DOBRE STARE VIŽE

Glasbenik, ki od prvih dni preigrava glasbo različnih slogov, se je rodil v Ljubljani. Oče Franjo je bil vojaški glasbenik in je imel nalogo, da po Jugoslaviji ustanavlja glasbene šole. Tako so živeli v mnogih krajih, pristali so v Radovljici, kjer se je oče upokojil. Tomaž Zorko se je z glasbo začel ukvarjati dokaj pozno. Čeprav je najprej hotel postati bobnar, ga je oče naučil osnov igranja na kontrabas, da se je lahko vpisal v srednjo glasbeno šolo.

Prva resna glasbena zasedba, v kateri je igral, je bila očetova – Ansambel Franja Zorka. Sprva je v kvintetu pela Ivanka Kraševec, kasneje pa Metka Štok in Franci Rebernik, in kaj kmalu je nastala tudi prva mala plošča tega ansambla s skladbama Če dedek zapleše in V pričakovanju. Ansambel sicer ni veliko nastopal, je pa vodja veliko skladal in Tomaž ima še danes šest zvezkov, polnih njegovih skladb.

S Kristino Brenkovo (1911–2009) vsak izmed nas živi že vse življenje, z njo smo vstopali v svet umetnosti, lepih podob, pravljic, zgodb. Mladinska knjiga je ob lanskoletni 110. obletnici njenega rojstva izdala zajetno monografijo o njej in njenem delu z naslovom Draga Kristina, zgodbe urednice in pisateljice Kristine Brenkove.

Kakšna se ob branju in listanju knjige kaže Brenkova, pove Peter Svetina: »Bila je odločna, razgledana, omikana in duhovita, skromna (bila je doktorica znanosti), mirna, prisrčna in tankočutna ter dobra vila s svilenim smehljajem in svilenim glasom (Svetlana Makarovič ji pravi 'dobra vila').«

Zunaj na vrtu še ni veliko dela, v rastlinjaku pa je treba že pošteno zavihati rokave. To še posebej velja v toplih in sončnih dneh. Zimska solata v zavarovanem prostoru lepo napreduje, prav tako česen, grah, čebula, azijska listna zelenjava in druge vrtnine. V zasipnici lahko prezimujemo tudi korenovke.

Domači rastlinjak je v Sloveniji vse pogostejši. Pridelek je tako bolj zdrav in zaščiten pred srnami in točo. Postavitev in nakup srednje velikega rastlinjaka se obrestujeta že v petih letih. S svežo domačo zelenjavno nas lahko oskrbuje celo leto. S serijo prispevkov bom poskušal približati pridelavo zelenjave v rastlinjaku, ki je celo lažja kot na vrtu, saj na manjši površini zraste več zelenjave.

Pravijo, da bomo v bližnji prihodnosti brali le še digitalno. A za zdaj še ni tako in večina se s trditvijo gotovo ne strinja. Knjigo ali revijo lahko prelistamo, se večkrat vrnemo na določena mesta, jo shranimo na polici ali iz revije iztrgamo stran in jo prihranimo. A kam pospraviti številne knjige, ki smo jih postopoma kupovali, morda tudi podedovali, poleg tega so težke in potrebujejo močne police?

Pred desetletji so bile priljubljene knjižne zbirke, ki so na žalost mnogokrat nikoli prebrane le polnile police in dajale vtis kultiviranosti. Knjigam je bilo prilagojeno tudi pohištvo za dnevno sobo. Prostor je bil zapolnjen z omarami in je deloval natrpano.

Samo en cvet

Cvet na mrežastem prtičku, olepšanem s čipkasto obrobo, nas vedno znova očara. Zlahka pa cvet podvojimo, potrojimo … na večjem nadprtu, dolgem namiznem tekaču, kot obrobo zavese ipd.

Velikost: 36 x 36 cm (s čipkasto obrobo).

Potrebujemo: 80 g gladkega belega bombažnega kvačkanca; kvačko št. 1,25.

Vzorci: mrežasti in čipkasti vzorec kvačkamo po vzorčnih risbah.

Poskusni vzorček: 14 okenc mrežastega vzorca po širini in v višino = 10 x 10 cm.

