Ivan Sivec je maja dopolnil 70 let, julija pa je prejel visoko državno odličje – red za zasluge za narod. Takrat je predsedniku države Borutu Pahorju javno obljubil, da bo, če bo zdrav, napisal vsaj še trideset knjig. »Lani so mi namreč izrezali ledvico in z njo vred skoraj sedemcentimetrski rakasti tumor. Zdaj spet funkcioniram kot prerojen. Hvala vam, ljudje v belem, ste čudoviti ljudje!« pravi sogovornik.

Ivana Sivca pozna tako rekoč vsak Slovenec, saj je že poldrugo desetletje med najbolj branimi avtorji. Obenem je najplodovitejši slovenski pisatelj, saj je do zdaj napisal kar 157 knjig, ki so natisnjene v več kot 355.000 izvodih. Po njegovih štirih romanih Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju so bili posneti filmi in televizijske nadaljevanke. Je avtor več kot tri tisoč besedil za narodno-zabavno in zabavno glasbo, poleg tega je napisal več monografij o znanih slovenskih skladateljih.

Portugalsko mesto Setúbal stoji 50 kilometrov vzhodno od prestolnice Lizbone, posebnost teh krajev pa so ne prevroča poletja in ne premrzle zime. Povprečna januarska temperatura je pet stopinj, avgustovska pa 29 stopinj. Je pa res, da lahko tudi poleti kar dobro zapiha. Mesto podpira različne zvrsti kulture in je v novejšem času postalo pomemben oder za različne dogodke na področju glasbe, gledališča in književnosti.

V Setúbal se lahko iz Lizbone pripeljete v slabe pol ure. Najprej prečkate najdaljši most v Evropi, dolg je 17 kilometrov in povezuje bregova reke Teje, poimenovali pa so ga po pomorščaku Vascu da Gami. Na mostu je šest prometnih pasov, njihovo število pa se bo lahko razširilo na osem, ko bo promet dosegel dnevno povprečje 52 tisoč vozil. Pot do Setúbala vodi naprej po cesti čez hribovit nacionalni park Arrabida.

Šopki rožic

Težko je izbrati, kateri šopek ljubkih poletnih rožic nam je najbolj všeč. Zato kar z vsemi domiselno okrasite velik prt, namizni tekač ali manjši prtiček.

Šopki so prikazani skoraj v naravni velikosti, da boste lažje izbrali barve prejic. Vzorce s pomočjo fotokopirnega stroja povečamo za 50 odstotkov. Prerišemo jih na svileni papir. Na blago položimo papir s prerisanim vzorcem, vmes vložimo kopirni papir za tkanine in vzorec skrbno prerišemo.

Vezemo z dvema ali tremi nitkami deljive prejice v ustreznih barvah. Liste vezemo s ploščatim vbodom, sredino cvetov s prednjim vbodom, cvetove pa s polnim vbodom. Stebla vezemo s stebelnim vbodom.

Ko se nočne temperature začnejo spuščati, to kmalu opazimo pri balkonskem cvetju. Rastline, ki so ljubiteljice vročega poletnega sonca, počasi odmirajo. Takrat v cvetličnih posodah ostane praznina, ki ob preostalem bujnem cvetju kvari videz. Ko pa prazne prostore nadomestimo z drugimi cvetlicami, lahko zasaditve občudujemo še dolgo v jesen.

Vrtni centri so dobro založeni prav z nezahtevnim cvetjem. Ker pa je novo zasajanje povezano z dodatnimi stroški, lahko uporabimo kar zeleno ali cvetočo lončnico, ki jo imamo pri roki.

Vzdrževanje čistoče v stanovanju je sicer mogoče s preprostimi pripomočki, kot so metla, krpa in vedro vode, pa vendar si ne znamo več predstavljati temeljitega in hitrega čiščenja stanovanja brez sesalnika. Na trgu je veliko vrst sesalnikov različnih kakovostnih razredov, a navsezadnje nas omejuje znesek, ki smo ga pripravljeni odšteti za nakup. Pri izbiri bi morali večjo vlogo igrati majhna teža in priročna velikost sesalnika ter preprostost uporabe, da nam bo v resnično pomoč.

