-
Prosti časseptember '17Ljudje Starejši Dom
Toplota je še kako pomembna za ugodje, ampak nanjo ne mislimo v vročih dneh. A bliža se jesen in z njo čas, ko bomo morali prostore na začetku včasih vsaj dogrevati, kasneje redno ogrevati. Ogrevanje je velik strošek za vsako gospodinjstvo, še posebej težko je lahko za starejše. Vzrok za visoke stroške ogrevanja so lahko tudi prevelika stanovanja in hiše ter nezadostno ali celo nepravilno izolirane hiše. Da ne bi plačevali preveč, si marsikdo ogreva le en prostor, drugi bivalni prostori pa so hladni, kar pomeni, da plačujemo, pa nas vseeno zebe. Smo še sposobni skrbeti za varno kurjenje štedilnika, kamina na trda goriva? Ali je čas, da temeljito spremenimo način ogrevanja in kuhanja v korist lastne varnosti in udobja?
-
DOBRE STARE VIŽE
»Življenje glasbenika je v marsičem podobno življenju klovna – vesela pesem na ustih in grenkoba v srcu … A ko se ozremo na prehojeno pot, se lahko vsi skupaj zadovoljno nasmehnemo in rečemo, da je bilo lepo!« Tako je na kratko opisal svojo prehojeno glasbeno pot mož, ki je za seboj pustil kar nekaj svetlih pečatov, povezanih s popevkami in tudi z našo narodno-zabavno glasbo.
Engelbert Rodošek se je rodil med drugo svetovno vojno v Gradcu v Avstriji. Njegova mama je bila zaposlena pri avstrijski železnici, po vojni pa se je z Bertijem vrnila v domači Maribor. Večkrat mu je pripovedovala, da so se mu drugi otroci smejali, ker ni znal slovensko. A se je hitro naučil najbolj vsakdanjih besed. Ker je bil kot otrok precej suh in bled, je zdravnik mami priporočil, naj ga pošlje na kmete, kjer je bila boljša hrana in svež zrak. In tako je odšel k teti v Sv. Vid pri Ptuju, kjer se mu je zdravje izboljšalo. Tam je spoznal upokojeno učiteljico, gospo Pernat, ki ga je sprejela kot mati. Najbolj vesel je bil, ko je lahko poslušal radio. Vsi so ga občudovali, ko je pred radiem zaplesal in hkrati pel predvajane napeve.
-
Bolero
Oprijeta odprta jopica, ki sega zadaj skoraj do pasu, modno in toplo dopolni brezrokavno obleko, a tudi povrh oblačila z dolgimi rokavi se odlično prilega.
Velikosti: 36/38, 40/42 in 44/46. Opisi za 40/42 in 44/46 so v oklepajih.
Potrebujemo: 300 (350 – 350) g belega bombaža, kvačko št. 4 in krožno pletilko št. 3,5.
Osnovni vzorec: kvačkamo na sodem številu petelj + 1 verižna petlja za obračanje. Kvačkamo po vzorčni risbi. Začnemo s petljo pred vzorčno enoto (VE), ponavljamo VE in končamo s petljo po VE. Kvačkamo od 1. do 3. vrste, nato ponavljamo 2. in 3. vrsto. Patentni vzorec: menjaje pletemo 2 desni in 2 levi petlji.
-
Okusne sladke plodove malin lahko pridelamo na vsakem domačem vrtu. Izbiramo sorte z različnimi barvami, velikostjo plodov in časom zorenja. Sajenje in rez malin sta zelo enostavna. Tudi z oskrbo nimamo težav.
Sorte malin ločimo po barvi plodov in času zorenja. Najdebelejša je sorta radziejowa. Poznamo tudi sorto z najdaljšimi plodovi, to je sorta laszka. Rumene plodove ima golden queen, odlična je tudi malina bristol, ki ima črne plodove. Brez opore pa lahko gojimo sorto maline polana. Omenimo naj še japonsko vinsko malino, ki je sorodnica malin. Manjši plodovi se razvijejo na močnih in trnatih rozgah. Zori v poletnem času julija in avgusta.
Polži in strune so na delu tudi jeseni
V junijski številki Vzajemnosti smo že pisali o škodljivosti polžev za vrtove, njive in sadovnjake. Zaradi njih imamo manj pridelkov ali pa so objedeni in pogosto neprimerni za uporabo. Naš cilj je vrtičkarje in druge pridelovalce hrane ozaveščati o škodljivosti teh mehkužcev ter svetovati, kako jih odženemo oziroma preprečimo njihovo razmnoževanje.
Nastalo škodo na pridelkih (najedeni listi, pregriznjena stebla sadik, objedeni plodovi, pa tudi prazne grede, kjer so polži pojedli seme ali pa celo že nakaljeno seme in mlade rastlinice), običajno pripisujemo drugim škodljivcem – krtom, strunam ali bramorjem. Marsikdo bo pomislil, pa saj je vseeno, kdo je kriv, škodo na vrtu imam, zato je popolnoma vseeno, kdo to počne. Pa ni čisto res. Če škodljivca poznamo, ga lahko tudi ustrezno odstranimo, preprečimo razvoj in naraščanje populacije, ki sčasoma postane neobvladljiva. Takrat pa je res potrebna močna kemija.
