Svetovno znana razstava Končna postaja morje

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) gostuje razstava švicarskega Muzeja za oblikovanje iz Züricha, ki s plastičnimi odpadki, nabranimi v svetovnih morjih, prikaže, kaj se s tem materialom zgodi, ko izdelek konča svojo življenjsko dobo. Vsako leto jih več kot 6,4 milijona ton nenadzorovano pristane v našem okolju ter naposled v morjih, ki se tako počasi spreminjajo v globalno plastično juho. Čeprav na površju plavajo le majhne količine plastike, so se te zaradi vpliva morskih tokov združile v ogromne plastične spirale.

Kvačkana lahkotnost

Na kvačkanem prtičku vzorci lahkotno prehajajo iz enega v drugega. Tega izrazito dobrega vzorca pa sploh ni težko kvačkati.

Velikost: približno 40 cm premera.

Potrebujemo: 50 g belega in 10 g svetlo modrega kvačkanca, primernega za kvačko 1,25–1,50.

Izdelava: z belim kvačkancem skvačkamo 8 verižnih petelj in jih s polgosto petljo sklenemo v krog. Z 1 verižno petljo nadomestimo prvo gosto petljo, nato kvačkamo v krog še 15 gostih petelj. Krog sklenemo s polgosto petljo v verižno petljo na začetku kroga. Nato kvačkamo po vzorčni risbi. Vsak krog začnemo z označenim številom verižnih petelj in ga sklenemo s polgostimi oziroma šibičnimi petljami. S polgostimi petljami preidemo tudi v posamezne kroge. Številke označujejo začetek vsakega kroga. Narisan je le en del vzorca, ki ga smiselno ponavljamo, da ga sklenemo v krog. Po končanem 35. krogu nadaljujemo s svetlo modrim kvačkancem. Začnemo pri označeni puščici in kvačkamo do 37. kroga ter delo končamo.

 V rastlinskem svetu ne smemo biti preveč zaupljivi do tega, kar vidimo, in vedno je treba vklopiti možgane, čeprav velja načelo, da lepoto gledamo tudi s srcem, in praviloma ne s prsti. Posebno pazljivi moramo biti z nekaterimi lepoticami tako na vrtu kot v stanovanju. Vedno je dobro vedeti nekaj več o gojeni rožici, mogočih nevarnosti se moramo najprej zavedati sami, a tudi otroke je treba opozoriti, da preprečimo morebitne zdravstvene težave. Vsekakor je večina med njimi popolnoma nenevarna, le za solato in grizljanje niso primerne vse od kraja.

Temelje najstarejše in najstrožje ekološke metode je položil filozof in znanstvenik dr. Rudolf Steiner davnega leta 1924. Človek bi mislil, da je bil takrat svet še čisto v redu. Pa vendar je Steiner že takrat opozarjal, da zemlja umira in da se mora človek za ohranjanje temeljev svojega bivanja sam truditi tako, da zemljo oživlja. Steinerjeve trditve bi danes marsikdo sprejel z notranjo rezervo.

Takrat je bil dr. Steiner vodja združenja plemstva, intelektualcev in veleposestnikov s sedežem v Švici, ki je imelo na desettisoče članov po vsej Evropi. S tem, kar je v svojih predavanjih predstavil in z dr. Ito Wegman uresničeval kot antropozofsko medicino, kar je utemeljil in v obliki novih šol postavil v življenje kot valdorfsko pedagogiko, kar je v izpopolnjenje naših predstav o poreklu, bivanju in prihodnosti človeka, o smislu človekovega bivanja zapustil v duhovni znanosti, ki jo je imenoval Antropozofija, je veljal kot absolutna in nezmotljiva avtoriteta. Do danes se to mnenje med tistimi, ki njegovo zapuščino poznajo, ni spremenilo.

