med drugim so predstavljali različne tehnične pripomočke, ki jih revmatiki uporabljajo v vsakdanjem življenju. Mimoidoči so se preizkusili v ročnih spretnostih s posebno rokavico, ki posnema revmatizem, in so vsaj malo spoznali, kako težka lahko postanejo čisto vsakdanja opravila (pisanje, odpiranje steklenic, pobiranje predmetov …). Besedilo in fotografija: H. M.

Ko ne gre brez pomoči 

Večina ljudi si želi, tudi ko hudo zbolijo ali ostarijo, ostati v domačem okolju, ki jim je ljubo in se v njem tudi najbolje znajdejo. V razširjeni družini se družinski člani običajno dogovorijo, kdo in kdaj bo prevzel skrb za svojca, da ne bi breme padlo le na enega. Težje je seveda tistemu, ki živi sam, ali pa zakoncema, ki nimata svojcev oziroma ti živijo daleč. Takrat ne gre brez zunanje pomoči.

Patronažna sestra pride na dom, če bolnik potrebuje zdravstveno nego (injekcije, čiščenje ran …), sicer je najbolje, da najdete usposobljeno oskrbovalko. Po zakonu so občine dolžne zagotavljati mrežo javne službe za pomoč družini na domu ter storitve sofinancirati, in sicer najmanj v višini 50 odstotkov stroškov. To pa pomeni, da se cene pomoči družini na domu med občinami zelo razlikujejo, za uporabnika pa to ni prav majhen strošek. Za enourni obisk socialne oskrbovalke (v veliki večini nego opravljajo ženske) med tednom uporabnik v Ljubljani plača le 3,43 evra, v drugih občinah pa od 5, 6,5, 8,5 ali celo 9,60 evra. Ob koncu tedna in praznikih so cene višje. Časovno je sofinancirana pomoč na domu omejena na določeno število ur (do 20) na teden. Upoštevati je treba tudi to, da uporabnik ne more vedno sam odločiti, kdaj naj bi se oskrbovalka oglasila pri njem. Pogosto se dogaja, da v dom ne hodijo iste osebe, pač pa se menjavajo, kar zagotovo ni prijetno za uporabnika.

ŠE LEPŠE Z VZAJEMNOSTJO

Janji Martinc iz Kort pri Izoli ne bi nikoli prisodili 75 let. Po poklicu je razredna učiteljica, vendar je v življenju opravljala najrazličnejša dela, zaživela pa je, odkar je v pokoju. Že več kot pet let prepeva v Ženskem pevskem zboru Korte, pri sedemdesetih se je vpisala tudi v tečaj angleščine, pa ne le to, odločila se je tudi, da se nauči igrati na kitaro. S stilsko spremembo pa je želela presenetiti svojega precej mlajšega partnerja.

V Kortah ima svoj vrt pa oljke in dobre sosede. Janja je po rodu Ljubljančanka, ki se je na Primorsko preselila leta 1999 in se v novem okolju odlično počuti. Spoznala je nove ljudi in sklenila nova prijateljstva, še posebej dobre prijateljice je našla med pevkami v pevskem zboru. Uživa tudi v partnerskem odnosu, njen prijatelj zna biti zelo zabaven, poleg tega tudi rad kuha in peče. Je pravi mojster v pripravi potic.

Študije so pokazale, da je pri bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi, ki so vključeni v programe rehabilitacije, v primerjavi z bolniki, ki vanje niso vključeni, petletna umrljivost manjša kar za 25 do 46 odstotkov, za tretjino manj je tudi ponovnih infarktov. Rehabilitacija je dosmrtna, začne pa se že v bolnišnici takoj po infarktu ali operaciji. Pomembno je, da vsa družina spremeni dosedanji življenjski slog, zlasti prehranjevalne in gibalne navade.

V prvem mesecu po vrnitvi iz bolnišnice začne bolnik drugo stopnjo rehabilitacije bodisi v dveh ambulantnih centrih za srčne bolnike (v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana ali v Topolšici) bodisi v katerem izmed zdravilišč.

Bučna juha s karijem in bučnim oljem

Potrebujemo: 750 g buče hokaido (polovico večje buče)

1 zvrhano žličko karija, sol, bučno olje po okusu

Priprava: bučo operemo, odstranimo semena (najlažje gre kar z žlico za sladoled) in narežemo. Ker se zelo hitro zmehča, je dovolj, če jo narežemo na 6 kosov. Stresemo v lonec, prilijemo dva kozarca vode, začinimo s karijem in pristavimo. Ko zavre, kuhamo 10 do 15 minut, da se bučno meso in lupina povsem zmehčata. Prilijemo kozarec vode in bučo pretlačimo s paličnim mešalnikom. Solimo, po potrebi razredčimo, čeprav naj bo juha vseeno malo gostejša kot katera druga, in ponudimo z nekaj kapljicami bučnega olja. Po juhi postrežemo s krompirjevimi ali zdrobovimi svaljki z omako z osličem in endivijo s česnom in koruzo.

Dejstvo je, da sodobna družba daje popolno prednost mladosti. Vse, kar je povezano s starostjo, je pojmovano kot negativno. Človek je v redu le, dokler je mlad in storilnostno naravnan. Ko postane manj uporaben, ga družba porine na stranski tir. O tem, kako biti srečen in zadovoljen s svojim življenjem tudi v starosti, smo se pogovarjali s Tjašo M. Kos, univerzitetno diplomirano psihologinjo iz Ljubljane.

V naravi si sledijo letni časi: pomlad, ko vse brsti, poletje, ko so listi v polnem razmahu, jesen, ko pobiramo plodove, in zima, ko je čas počitka, kontemplacije in poglabljanja vase, torej čas modrosti. Kot ugotavlja naša sogovornica, pa bi si v sodobni družbi želeli imeti le pomlad, morda še kanček poletja.

Inkontinence, to je nehotenega uhajanja urina ali blata, je veliko več, kot bi lahko sklepali po tem, kako pogosto se o njej pogovarjamo. Po podatkih Svetovnega foruma za inkontinenco je vseh težav z urinom in blatom skupaj več kot sladkorne bolezni, ki jo štejemo med najpogostejše kronične bolezni. Vendar je drugače nekomu reči, imam sladkorno, kot pa ne držim vode, ali še huje, ne držim blata. Vsaka bolezen ima svojo socialno težo in o nekaterih med njimi se pogovarjamo samo z zaupnim zdravnikom ali najbližjimi, za katere vemo, da bodo to, kar bodo slišali, tudi prav sprejeli.