DOBRE STARE VIŽE

Štirje pevci iz Stične v občini Ivančna Gorica so sicer prepevali v pevskem zboru, leta 1991 pa so se odločili še za petje v kvartetu. Začetek delovanja Stiškega kvarteta je bil tesno povezan s slovensko ljudsko zapuščino, ljudske pesmi pa so do danes ostale rdeča nit njihovega petja. »Nihče med nami ni bil šolan glasbenik, a peli smo z veseljem, tako kot tudi že naši starši. Nismo pa vedeli, da se bo naša zgodba peljala tako daleč, 30 let je že od našega začetka,« z nasmehom pove Dušan Kamnikar, vodja in ustanovni član kvarteta.

IZ KOŠKA ROČNIH DEL

Pogled na sončno rumene tulipane nas razveseljuje, saj vemo, da je pomlad spet tu.

Tulipane vezemo na ozek namizni tekač velikosti 45 x 100 cm (plus 2 do 3 cm za robove). Vezemo na blago z enakomerno debelimi nitmi, da jih lahko štejemo. Da bomo videli, kako velik bo vzorec, moramo najprej prešteti križce na vzorčni predlogi in nato niti na blagu. Obrobo vezemo 0,5 do 1 cm od robov, tulipane pa od sredine navzven (označena je s puščico). Križce vezemo s tremi nitkami prejic v označenih barvah čez 2 x 2 niti na blagu.

Beseda bio dobiva moderen prizvok, vsak pomisli, da pomeni napredno, koristno in dobro. Če smo se kot vrtičkarji odločili za biološko pridelavo hrane, moramo poznati prava gnojila. Rastline namreč potrebujejo še marsikaj drugega, ne samo hlevskega gnoja.

V devetnajstem stoletju se je pridelek močno povečal s pridobljenim znanjem o prehrani rastlin. Kmetje so do takrat zemljo gnojili s hlevskim gnojem, saj drugega niso poznali. S povečevanjem števila prebivalstva so se večale tudi potrebe po hrani. Najprej so poskusili z dodajanjem mineralnih dodatkov kalija, fosforja, magnezija in kalcija. Kako?

Cerkvica svetega Jakoba, zavetnika kmetov in romarjev, stoji na gričku, vendar najvišjem vrhu vasi Mali Vrh, že več kot 300 let. Družbo ji delajo stara drevesa, nekatera že trhla kljubujejo času.

Žal se je zob časa lotil tudi cerkvice, čeprav je bila večkrat obnovljena in lepo vzdrževana. Hudo jo je prizadel uničevalni potres konec leta 2020, ki je na Hrvaškem povzročil veliko katastrofo in je pošteno zatresel tudi nas. Sprednji del cerkvice je počil in odstopil od ostale stavbe, zvonik pa se je nagnil in letos tudi zrušil. Žalostna je današnja podoba cerkvice, na katero ostajajo le lepi spomini. Cerkev je bila del naše lepe slovenske kulture, prostor in dom za duševni mir in lepo druženje. V mladih letih smo otroci skupaj z odraslimi večkrat okraševali cerkvico, predvsem aprila za veliko noč, ko se je nosilo k žegnu, in julija ob jakobovem. Okraševali smo jo samo z rožami, ki so zrasle na domačem vrtu.

Otok Madeira ne velja kar tako za otok cvetja, kot ga imenujejo domačini. Otok je vulkanski, s strmimi bregovi in prepadnimi grapami. Zaradi izredno blagega podnebja, ki ga oblikuje zalivski tok, rastlinje skoraj ne pozna časa za počitek. Vse leto se temperature gibljejo okrog 22 stopinj, poleti so višje, pozimi kakšno stopinjo manj, a zmrzali, razen na vršacih, ne poznajo.

Arhipelag Madeira z nekaj otoki leži na zemljepisni širini Casablance v Maroku zahodno od afriške obale, na območju Makronezije (Madeira, Azori, Kanarski otoki in Zelenortski otoki). Otok je bil pred prihodom prvih portugalskih osvajalcev v 15. stoletju neposeljen in v celoti poraščen s prastarimi mogočnimi drevesi lovorja. Ti gozdovi so vlažni, dobro prenašajo tudi sušo, saj izkoristijo vso vlago iz nizke megle, ki z listov kaplja na gozdna tla in napaja tudi izvire.

Oh, ti vnuki

Prebrala sem knjigo Učim se od otroka nekdanje učiteljice Dušice Kunaver. Vsebina prikaže, da je gospa svoj poklic opravljala s prav posebno tankočutnostjo in z velikim spoštovanjem do svojih učencev. Zagotovo ni otrok samo učila, ampak jih je tudi vzgajala in si je dovolila tudi sama učiti se iz njihovih izkušenj.

Branje je poučno, da bolj ne more biti. To so sicer kratki zapisi, v katerih pa se skrivajo velike zgodbe. Niso vse ožarjene od začetka do konca s svetlobo. Kar preveč je takih s temnimi odtenki. Občudovanja vredna je iskrenost otrok. Kako jim odleže, ko se lahko »izkašljajo«. Ko in če bodo učitelji in predvsem starši (pre)brali to knjigo, bodo morda dojeli »navodila«, da je treba otroke večkrat vsaj poslušati in morda še slišati, predvsem pa ne preslišati njihovega klica – včasih tudi na pomoč.

Robotek iz pločevine je igrača iz časa po letu 1950. Odraža strahove in želje časa, ko se je med velesilama ZDA in Sovjetsko zvezo odvijala zagrizena tekma za vesolje.

V današnjem času si težko predstavljamo, kako je bilo v letih po drugi svetovni vojni, ko ni bilo hladilnikov, ko je bilo treba ročne ure redno navijati, perilo pa kuhati in prati na roke. Zato težko razumemo, kako zelo so ljudi navduševale tehnične novosti, ki so v samo dveh desetletjih po drugi svetovni vojni precej spremenile vsakdanje življenje ljudi. Sanje o robotu, ki bo kmalu namesto nas opravljal naše vsakdanje naloge, so se zdele resničnost bližnje prihodnosti. Zdelo se je, da bodo roboti prevzeli dolgočasne naloge, mi pa bomo zato postali ustvarjalnejši, produktivnejši in bogatejši na drugih področjih.

Kam zdaj?

Za trenutek sem obstala med vrati, malo zaradi zadrege, malo pa me je zmedel pogled na prostor, ves temačen in mrk, kot da bi se svetloba umaknila iz njega.

Tudi Miha je obstal, s cigareto v levici in vžigalnikom v desnici ter odprtimi usti, odrevenel, začuden. Zavrtal je vame s pogledom, polnim osuplosti. Zdaj zdaj mu bo cigareta padla iz rok, sem pomislila. Ni mu.

Seveda me je spoznal. »Tebe pa res nisem pričakoval,« mu je presenečeno zdrsnilo z ustnic.

Je bilo treba poudariti TEBE? Jasno, da me ni pričakoval. Toda ali je sploh koga pričakoval v tem zatohlem, zanikrnem brlogu, prežetim z dimom in vonjem po starem?