Ena od stvari, ki pri uporabi sesalnika lahko zelo moti, je njegova teža. Zelo jo občutimo pri premikanju naprave in vlečenju cevi po prostoru in okrog vogalov. Mar je težka in nerodna naprava, ki jo moramo nenehno premikati poleg nastavka in palice ter se ogibati pohištvu, vogalom in opremi, res primerna za starejšo osebo, ki težko dviguje bremena? Je primerna za hitro čiščenje prostorov? Če ne vidimo dobro ali nismo ravno okretni, se lahko ob cev in napravo spotaknemo. Upoštevati moramo še pospravljanje sesalnika v shrambo ali omaro, ki je lahko zahtevno opravilo. Najslabše pa je, če nimamo prostora, kamor bi ga pospravili, in ostane kje za vrati ali ob omari. Še ena navlaka več, ki jemlje dragocen gibalni prostor. Zahtevno opravilo je lahko tudi čiščenje sesalnika, če morda slabo vidimo ali končamo tudi z razsutim prahom ob kihanju in obetu ponovnega temeljitega čiščenja.

Septembra vas vabimo na glasbeno obarvan pohod, ki poteka v spomin na godbenika in ljudskega godca Ivana Ulaga – Vrhovskega Anzeka in povezuje občini Laško in Štore.

Po Anzekovi poti iz Laškega na Svetino se bodo 7. septembra pohodniki od vsepovsod odpravili že trinajstič. Pohod, ki spada v sklop pohodov Po laških poteh, pripravlja Etno odbor Jureta Krašovca Možnar iz Laškega v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Svetina, ki spada v občino Štore.

Na Svetini se ob krajevnem prazniku tako spominjajo znanega ljudskega godca in kapelnika več godb na pihala. Ivan Ulaga (1919–1995), po domače Vrhovski Anzek,  je bil med drugo svetovno vojno partizan v Kozjanskem odredu, kasneje pa kapelnik vojaške godbe 14. divizije. Veljal je za izjemno naravno talentiranega muzikanta, ki je dobro poznal note in je znanje prenašal tudi na mlajše rodove. Njegovo zgodbo je v knjigi zapisal pokojni novinar Jure Krašovec.

Le komu ne zapoje duša, ko pomisli na nežne baletke v belih krilcih in kako plešejo na konicah prstov, na visoke skoke moških plesalcev, eleganco gibov, čudovite zgodbe, ujete v balete, kot so Labodje jezero, Romeo in Julija, Giselle ... Vse to je ovito v prelepo glasbo … Slovenski balet praznuje letos sto let in spomnili se bomo njegovih začetkov in ljudi, ki so spisali njegovo zgodovino.

»Poklic baletnega plesalca je prav gotovo nekaj posebnega, saj združuje izjemno zahtevno telesno usposobljenost z umetniškim izpovedovanjem brez besed. Plesalčevo sredstvo izražanja je njegovo telo. Nenehno urjenje, popolno obvladovanje mišic, iskanje lepe linije, skladnost v gibih – in nazadnje nenehna kontrola samega sebe.« Tako je baletno umetnost opisal dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, operni režiser, pedagog in avtor skoraj 40 knjig neprecenljive vrednosti za baletno umetnost.

Dobre stare viže

»Ko se je pri nas kakšno delo zaključilo, ko so kosili ali pospravljali seno, se je začel 'likof'. Bila je prava kmečka veselica. Prišli so sosedje in sorodniki, jedlo se je in pilo, predvsem pa pelo. Mene je že kot otroka to petje neverjetno pritegnilo in zanimalo,« je o ljudskem petju na Pohorju rad povedal Tine Lesjak, harmonikar in pevec domačih viž, tudi skladatelj narodno-zabavne glasbe.                                                                                                        

Stojan Kerbler, eden najbolj znanih ptujskih umetnikov doma in po svetu, je svoje življenje posvetil umetniški fotografiji. Da se je uveljavil, mu ni bilo treba potovati v daljne dežele. Njegove fotografije so najlepši spomin, predvsem pa poklon Halozam, Haložanom in Ptuju. Tako jih sprejemajo domačini, stroka pa jih je nagradila s številnimi domačimi in mednarodnimi nagradami. Leta 1979 je za ciklus Haložani, ki je prepotoval ves svet, prejel nagrado Prešernovega sklada. Nič manj znani in cenjeni niso njegovi Portreti s ptujskih ulic, Koline in Dvorišča, sledijo jim Prostori. Pomemben del njegovega opusa so tudi tovarniške fotografije.