Petnajsti maj je svetovni dan muzejev. Na ta dan še posebej vabijo, da jih obiščete, si ogledate njihove zbirke in razstave, nam pa se je zdelo prav, da odkrijemo, koliko dela se skriva za vsem lepim in zanimivim, kar lahko vidite na bleščečih razstavah. Etnologinjo Jelko Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota smo prosili, da nam predstavi svoj študij, delo, muzej in njegov pomen.

»Nikakršnega filmskega razloga ni, zakaj sem začela študirati etnologijo. V resnici nisem točno vedela, kaj je to. Želela sem iti s periferije v Ljubljano, to me je gnalo,« nam pove. Vpisala se je na oddelek za antropologijo filozofske fakultete, ker pa je bilo premalo študentov, so jih razporedili na sociologijo kulture, etnologijo in kulturno antropologijo. Zelo zgodaj jo je začelo zanimati delo na terenu in udeležila se je dveh zanjo odločilnih etnoloških delavnic v Kozjanskem parku v Podsredi.

Če se odpravimo proti Dalmaciji, se v okolici Karlovca pojavi smerokaz z napisom Plitvička jezera. Res je nacionalni park, ki je od leta 1979 pod okriljem svetovne dediščine Unesca, nekoliko stran od avtoceste Zagreb—Split, a se je vredno zapeljati z nje in si v tem naravnem vrtu vsaj za nekaj ur sprostiti dušo.

Legenda pravi, da so Plitviška jezera nastala po hudi suši, ki je davno tega zajela te kraje. Obupani krajani so molili, ko je zagrmelo in zaropotalo, se poblisknilo, in v dolino je privihrala Črna kraljica s svojim spremstvom. Mimogrede, Črna kraljica (ker je bila vedno oblečena v črno) s pravim imenom Barbara Celjska je bila hči našega grofa Hermana II. Celjskega. Ko je Herman premagal hrvaško-ogrskega kralja Sigmunda Luksemburškega, se je ta zaradi nadaljnjega utrjevanja položaja celjskih grofov med evropskim plemstvom moral poročiti s Hermanovo hčerjo Barbaro. Po njegovi smrti je ta bivala na Medvedjem gradu nad Zagrebom, v hrvaški mitologiji pa je zapisana kot simbol lepote, moči in okrutnosti.

Zaradi poseljenosti, podnebnih sprememb in pozidav je po svetu vse manj obdelovalne zemlje. Ozavestiti misel, da je zemlja omejen vir prehrane, je eden izmed ciljev, ki so se ga lotili znotraj globalnega gibanja Conscious Planet – Rešimo prst.

Da bi sto dni po vsem svetu govorili o rodovitni prsti in njeni ogroženosti, so pripravili poseben projekt. Jaggi Vasudev, bolj znan kot Sadhguru, eden najvplivnejših sodobnih duhovnih učiteljev, mistikov in vizionarjev, se je z motorjem podal na pot od Anglije do Indije. Prepotoval je 25 držav, konec marca se je ustavil tudi v Sloveniji, in naredil 30.000 kilometrov z namenom ozaveščanja o pomenu propadajoče prsti. Ob koncu projekta naj bi v sodelovanju z znanstveniki in strokovnjaki za oblikovanje predpisov z vsega sveta pripravili konkretna nacionalna priporočila za ublažitev in zaustavitev izumiranja prsti.

Prvi vtis je vedno najpomembnejši. To velja tudi za cvetoče zasaditve, ki pred našimi vrati prve pozdravijo obiskovalca. Cvetoče lonce lahko tudi prestavimo, ko si zaželimo polepšati kakšen poseben dogodek.

Barvitost v loncih. Cvetovi hibridne oranžne in bele dalije v zasaditvi sta rezultat najnovejše vzgoje priznanega nizozemskega žlahtnitelja. Rastlina nastavlja velike cvetove v različnih živih barvah in nas vse do jeseni razvaja s cvetenjem. Te rastline imajo dobro razvejano robustno rast. Drobnocvetni mleček (Euphorbia) iz serije 'Star Dust' tvori oblačke nežnega cvetja, ki je uporabno mašilo sredinskega dela. Zelo skromen je glede zalivanja in še posebej primeren za ekstremno vroča poletja. Priljubljeni milijonski zvončki (Calibrachoa) so v isti barvi kot dalija in tako zasaditev barvno povežejo.

