Obnova Plečnikovega avditorija v Tivoliju

V letu, ko praznujemo 150. obletnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika, obnavljajo njegov avditorij v ljubljanskem parku Tivoli. Arhitekt je leta 1933 v osi sprehajališča po grških vzorih uredil poletno gledališče z avditorijem, kjer je do sredine šestdesetih let deloval poletni kino, ki se ga radi spominjajo vsi Ljubljančani in tisti, ki so študirali v Ljubljani. Potem so ga odstranili in zatravili. Čez čas so našli njegove ostaline in se na Mestni občini Ljubljana odločili za rekonstrukcijo, ki bo končana predvidoma do konca letošnjega...

Čeprav je po rodu Belokranjka, je postala priljubljena in spoštovana Dolenjka, točneje Novomeščanka. V dolenjsko prestolnico je prišla že v rani mladosti. »Ko sem se leta 1968 poročila, sem prišla v Novo mesto in od tedaj sem ves čas tukaj. Življenje me je peljalo naprej in na koncu se uresničuje tisto, kar sem si pravzaprav želela,« opiše svojo mladostno odločitev Branka Moškon.

Izhaja iz znane metliške brivsko-frizerske in folklorne družine Županič. Osnovno šolo je obiskovala v Metliki, gimnazijo v Črnomlju, leta 1966 je začela študirati na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer tehnična vzgoja in kemija. Po študiju se je preselila v Novo mesto, kjer si je z novinarjem in televizijskim urednikom Marjanom Moškonom ustvarila družino. Kot predmetna učiteljica je na Osnovni šoli Grm v Novem mestu poučevala tehniko in kemijo, kasneje tudi naravoslovje.

Vrt in dom

Brez hrane lahko človek preživi dva meseca, brez pitne vode pa umre v nekaj dneh. In čeprav to vemo, zdrave pitne vode, s katero izpiramo tudi stranišča, še zmeraj ne cenimo dovolj. Sicer pa se je poraba vode v svetu v zadnjih sto letih povečala za več kot šestkrat.

Statistike povedo, da povprečen prebivalec razvitega sveta porabi okoli 250 litrov vode na dan, ki jo onesnaži z mili, detergenti, čistili, belili, olji, barvami, umetnimi gnojili itd. Ogromno vode porabi tudi industrija, ki jo še vedno pogosto vrača nazaj onesnaženo. Najraje to počnejo na skrivaj, in sicer ponoči, ko jo izpuščajo kar neposredno v bližnje potoke, reke, jezera ali morja. Zavedanje, da s tem škodujejo tudi sebi, očitno še ni zaživelo.

Z VNUKI

Otroci so se od nekdaj igrali, le igre in igrače so bile drugačne, kot jih poznamo danes. Nekatere so utonile v pozabo, druge so se ohranile, vendar v nekoliko spremenjeni obliki.

Igre na prostem so bile predvsem gibalne igre, pripomočki pa so bili zelo enostavni. Včasih so bili rekviziti za igro prirejeni predmeti za vsakdanjo rabo, pogosto pa za igro niti niso bili potrebni, saj je zadostovala le domišljija. Vsaka igra je imela dokaj trdna pravila, ki se jih je bilo treba držati. Otroci so pravila upoštevali, in če se je našel kdo med njimi, ki jih je hotel uveljavljati po svoje, ga je skupina hitro izločila. Igre niso pomembne le za gibalni razvoj otrok, ampak tudi za njihovo socializacijo. V druženju z vrstniki odkrivajo svet okoli sebe, odnose med njimi, naučijo se veseliti ob zmagi in sprejemati poraz.

Zelo vabljiva je zamisel, da si stanovanje prestaviš enkrat na obalo morja, drugič ob jezero, tretjič na rob gozda, četrtič na obrobje mesta in tako naprej po spisku še neuresničenih želja. Bistveni pogoj je, da ima človek na voljo dovolj časa in seveda tudi dovolj denarja. In tudi dobra družba je pomembna.

Na trgu je ponudba novih in rabljenih avtodomov bogata: od tovornih kombijev, predelanih v bivalnik (t. i. vani), hišic na šasiji kombija (tipa križanec in alkoven) do dobesedno samovoznih hišic, ki jih avtodomarski sleng imenuje »integrirci«. Za pogovor smo zaprosili Draga Turnška, ki je avtodomar že štirideset let in je z različnimi izvedbami »hišic« obredel lep kos sveta od daljnega norveškega in irskega severa do delte Donave in vse vmes.