Prijetna zamisel, kako nam bo najljubši človekov prijatelj ob odhodu v pokoj in na jesen življenja delal družbo, se lahko izkaže tudi za ne preveč romantično. Poleg vsega lepega terja namreč kup obveznosti in tudi neprijetnosti, ne nazadnje tudi stroškov, ki ob manjši pokojnini niso nezanemarljivi. Tu je nekaj mojih izkušenj in opažanj, ki jih je treba dobro premisliti, preden se boste dokončno odločili, ali ste dovolj pri fizičnih in psihičnih močeh, vsekakor pa tudi finančnih, da si omislite psa.

Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v mali vasi Štrit rojevala. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. Ko je prišla k materi, je iz velike usnjene torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz ženske, prekrit z masko iz bele lanene tkanine.

Oče je konec tedna, navadno ob večerih, nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto. »Da ne gre toliko moke vame,« je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel mlinarsko masko in poklepetal z očetom.

Prvo pravo potujočo knjižnico so imeli v Kopru – bralce na podeželju je bibliobus začel obiskovati pred 49 leti, januarja 1973. Danes je v Sloveniji že 13 knjižnic na kolesih, ki se ustavljajo na približno 800 postajališčih. Ta pa niso samo po vaseh, temveč tudi pred manjšimi vrtci in šolami, ustanovami za ljudi s posebnimi potrebami, zapori in domovi starejših občanov. Med odraslimi uporabniki je največ upokojencev in brezposelnih.

Knjižnice so bile dolgo hrami učenosti, kamor so smeli le »posvečeni«, torej tisti, ki so znali brati. Ko pa so v 19. stoletju postale bolj odprte, so prevzele vlogo spodbujanja branja in si zadale poslanstvo, da bodo dostop do knjig omogočile čim večjemu številu bralcev, pripoveduje bibliotekarska specialistka Tjaša Mrgole Jukič, predsednica Sekcije za potujoče knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, sicer pa zaposlena v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj.

»Ni vam treba v Prago, da bi uživali v čeških lepotah in gostoljubju,« me je prepričevala spletna znanka Petra. »Nekaj dni lahko ostanete pri meni. Sicer živim v manjšem mirnem mestu, a v okolici je obilo zanimivih krajev in možnosti za izlete v naravo.«

Jugovzhodni del Češke, kjer živi Petra, predstavlja pokrajina Moravska. Turizem je po propadu nekoč močne industrije med pomembnejšimi viri dohodkov tega območja. Toda med obiskovalci so večinoma domačini in prišleki iz sosednje Slovaške ter Poljske. Najbližja povezava iz osrednje Slovenije nas je vodila prek Dunaja in Brna. Ob prestopu meje smo zadovoljno ugotavljali, da so cene prenočišč in hrane nižje kot pri nas in k sreči še zdaleč ne dosegajo tistih v Pragi.

V času, ko postaja pogled na zelene površine v mestih že pravo razkošje, je razmišljanje o trajnostnih rešitvah v korist bivalnemu okolju še kako na mestu. Smernice, kako čim manj onesnaževati okolje, se ne vežejo le na porabo fosilnih goriv v prometu in na individualne kurilne naprave, pač pa tudi na življenjske navade. Trditev, da je manj več, ni le obrabljen slogan v poskusu zajezitve potrošništva, je tudi zrcalo našega odnosa do okolja.

V Sloveniji že vrsto let potekajo pobude strateško usmerjenih občin za zmanjševanje količine odpadkov v lokalnih gospodinjstvih kot tudi rešitve za ponovno uporabo materialov in recikliranje. Razmišljanje, podprto z močnimi argumenti ekološko usmerjenih proizvajalcev hrane, obutve in oblačil ter društev in organizacij, k sreči že rojeva sadove. Spodbude za premišljen odnos do odpadkov v gospodinjstvih in širšem okolju so se udejanjile z nameščanjem zabojnikov za ločevanje odpadkov tudi na mnogih javnih mestih (parki, sprehajalne poti) in prireditvah. Vsekakor pa s tem še nismo naredili dovolj, kajti poiskati moramo rešitve za ponovno uporabo materialov in recikliranje.