Avtomobilizem

Prah in drobna nesnaga se enako kot v stanovanju nabirata tudi v avtomobilu. Res je, da ima vozilo med zajemom zunanjega zraka in potniško kabino v sistem klimatskih cevi vgrajen papirnat filter, ki deluje dokaj učinkovito. A je vseeno prav pomisliti, da se med vožnjo prah in sledi cvetenja rastlin zalezejo v vse »skrite vogale«.

Sistem prezračevanja avtomobilske kabine je dokaj pomembna reč. Šobe za zajem zunanjega svežega zraka so vgrajene praviloma v zaščiteni coni med sprednjim (motornim) pokrovom in vetrobranskim steklom. Tu je tudi zračni tlak zraka, ki obliva vozilo, najvišji in je zato preskrba z zrakom zadostna. Na vstopnih odprtinah šob se nabirajo suho listje, drevesne iglice, rastlinski drobir. To lahko očisti vsak skrbni lastnik. Prav je, da istočasno pogleda, ali niso morda tudi odprtine za odvod deževnice blokirane z umazanijo.

Tudi če nimamo vrta, lahko zelo enostavno vzgajamo zelenjavo na balkonu ali terasi. Potrebujemo le dovolj velik lonec, kakovostno zemljo in sadike. V mesecu maju si tako posadimo paradižnike.

Najprej pripravimo lonce. Če smo jih uporabljali že prej, jih najprej izpraznimo ter očistimo. Po potrebi jih tudi razkužimo, sploh če so se pojavile kakšne rastlinske bolezni. Imejmo v mislih, da morajo imeti podstavek, če bodo na prostem. Tako bomo enostavno odlili odvečno vodo po močnem dežju. Lonec naj ima vsaj 40 cm premera in naj bo visok vsaj 30 cm, kajti večji lonci bolje zadržujejo vlago in hranila. Nato ga napolnimo s kakovostno zemljo za paradižnike.

Zgodovina

Ljudje imamo kar nekaj neprijetnih lastnosti. Ena izmed njih je nagnjenost do špekulacij in hazardiranja, druga pa pohlep. Kaj je lepšega na svetu, če se ob majhnem nepomembnem vložku ob nekaj tveganja lahko pride do precejšnjega premoženja?

Tako je bilo od nekdaj in bo, kot kaže, tudi v prihodnje. Od vsepovsod nas oblegajo vabila, naj vlagamo v najrazličnejše sklade, delnice, obveznice, nepremičnine. Pa tudi razne kriptovalute in igre na srečo vseh mogočih vrst. Vse nas so polna usta o varstvu osebnih podatkov, o obveščenosti in varstvu vseh mogočih človekovih pravic. Včasih se zdi, da le zato, da se zadovolji nekim formalnostim, ki jih zahteva družba, vse drugo pa deluje kot nekakšen Divji zahod. Zlikovci pritisnejo na najbolj negativna človekova čustva in zdi se, da jim je uspeh zagotovljen.

Ali ste vedeli, da je le streljaj stran od Nove Gorice eden večjih ohranjenih eksotičnih parkov iz konca 19. stoletja pri nas? V Rafutskem parku je raslo kar različnih 500 dreves in grmov.

Park je bil zadnji dve desetletji zaprt za javnost, zdaj pa so ga prenovili in tudi nekoliko pomladili, saj naj bi postal eno pomembnih prizorišč Evropske prestolnice kulture 2025, ki jo bosta prihodnje leto gostili obe Gorici. Na površini približno štirih hektarjev se razprostira na južnem pobočju Kostanjevice nad Novo Gorico, zasnovan pa je zelo heterogeno. Njegova posebna vrednost so stara drevesa tujih vrst, ki dosegajo izjemno velikosti, na primer rdeči hrast. Zanimiva so tudi druga mogočna drevesa: črnike, atlaške in himalajske cedre, vedno zelene himalajske ciprese, Lawsonove paciprese, sekvoje, močvirski taksodiji, japonske kriptomerije, kalifornijske libocedre, našli boste tudi virginijski brin, portugalski lovor in druge. Tu dobro uspevajo tudi različne vrste magnolij, borov, smrek, hrastov in platan, med grmovnicami pa izstopajo nekateri lovorji in lovorikovci, ki dosegajo velikosti dreves, ter rododendroni, ki so še posebej lepi v času cvetenja.