Na poti do slovaškega glavnega mesta Bratislava nas je spremljala množica sodobnih mlinov na veter – vetrnih elektrarn. Tudi sosednja Madžarska, od koder smo pripotovali, in še druge evropske države imajo cela polja le-teh, le Malta in Slovenija nič. Oprostite, v zadnjih desetletjih nam je le uspelo postaviti dve in očitno bo, žal, pri tem tudi ostalo.

Mala slovaška prestolnica je bila prijetno presenečenje. Mesto nosi svoje ime šele zadnjih sto let, prej so ji rekli Prešporok (nemško Pressburg, madžarsko Pozsony). V času turške zasedbe Budimpešte je bila celo prestolnica madžarske kraljevine, v bratislavski katedrali pa so kronali madžarske kralje.

Vrtnarjem in drevesničarjem pogosto zastavijo vprašanje, katere okrasne grmovnice bi bilo dobro zasaditi, da bi vse poletje cvetele. Te želje ni preprosto uresničiti in dejansko imamo zelo ozko izbiro: petoprstniki neprestano pocvitajo in tudi nekatere sorte vrtnic cvetijo več tednov. Ob tem se ponuja drugačna rešitev – izbira grmovnic, ki se dopolnjujejo in cvetijo druga za drugo, vsaka ob ravno pravem času, kajti tako je na vrtu vedno nekaj cvetočega.

Vrtnarjevo leto se ne začenja s pomladjo, saj nekatere grmovnice zacvetijo že pozimi, v predpomladnem času, prej kot vsi zvončki in trobentice.

ROKODELCI

Ustvarjalnost Konjičanke Zofije Voler je izredno vsestranska. Je prostovoljka, športnica, pevka, enako spretna pri ustvarjanju najfinejših čipk kot pri predenju volne, ustvarjanju z iglo, pletilkami, kvačko ali s sekiro v rokah.

Ob upokojitvi leta 2000 se je vključila v Društvo upokojencev Slovenske Konjice in delala 13 let kot blagajničarka. Že leta 1994 se je pridružila ženskemu pevskemu zboru, leta 2004 je bila soustanoviteljica rokodelske sekcije Spominčice. Na športnem področju deluje v streljanju, steznem kegljanju in pikadu. Vrsto let je v društvu koordinirala šport, zdaj je predsednica komisije za šport in telesno kulturo pri Pokrajinski zvezi društev upokojencev Celje. »V letu 2008 smo na mojo pobudo stopili v program Starejši za boljšo kakovost življenja na domu, kjer sem koordinatorica pomočnica in vnašalka v program,« pove. Poleg članstva v drugih društvih je dobrih deset let tudi članica Društva likovnikov in fotografov Slovenske Konjice. Z njimi redno razstavlja svoja dela Čipka v sliki in pomaga pri organizaciji.

Mladostne iskrice v očeh

V lokal smo prihajale druga za drugo: dame urejenega videza, z gubami in gubicami na obrazu, skoraj vse polnejših postav in obute v udobna športna obuvala. Radovedno smo ogledovale druga drugo, glasno ugibale in vzklikale imena, ko smo se prepoznale. In si nato malce v zadregi podajale roke. Videle se nismo namreč več kot štirideset let. Dobile smo se nekdanje sostanovalke iz internata iz sobe številka 11. Od desetih, kolikor nas je bilo tedaj v sobi, nas je na srečanje prišlo šest.

Z dobro voljo naokrog 

Kamnoseki Društva Most – Univerze za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina so na cesti iz Sanabora proti Podkraju ustvarili zanimiv relief – mural, ki ga v takšni obliki in obsegu redkokje najdemo. Kamnito steno, ki je mejnik med občinama Ajdovščina in Vipava, so namreč kiparsko oblikovali z motivom konjske vprege in tako postavili svojevrsten spomenik tradiciji tukajšnjega furmanstva.

Cesta Vrhpolje–Col se po nekaj kilometrih odcepi proti Sanaboru po dolini potoka Bela in naprej proti Beli in Podkraju. Idilična lokalna cesta, ki poteka večinoma v senci nanoških gozdov, nas pripelje k zanimivi okrog osem metrov visoki in deset metrov veliki kamniti steni. Domiselni kamnoseki iz Društva Most, ki domuje v vasi Manče, so jo izbrali za izdelavo nizkega reliefa z motivom konjske vprege, ki pelje hlodovino iz gozda. Steno so kiparsko oblikovali tako, da so podobe deloma spojene s podlago oziroma ozadjem, deloma pa izstopajo iz nje.