Gobe so odlično živilo za domačo predelavo, poleg tega so zastonj, če jih naberemo sami, kar pa ni mačji kašelj: vseh vrst gob naj bi bilo več kot 3000, med temi pa je užitnih samo 70. Veliko gob si je podobnih, zato samo bežno poznavanje in ugotavljanje s pomočjo fotografij v knjigi preprosto nista dovolj. Dobro je, če jih nekajkrat nabiramo z izkušenim gobarjem.

Kdor nabira gobe, mora upoštevati določena pravila. Gobar vedno uporablja le tiste pripomočke, ki ne poškodujejo rastišča ali podgobja, in gobe očisti že na rastišču. Z enega rastišča tudi ne pobere vseh gob, pač pa manjše in mlajše pusti rasti naprej. Tako se izogne zmoti, saj mlajše še nimajo povsem izoblikovanih prepoznavnih znakov, prav tako jim pusti, da z rastjo raztrosijo trose na tla za nove gobe. In vsak nabiralec lahko na dan nabere le dva kilograma gob.

Letos praznujemo 30. obletnico, odkar je OZN označil prvi oktober za mednarodni dan starejših. Koliko se je v tem času spremenil položaj starejših v svetu? Vsekakor odstotek starejših med prebivalstvom raste. Letos je število ljudi, starejših od 60 let, na svetu že preseglo število otrok, mlajših od pet let.

V naslednjih tridesetih letih se bo število starejših podvojilo, če ne bomo našli uspešnega ustavljanja epidemij, kot je sedanja. 80 odstotkov jih bo živelo v revnejših deželah. Generalni sekretar OZN je ob dnevu starejših poudaril, da sedanja epidemija ne ogroža le zdravja in življenja starejših, načenja tudi pravice in kakovost življenja starejših. A epidemija ni edina grožnja starejšim. Neoliberalni kapitalizem je povsod, tudi v razvitejših deželah, zmanjšal možnosti starejših za kakovostno starost. Še vedno le 20 odstotkov starejših na svetu dobiva pokojnino. Ob valovih migrantov, ki iščejo v tistem delu sveta, ki njihove dežele siromaši, boljše življenje, ostajajo stari brez potomcev, ki bi skrbeli zanje. 

V ponudbi modelov plaščev in toplejših jaken ni veliko novosti. Večji poudarek je na udobju, toploti in praktičnosti. Pozorni pa bodite na dolžino plašča. Če nosite večinoma hlače, naj bo raje nekoliko krajši kot predolg.

Naravni odtenki. Klasična oblika ovratnika je modna vsako sezono. Plašč lahko nosite s pasom ali brez, odvisno od linije postave. Naravni odtenki volne ali barve kamelje dlake so vedno modni in jih lahko kombinirate s katerim koli drugim odtenkom. Če so vam všeč temnejši odtenki in motivi živalskih vzorcev, prav tako ne morete zgrešiti. Tak plašč bo manj občutljiv za vzdrževanje, ob slabem vremenu pa je tudi bolj praktičen.

Zdaj ste verjetno že ugotovili, da so članki zasnovani tako, da vadbo začetnikov in tudi zelo naprednih rekreativcev postopno nadgrajujemo. Drugačne življenjske in vadbene okoliščine narekujejo sprotna prilagajanja in spremembe. Tako je poskrbljeno za osebno napredovanje čisto vseh. Tretja vaja iz prejšnje številke je danes izhodiščna za prvo in je namenjena vsem.    

Za ogrevanje bi bilo najbolje, da ponovite vaje iz prejšnjih dveh ali vsaj zadnje številke Vzajemnosti.

Roke, celo telo, danes še posebej noge bodo močnejše s pravilnim vstajanjem s stola (slike 1, 1a, 1b in 1c). Kot je prikazano na fotografijah, so stopala rahlo narazen in čvrsto v stiku s tlemi. Sedalo stola naj bo čim bolj kompaktno, trdno in ne previsoko.

 V začetku novembra na vsakem koraku slišimo o martinovi gosi. Če bi sledili medijskim reklamam in prepričevanju trgovcev, bi nas moralo biti skoraj sram, če za martinovo ne kupimo gosi in si je ne spečeno skupaj z mlinci. A ta »trgovski praznik« je bil k nam uvožen. Martinovo namreč ni nikakršen državni ali cerkveni praznik, a vse bolj postaja ljudski praznik.