Kdo so ljudje s širokim srcem, prostovoljci, ki pomagajo beguncem oziroma, kaj žene nekoga z razmeroma udobnim in mirnim življenjem, da gre tudi stotine kilometrov od svojega varnega doma pomagat neznanim ljudem v stiski?

Tudi ob trenutni begunski krizi v senci velikih besed svetovnih voditeljev dnevne probleme beguncev večinoma rešujejo »navadni ljudje«, prostovoljci. Ljudje, kot so 65-letni Kevin, upokojenec iz Velike Britanije, Leon, 20-letni študent računalništva iz Hamburga, Julija, 30-letna socialna delavka iz Italije, in številni drugi, že le s pripravo hrane in čaja in druženjem ljudem na begu za trenutek dajo občutek, da niso prav vsi pozabili nanje.

Nežna čipka

Z združevanjem nežnih čipkastih vzorcev nastane privlačen prtiček.

Velikost: približno 47 cm premera.

Potrebujemo: 50 g belega kvačkanca in kvačko št. 1,25.

Izdelava: skvačkamo 8 verižnih petelj in jih s polgosto petljo sklenemo v krog. S 3 verižnimi petljami, ki nadomestijo 1. šibično petljo, preidemo v 1. krog. V osnovni lok kvačkamo 19 šibičnih petelj. Nadaljujemo po vzorčni risbi. Od 7. kroga je narisan le en del vzorca, ki ga smiselno ponavljamo, tako da ga sklenemo v celoto. V 10. vrsti vzorec dvojnih šibičnih ponovimo 20-krat. Vsako 1. petljo v krogu nadomestimo z označenim številom verižnih petelj. Vsak krog sklenemo s polgosto petljo v zadnjo verižno petljo. V 6. in 7. krogu preidemo petlje s trikrat ovito šibično petljo. Od 20. do 22. kroga kvačkamo šibične petlje v verižne petlje, torej ne v loke verižnih petelj.

S toplimi dnevi postanejo balkoni uporabnejši, predvsem za tiste, ki nimajo vrta ali živijo v večstanovanjski stavbi. Zelo so dobrodošli za bolne, gibalno ovirane ali ljudi na vozičkih. Pogosto je balkon edini izhod na svež zrak tudi za starejše, ki se težko vzpenjajo po stopnicah in ne morejo hoditi daleč.

Poskrbimo, da bo balkon res podaljšek dnevne sobe, prijeten prostor za sprostitev na svežem zraku. Pomembno je, da je dostop nanj preprost in brez ovir, prostor pa prijetno urejen. V starejših hišah in stanovanjskih blokih je lahko to kar težava. Namreč v starejši gradnji ni nivojskega prehoda iz notranjosti na balkon, torej da so tla v sobi in na balkonu enako visoka in brez pragu, ampak moramo kar dobro dvigniti nogo, da prestopimo prag. Tako tja ne more nekdo s hojco, kaj šele na vozičku. Da bi dvignili nivo tal na balkonu, lahko uporabimo montažne plošče, ki jih polagamo na tla balkona. To so lahko lesene ali celo keramične plošče pa umetna trava ali kaj drugega, lahko pa različne površine tudi kombiniramo. Vse to je pripravljeno na čvrsti nosilni podlagi, ki omogoča suho montažo in hitro sestavljanje. Na trgu obstajajo različne izvedbe različnih proizvajalcev.

Dobre stare viže

»S slovensko glasbo so povezani vsi moji predniki, stari ata, ati pa tudi stric Toni, ki me je naučil igranja na harmoniko in je pravzaprav tisti grešnik, ki me je vpeljal v glasbene vode. Kot soustanovitelj glasbene šole v Domžalah je že pred vojno deloval v domžalski okolici. Poučeval je igranje na vsa glasbila, razen na pihala in trobila,« za uvod opiše svojo glasbeno družino.

Edi Semeja je začel igrati pri sedmih letih, prva harmonika, ki jo je imel, pa je bila stara klavirska, 80-basna. Iz rojstnega Doba je hodil v domžalsko glasbeno šolo in se hitro naučil vseh potrebnih osnov igranja. Kasneje se je lotil tudi učenja igranja na kontrabas in trobento, kmalu pa je uspešno trobil vanjo že tudi v ansamblu zabavne glasbe. Rad je imel predvsem zasedbe, ki so igrale dixieland glasbo in po petih letih učenja igranja na trobento so s prijatelji ustanovili dixieland ansambel, v katerem je igral tudi Vinko Siter, kasnejši klarinetist v Alpskem kvintetu.