Letošnje poletje nas je narava spet bogato obdarila s sadjem. Podobno je bilo tudi pred leti, ko me je ob sladkanju z breskvami, nektarinami in marelicami ter ob ogledovanju njihovih umetelno oblikovanih koščic prešinilo, da jih je škoda zavreči. Začela sem jih čistiti in sušiti na okenski polici z namenom, da jih uporabim pri oblikovanju čisto posebnega venčka.

Za venček sem uporabila slamnat obod, koščice marelic, breskev, nektarin, suho cvetje vijoličaste mrežice in pistacijeve luščine. Vsako sadno koščico sem s pomočjo lepilne pištole pritrdila na slamnat obod tako, da je na njem nastala najprej vrsta mareličnih, nato pa še breskovih in nektarininih koščic. Postopek sem ponovila še enkrat in nastale so štiri vrste, s katerimi sem popolnoma prekrila obod. Ko sem preštela vse koščice, sem bila nemalo presenečena – bilo jih je blizu sto. Delo bi lahko že zaključila, a sem se odločila, da nadaljujem in venček okrasim še z nekaj dodatki. Izbrala sem suha vijoličasta socvetja mrežic in jih enakomerno nalepila po venčku. Za popestritev sem dodala še polovičke pistacijevih luščin. Nastal je venček, v katerem bodo še dolgo shranjeni spomini na slastne poletne darove narave. Obešen na vhodna vrata mi je še »poziral«, da ga lahko zdaj vidite na fotografiji.

Ob nakupu sedežne garniture pogosto nihamo med več vidiki: čisto praktičnim, glede udobja in vzdrževanja, zanima nas videz, obenem pa si želimo vse to najti za ravno pravo ceno. Na sejmu, v salonih ali revijah nas premamijo lepe postavitve opreme, tako da iščemo podobne kavče, čeprav so morda preveliki in niso ravno primerni za naše stanovanje. Mnogokrat pa je ravno cena tista, ki nas prisili v kompromis. Odločimo se za cenejšo rešitev, kar pa lahko pomeni, da nismo dobili najkakovostnejše in trajne rešitve za svoje stanovanje.

Živa Agrež iz Ljubljane si je kruh dolgo služila s pisanjem, saj je po diplomi iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine delala kot novinarka na Radiu Ljubljana, pri časopisu Delo in reviji Jana. Po upokojitvi leta 2004 pa se je posvetila slikanju. Znanje si je (in si ga občasno še vedno) nabirala pri različnih akademskih slikarjih. Do zdaj je naslikala približno 300 slik in imela že vrsto skupinskih in samostojnih razstav.

Narava ji pomeni neizčrpen vir motivov, a jih pogosto stilizira. Določeni motiv, ki ji je ljub, rada upodobi v ciklu, ki lahko vsebuje tudi do 25 slik. Ne ubada se z detajli, pač pa barvo nanaša z energičnimi potezami, zato namesto čopičev večinoma uporablja lopatice. Njene slike so svetle in barvite, iz njih vejeta optimizem in življenjska radost. Vidi se, da v slikanju res uživa, in to želi tudi drugim: »Vsakemu človeku, ki se upokojuje, bi privoščila, da najde nekaj, kar ga veseli in daje smisel njegovim dnevom. Potem res lahko rečeš, da je to najboljše obdobje tvojega življenja – živiš za tisto, kar imaš rad.«

Mreža in čipka

Mrežast in čipkast vzorec sta privlačno združena na elegantnem prtičku.

Velikost: približno 37 x 49 cm.

Potrebujemo: 50 g bež kvačkanca, primernega za kvačko št. 1,25–1,5.

Izdelava: skvačkamo 10 + 3 verižne petlje in kvačkamo po mrežastem vzorcu. Za prazno okence kvačkamo 1 šibično petljo in 2 verižni petlji, za polno okence kvačkamo 3 šibične petlje. Vsako vrsto začnemo s 3 verižnimi petljami, ki nadomestijo 1. šibično petljo, in končamo z 1 šibično petljo v verižno petljo na začetku prejšnje vrste. Levi rob mrežastega vzorca predstavlja sredino, drugo stran kvačkamo v zrcalni sliki. V 35. vrsti smo na sredini dela, drugo stran končamo v zrcalni sliki. Čipkasto obrobo začnemo kvačkati v 2.