Izvor je najti v štoriji o sv. Martinu, ki se je zaradi skromnosti pred imenovanjem za škofa v četrtem stoletju skril med gosi, a so ga z glasnim gaganjem izdale. Tradicionalno so pred desetletji za počastitev spremembe mošta v vino pekli gos samo na ozkem območju Slovenije, kjer se je v davnih časih v naše ozemlje zajedalo Panonsko morje in tudi gojijo vinsko trto. Tako so martinovo gos poznali v nižinskih predelih Prekmurja in Prlekiji, južneje pa v spodnjem Posavju, v okolici Brežic, Krškega in Kostanjevice na Krki. Tudi tam vsi niso imeli gosi, le premožnejše kmetije, drugi so gojili race in kokoši. In v lonec so dali, kar so pač imeli.

Osteoporoza je tiha in nevidna bolezen, ki pa ima lahko hude posledice. Pogosto je namreč vzrok za zlome, ki omejujejo gibanje, vodijo v izgubo samostojnosti ali celo v invalidnost. Zlom zaradi krhkih kosti med starejšimi od 50 let vsaj enkrat v življenju doživi vsaka tretja ženska in vsak šesti moški.

Osteoporozo ima pri nas 5,4 odstotka prebivalcev (100.000 žensk in 25.000 moških), a v prihodnjih letih se bodo zaradi staranja prebivalstva številke zvišale, smo slišali ob letošnjem svetovnem dnevu osteoporoze. Vendar pa zdravniki ocenjujejo, da je brez diagnoze, torej tudi brez zdravljenja, kar približno 60 odstotkov bolnikov. Pogosto niti ne vedo, da imajo osteoporozo, dogaja se celo, da ženska šele na pregledu ugotovi, da se ji je telesna višina zmanjšala za kar nekaj centimetrov.

Za bolnike s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) veljajo zaradi koronavirusa zelo stroga priporočila. Vseeno pa je zelo pomembno, da ostanejo gibalno aktivni, da se njihovo primarno zdravstveno stanje ne poslabša ter da ohranijo dobro kondicijo in imunski sistem.

Vadijo naj vsaj trikrat tedensko, še bolje pa je, če lahko vadijo vsak dan, pri čemer lahko tip vadbe spreminjajo. Vadba naj bo raznolika, zato je lahko tudi intenzivnost različna. Bolniki s KOPB imajo nizko največjo zmogljivost zaradi bolezenskih omejitev pri izmenjavi plinov v pljučih, zaradi česar je srednja ali visoka intenzivnost zanje primerljiva z nizko intenzivnostjo zdravih. Velja tudi, da lahko visoko intenzivno vadijo le nekaj sekund, ne nekaj minut. Cilj vadbe bolnikov s KOPB je namreč predvsem vplivati na zmogljivost dihalnega sistema. Skupni čas trajanja vadbe naj bo 30 minut, lahko je razdeljen tudi na več etap poljubnega trajanja. Pred vadbo se je treba dobro ogreti, po končani vadbi pa umiriti in ohladiti.

Z jedmi iz koruznega zdroba so si ljudje od nekdaj nadomeščali kruh. Meščani in premožnejši so jedli večinoma nežno belo polento, revnejši grobo rumeno. Poznamo namreč več kot 200 sort koruze z zelo pestrim izborom barv koruznih zrn – od mlečno belih pa vse do rdečkasto rjavih. Koruza z rdečkasto rjavimi zrni se ponaša z izjemno pestrim izborom hranil v primerjavi s koruzo z belimi zrni.

 V naše kraje so polento najverjetneje zanesli iz Furlanije, od koder se je razširila na ves alpski svet in še dlje. V Romuniji je znana podobna jed iz koruze z imenom mamaliga, v angleško govorečih krajih pa cornmeal mush. Polento radi ponudimo toplo z mlekom za zajtrk ali večerjo ali kot prilogo h golažu za kosilo. Ohlajena se strdi, da jo narezano na rezine uporabimo za kanapeje, jo v ponvi popečemo z jajcem, sirom, zelenjavo, slanino. Popečene kocke polente so lahko celo topel dodatek k radičevi ali regratovi solati. V starih časih so polento kuhali v kotličku nad ognjem, danes to naredimo preprosto v loncu na štedilniku.