Tako bi lahko s temi besedami opisali življenjsko in delovno pot Marjana Mančka. Na prvi pogled je ilustrator, karikaturist, stripar in filmski animator človek, poln nasprotij. Videti je zelo resen, pa je ustvaril navihanega Pedenjpeda, dobrodušnega Petra Klepca in prijazno Mojco Pokrajculjo. Je suh in visokorasel človek, pa so ga nekje narisali kot majhnega in okroglega možica. Je zelo tih človek, pa je hotel igrati na glasne bobne. Videti je zelo strog, v njegovih delih pa je polno humorja.

Živi v vasici Selšček na obrobju Cerknice, kjer mora biti nekaj posebnega v zraku, saj se je tam rodil tudi akademski slikar Maksim Gaspari, znan po svojih duhovitih slikarskih »pikih«. Toda Manček je skromen: »Bistveni so bili očetov smisel za humor in mamina senzibilnost, otroštvo, ki sem ga preživel v Novem mestu v igri z otroki iz soseščine, in knjižnica, od koder sem nosil domov predvsem ilustrirane knjige. In seveda veselje do risanja. Že v osnovni šoli sem zelo rad risal.

OVEN

Na začetku leta boste nekoliko zapostavljeni: vaš čas bo prišel konec januarja in na začetku februarja. Ne hitite in ne silite v ospredje v času, ko imate premalo energije: rajši počakajte na svoj čas, ko po logiki narave blestite, in boste deležni občudovanja svojih sposobnosti vse do konca maja. Nič zato, če preživite otožno obdobje marca, to vas okrepi, da postanete sočutni in razumevajoči. Za srečo v ljubezni morate sprejeti vsa čustva čez poletje. Jeseni ustvarite delovne navade, konec oktobra se preizkusite v partnerstvu. Iskreno čustvovanje vam bo prineslo poslovni uspeh in osebni razvoj.

Menjava kuhinje predstavlja velik strošek in predvsem zahteven organizacijski poseg. Naše kuhinje so v povprečju stare okrog dvajset let, lahko pa tudi več desetletij. V mnogih stanovanjih ostane kuhinja nespremenjena praktično vse življenje. Sicer zamenjamo dotrajano belo tehniko, pipe, za menjavo kuhinjskega pohištva pa se redkeje odločimo. Morda ne pomislimo, da lahko kuhinjo generalno obnovimo, pri tem pa nam ni treba menjati prav vsega.

Namesto da bi zamenjali vse kuhinjske elemente in ob tem izvedli tudi razne funkcionalne prilagoditve in reorganizacijo dela v prostoru, pohištvo le obnovimo. Zamenjamo le dotrajane dele omaric in si morda kuhinjo tako tudi polepšamo. Lahko spremenimo videz stenske obloge v nizu, barvo in slog vrat omaric, oplesk prostora in razsvetljavo. S spremenjeno razsvetljavo je mogoče storiti veliko, s tem pa nimamo veliko stroškov.

Na cestah lahko že kar redno opažamo, kako vozniki – kljub dežju ali megli – vozijo povsem blizu drug za drugim. Očitno smo se navadili, da se nam kljub prekratki varnostni razdalji nič ne zgodi. Vendar ne smemo pozabiti, da je zavorna pot sestavljena iz reakcijskega časa in poti zaviranja. Reakcijski čas je v povprečju dolg eno sekundo, a s staranjem se le-ta močno podaljša. To pa podaljša tudi zavorno pot.

Varnostna razdalja je tista razdalja med avtomobiloma, ki jo pri določeni hitrosti prevozimo v dveh sekundah. Omogoča nam, da tudi mi lahko varno ustavimo, če začne vozilo pred nami zavirati. Pri hitrosti sto kilometrov na uro na primer znaša 54 metrov, pri 130 kilometrih na uro pa že 72 metrov. Načeloma znamo vozniki na pogled oceniti, koliko je to, oziroma smo ta občutek vsaj imeli, dokler nismo na splošno začeli voziti mnogo preveč skupaj.