Reportaža

Pokrajina med Madridom in severnim delom Španije je na prvi pogled razmeroma dolgočasna. Vrstijo se neskončna polja in enolična naselja. Monotono vožnjo po avtocestah mi je občasno popestrila črna silhueta velikanskega bika na vzpetinah. Seveda ne gre za pravo žival, temveč za presenetljivo uspešno reklamno akcijo, ki se je začela pred desetletji.

Leta 1962 so za promoviranje znane španske destilarne Osborne in njihovega brendija Veterano postavili kar veliko reklamnih panojev, visokih do štirinajst metrov, v obliki črnega bika. Ko so leta 1988 prepovedali oglaševanje v bližini hitrih cest, so odstranili več tisoč reklamnih panojev, toda biki so ostali. Z njih so odstranili le reklamni napis. Po zakonu bi morali odstraniti tudi prazne panoje, a so se številne lokalne skupnosti pritožile in nastala je iniciativa Rešimo bike, saj so panoji postali eden izmed prepoznavnih španskih simbolov.

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo, postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Dve topli sezoni sem ga nosila. Cekar iz mehke rafije, spleten iz palminih listov. Ker nič ni večno, čeprav je všečno, je že rahlo oguljen čakal, da vzame slovo.

Izvira iz indijskega vezenja chikan ali chikankari. To je tradicionalni slog vezenja, ki so ga poznali v mestu Lucknow že v 3. stoletju pr. n. št., kar je v svojih zapisih o Indiji omenil starogrški zgodovinar in diplomat Megasthenes, rojen leta 350 pr. n. št.

V tem obdobju so največ uporabljali muslin, saj je bil najprimernejši za toplo in vlažno podnebje. Po propadu cesarstva v 18. in 19. stoletju so se obrtniki vezenja chikankari razširili po vsej Indiji in ustanovili specializirane delavnice, medtem ko je središče proizvodnje še vedno v mestu Lucknow. Chikankari zahteva veliko potrpljenja, pridnosti in koncentracije. Obrtniki, večinoma ženske v vaseh, ki sodelujejo pri izdelavi teh izrednih, zapletenih in omamnih modelov, verjetno tvorijo največji obrtni grozd na svetu. To delo je vir preživljanja za več družin. Nežni cvetni motivi, vezeni na muslinu, se ujemajo z estetiko kot tudi s podnebjem starodavne Indije. Zapleteno tehniko se učijo več let, da obvladajo čudovito umetnost, ki vključuje več kot 36 različnih zapletenih vbodov, ki jih zdaj obogatijo tudi z raznimi biseri. Poleg tradicionalnega vezenja z belo nitjo na beli tkanini danes uporabljajo različne tkanine in prejice v pastelnih barvah.

Kultura

Talent, muzikalnost, glasovne prilagodljivosti, širok operni in koncertni repertoar, prefinjene in občutene interpretacije z izrednim muzikalnim čutom, kristalno čisti pianissimi ... To so le nekatere značilnosti slovenske operne in koncertne pevke Ane Pusar Jerič, ki je zaslovela doma in v tujini ter za svoje delo prejela številne nagrade. Pred kratkim operno nagrado Sama Smerkolja, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče. Prosili smo jo, naj obudi nekaj spominov na svoja svetovna glasbena popotovanja, ki med drugim segajo od Prage, Leningrada, Bolšoj teatra, Edinburga, Madrida, Lizbone, Stuttgarta, Berna, Toulousa, Gradca, Kölna, Milana, Rima, Hamburga, Münchna, Züricha, Firenc, Salzburga, Montreala, Sao Paola do Dunaja, kjer je v tamkajšnji Državni operi pela sedem glavnih primadonskih opernih vlog.

DOBRE STARE VIŽE

»Res je, da lahko na citre zaigramo vse glasbene zvrsti od pop glasbe do džeza, od stare do sodobne glasbe, a sam imam še vedno najraje ljudsko glasbo,« pove mojster igranja na citre Tomaž Plahutnik iz Spodnjih Stranj v občini Kamnik.

Že kot otrok je vedno rad prisluhnil, ko so po radiu predvajali glasbo ansambla, v katerem je igral naš nepozabni citrar Miha Dovžan. Ko je bil med počitnicami pri stari mami v Tunjicah pri Kamniku, so tam imeli doma narejene citre, ki jim danes rečemo bordunske citre, a to niso bile koncertne citre. Nanje sta igrala teta in stric, pa se je igranja lotil še sam in mu je šlo kar dobro od rok, čeprav so te citre dokaj omejene za igranje.