-
GREMO NA IZLET
V soboto, 4. novembra 2017
Vstopna mesta: Ljubljana in počivališče Lom, za odhode iz drugih krajev doplačilo: iz Kranja 10 evrov, Celja in Novega mesta 16 evrov (če bo najmanj 15 potnikov).
S parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani se bomo odpeljali ob 6. uri in se peljali po avtocesti proti Italiji. Prvi postanek bo v Sredipolju (Redipuglia), kjer si bomo ogledali spomenik, posvečen več kot 100.000 padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Po ogledu sledi vožnja v Gorico, kjer bo čas za sprehod po mestu. Nato se bomo peljali skozi Novo Gorico, po dolini Soče v Kanal. Po krajšem postanku bomo pot nadaljevali skozi Tolmin v Kobarid. Tam si bomo ogledali muzej 1. svetovne vojne, kjer je podrobno predstavljena 12.
-
Bela krajina je (med drugim) znana po belih brezah, belem platnu, iz katerega so narejene noše, in črni človeški ribici. Prav res pa obstaja tudi črni močeril, podvrsta človeške ribice, ki so ga do zdaj našli le na treh lokacijah v okolici Črnomlja. Večina nas je gotovo obiskala Postojnsko jamo in vsaj enkrat v življenju videla belo človeško ribico. Koliko med nami pa se lahko pohvali, da je videlo tudi črno?
V primerjavi z bolj znano belo človeško ribico ima črna krajše noge, bolj zaobljeno glavo, več vretenc v hrbtenici trupa in dokaj dobro razvite oči, opazijo se kot drobni črni piki, obrobljeni z belim tankim obročem. Seveda pa je njena posebnost temno pigmentirana koža, ki je pravzaprav bolj temno vijoličasta kot črna. Ker s svojim temnim telesom in rdečimi škrgami spominja na črne parklje z rdečim jezikom, je biolog prof. dr. Boris Sket črnemu močerilu nadel strokovno ime Proteus anguinus parkelj. Enako kot beli tudi črni močerili lahko živijo celo do 100 let. Ker živijo na zelo omejenem prostoru, pa so črni močerili veliko bolj ogroženi zaradi onesnaževanja okolja.
-
Poslikajmo kamne
V počitniških dneh je pogosta zabava počitnikarjev nabiranje školjk, polžjih hišic ter kamnov vseh mogočih oblik in velikosti. Potem pa se pojavi vprašanje, kam z njimi.
Da ne bi kamni kar nekje obležali, jih poslikamo, da so lep spomin na počitniške dni. Iz njih naredimo tudi uporaben predmet, na primer prikupen obtežilnik za prt, da ga ne odnese poletni veter, ali priložnostno darilo.
Izberemo poljubno velik kamen s kar se da gladko površino. Najprej ga operemo in posušimo. Na suho površino nato narišemo želeni motiv oziroma napišemo besedo ali krajši rek. Rišemo s tempera ali akrilnimi barvami. Pustimo stati kake tri ali štiri ure, da se barva dobro posuši. Kamen nato polakiramo ali ga popršimo kar z lakom za lase in pustimo, da se dobro posuši.
-
GREMO NA IZLET
Dva termina: v četrtek, 19. oktobra, in soboto, 28. oktobra 2017 (2 dni)
Vstopna mesta: Ljubljana, za odhod iz drugih krajev doplačilo: iz Kranja 10 evrov, Celja in Kopra 15 evrov in Maribora 20 evrov (če bo najmanj 15 potnikov). Na poti so vstopi mogoči še v Novem mestu in Metliki.
Prvi dan: S parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani bomo odšli ob 5. uri. Peljali se bomo mimo Novega mesta in Metlike po avtocesti v Dalmacijo. V hotel na Makarski riveri bomo prispeli zgodaj popoldne, sledita pijača dobrodošlice in nastanitev. Popoldne bo čas za sprehode ob morju, kopanje in sončenje. Za doplačilo bo na voljo tudi izlet z ladjo. Sledita večerja in prenočevanje.
-
V kamen vklesano
Ob dolgih in pustih novembrskih večerih je k nam prihajal Francelj. Z očetom sta sedela za pečjo in »tolkla slamo«, kot je rekla mati. S kmečko pametjo sta razmišljala o tem, ali bomo imeli čez petdeset let socializem ali kapitalizem; o demokraciji nista govorila, mogoče zanjo niti nista vedela. Seveda ni ostalo le pri tem, ampak sta svoje »kvantanje« vedno končala s služenjem vojaškega roka v Kraljevini Jugoslaviji davnega leta 1936.
Ob takih večerih sem, sedeč na klopi, zdolgočaseno bingljala z nogami ali pa ležala na peči, se delala, da spim, in pobirala »posluške«. Iz njunih ust sem prvič slišala besedo redov, kar je star izraz za vojaka v kraljevi vojski. Ta status so očetu določili z naborom, prav tako Franceljnu, sicer pa sta oba služila vojsko v Srbiji, moj oče v Beogradu, ki mu je obvezno rekel Belgrad.