Če boste sprejeli vnuka v redno dnevno varstvo, mu bo to zelo koristilo, vam pa napolnilo življenje z novo svežino. Vendar ima redno varovanje tudi nekaj pasti, ki se jim je modro izogniti.

Čeprav je že mnogo let, odkar ste varovali svoje otroke, imate še vedno veliko izkušenj, ki se bodo hitro prebudile. Toda pri tem ne pozabite, da ste zdaj v drugačni vlogi – prej ste bili v celoti odgovorni za otroka, zdaj pa ste vnukovi stari starši. Vaše pristojnosti so manjše, ker o bistvenih rečeh odločajo otrokovi starši. Najpogosteje se zatakne pri prehrani, pogledu na zdravo hrano in posladkih. Spoštujte želje vnukovih staršev. Z vidika starih staršev pa se največkrat zaplete, če vnukovi starši ne spoštujejo dogovorjenega urnika varstva.

DOBRE STARE VIŽE

Težko bi našli družino, katere člani so skoraj vsi glasbeniki. V domači Mengeški godbi je danes enajst članov njihove družine, a Janez Per poudarja, da niso rekli zadnje besede, saj še nekaj vnukov obiskuje glasbeno šolo. Kdor poje, slabo ne misli, pravi stari ljudski pregovor.

Janez Per je svojo glasbeno pot začel z učenjem igranja na bariton, kasneje si je podredil še pozavno in kontrabas. Leta 1959 je začel igrati pri Godbi Mengeš, šest let kasneje pa so ga medse povabili tedaj sila priljubljeni Veseli planšarji. »Tisti dan, ko bi morali imeti popoldne prvo skupno vajo, mi je poštar prinesel poziv za odhod k vojakom. Kot mlad fant sem se odločil, da čim prej odslužim vojaški rok in potem še naprej uresničujem svoje glasbene želje,« se spominja.

GREMO NA IZLET

V soboto, 8. decembra 2018

Vstopna mesta: Ljubljana, mogoč vstop ob poti (Novo mesto?), za doplačilo tudi iz Kranja in Celja.

Odhod s parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani ob 7. uri. Sledi vožnja do mejnega prehoda Obrežje in naprej v Zagreb, kjer si bomo mesto najprej ogledali z avtobusa, potem pa se bomo po njem sprehodili v spremstvu lokalnega vodnika. Gornji grad se uvršča med najlepše ohranjena evropska stara mestna jedra. Videli bomo Kamnita vrata, Jezuitski trg, cerkev sv. Katarine, Markov trg s cerkvijo svetega Marka. Na trgu sta tudi sabor in sedež vlade, nekoliko dlje pa Zvezdarnica in stolp Lotrščak, od koder se vidi panorama Zagreba. Z vzpenjačo se bomo spustili v Donji grad, kjer je trgovsko središče. Videli bomo tri glavne trge: Trg bana Jelačića, Strossmayerjev trg in Trg kralja Tomislava ter živahno glavno ulico Ilico. Po končanem ogledu bo čas za nakupe, kuhano vino, čaj in prigrizek.

Kneževina Liechtenstein je ena izmed najmanjših držav na svetu. Le dobrih 160 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje je stisnjeno med dolino reke Ren in več kot dva tisoč metrov visoke gore. Ren predstavlja večji del meje s Švico, po gorskih vrhovih pa poteka meja z Avstrijo.

Slovence do državice, ki je na prvi pogled idilična, loči nekaj manj kot 700 kilometrov cestnih povezav, kar pomeni vsaj sedem ur vožnje z avtomobilom. Najobičajnejša je pot po avtocesti skozi Salzburg, Nemčijo in Innsbruck. Precej napornejša pa je vožnja skozi Italijo in Avstrijo oziroma Švico.