MORSKA ZGODBA

Še rahlo zaspan in omotičen je stopil iz prikolice. Ozrl se je okoli, s pogledom premeril morje in pogled mu je obstal na svetilniku. Zazdelo se mu je, kot da ga vabi, da ga vleče k sebi kot magnet. V trenutku se je odločil: šel bo lovit ribe s svetilnika.

Oblekel si je kopalke, vzel vrečko, dal vanjo ribiški pribor in jo mahnil peš ob obali v smeri svetilnika. Zadnjo razdaljo med obalo in svetilnikom je preplaval. Med plavanjem je vrečko z ribiškim priborom držal kar med zobmi. Pri svetilniku se je po lestvi povzpel do police in se udobno namestil. Nekaj časa je užival v lepoti, ki se mu je ponujala, v modrini morja in neba, belini peska, zeleni oazi dreves in cerkvici v daljavi. Potem si je v miru pripravil ribiško palico, dal vabo na trnek, odvil vrvico in jo odvrgel v vodo.

Med našim domačim rastlinstvom poznamo le ptičje mleko (kar je prevod strokovnega poimenovanja, ki izvira iz grščine), čopaste lilije pa ob kakšni čopasti putki in šopastem škrjančku ne premoremo. V poniglavem presojanju znamo reči o nekom, da ima vsega, le ptičjega mleka in žabje volne ne. Ob tem morda zanimivem in pestrem besedovanju tu ostajamo v navezanosti z rastlinskim svetom in dvema rodovoma vrtnarsko manj znanih čebulnic.

Doma je v Južni Afriki, a kljub oddaljeni domovini in skoraj eksotičnemu videzu si je čopasta lilija med vrtnarji pridobila domovinsko pravico tudi na severni polobli. Z resničnimi lilijami seveda ni v sorodstvu in že zdavnaj uveljavljeno ime je za nepoznavalca zavajajoče. Kogar zanimajo manj običajne vrtne lepotice, naj se z njo kar preizkusi, saj oskrba ni prezahtevna. Najpogostejša izmed nekako petnajstih vrst je Eucomis comosa, ki pa v gojenih sortah nima več le cvetja v skromni zelenkasto rumeni barvi. Žlahtnitelji so v dednostnih zapisih te in nekaterih drugih vrst izbrskali zasnove močnejših in mikavnejših barv. Predvsem novozelandski vrtnarji so bili prav uspešni in so v plejadi skrižanih sejančkov našli tudi takšne z rožnatim in rdečkastim cvetjem. Izhodišče pri križanjih je bila že omenjena vrsta ter Eucomis bicolor skupaj z Eucomis undulato. Cvetje večine čopastih lilij tudi prijetno diši.

PRILOGA

Pri nas je mogoče najti na stotine vodnih površin – od jezer, ribnikov, rečnih tolmunov pa do zajezenih rek in potokov. V poletnem času se je v mnogih vodah mogoče namočiti in tako ohladiti, marsikje pa celo zaplavati. Treba je le upoštevati, da to večinoma niso urejena kopališča in se obiskovalci podajajo v vodo na lastno odgovornost.

Ker pa je v času pandemije zaradi omejenih možnosti potovanj v tujino okrog voda precej več obiskovalcev kot v preteklosti, se je dobro tja odpraviti takrat, ko menimo, da bo gneče najmanj. Torej po možnosti med tednom, ob koncih tedna pa v zgodnjih jutranjih ali poznopopoldanskih urah.

Letos mineva 45 let od snemanja legendarnega filma Sreča na vrvici, ki so ga premierno predvajali naslednje leto (1977) v Pulju. Lanski božični večer smo si na prvem programu Televizije Slovenija lahko ogledali digitalno restavriran film, v katerem si glavni vlogi delita svetlolasi Matic (Matjaž Gruden) in črni kosmatinec Jakob. Novofundlandec se je po zaslugi lastnice Mire Bizjan in njene prijateljice Metode Mikuž, ki imata snemanje v zelo lepem spominu, odrezal več kot odlično.

Mira in Metoda sta se spoznali pred dobrimi 51 leti in »krivec« za srečanje, ki se je razvilo v dolgoletno prijateljstvo, je bil prav kasnejši pasji filmski junak s pravim imenom Ron, Mirin prvi pes. »O ja, prvega srečanja z Metodo se še kako dobro spominjam,« pravi Mira. Z enoletnim Ronom se je sprehajala po Tivoliju, ko jo je Vlado Gerbec, takratni inštruktor Kinološkega društva Ljubljana, ogovoril, ali pride šolat psa k njim. »Ker o 'njih' nisem vedela še nič, sem hotela slišati kaj več, v tistem trenutku pa sta čez travnik strumno prikorakali Metoda in Tanja Bizilj s svojima psoma Panom in Karo v strogem poleg, kar je Gerbcu prišlo ravno prav: 'Evo, to sta naši tečajnici.' In prijateljevanje se je začelo.«

Igrača ladjica, ki prav zares pluje po ribniku sredi parka, je nekoč navduševala otroke. Z njimi so tekmovali, se postavljali in sanjarili, da bodo še sami odpotovali.

Marsikatera je doživela pravi brodolom in za vedno izginila v ribniku. Ko so sredi prejšnjega stoletja čistili velik okrogel ribnik v londonskem Kensingtonskem parku, so v mulju našli več kot 150 potopljenih barčic. Med otroki so bile najbolj priljubljene okrog leta 1920, seveda pa so obstajale že dolgo pred tem. Ljudje so doma izdelovali ladjice, podobne pravim ladjam, tovarne igrač pa so jih začele izdelovati okoli leta 1850. Sprva so bile lesene, ko pa sta les in veter začeli nadomeščati kovina in para, so se spremenile tudi barčice.

 Ratkovci, Lončarovci, Ivanjševci in Berkovci so manjše vasi na Goričkem, ki nimajo trgovin niti gostiln in gostega prometa, zato pa tudi ne hrupa in mestnega vrveža, slišijo pa se ptičje petje, šelestenje listja in žuborenje potoka. Prijazni domačini vas bodo pogostili s tem, kar imajo, odličnimi medenjaki in medom, pa še kaj se bo našlo, saj so na Goričkem ljudje gostoljubni in se radi pogovarjajo, če jim le namenite »dober den« in morda še dodate »kak ste kaj«. Vasi povezuje tematska pohodna pot.

Med hribčki, polji, vinskimi trtami, prislonjenimi na breg, in ostanki starodavnih mlinov se skozi dolino, ki je nekoč gostila 65 gradov, elegantno počasi pretaka reka Krka. Nekoč je poganjala 41 mlinov in 25 žag, fužine pri Zagradcu in železarno na Dvoru. Ribiči tu najdejo svoj raj, oko in dušo pa razveselijo lenoben mir narave in žuboreče ogrlice vode, ki jih Krka ustvarja s pragovi iz lehnjaka, ki se tu nabirajo že tisočletja.

Poletni konec tedna lahko izkoristimo, da se s kolesom zapeljemo od njenega izvira do izliva; Krka je s svojimi 94 kilometri druga najdaljša reka v Sloveniji, ki izvira in se izliva v mejah naše države. Pri Ivančni Gorici sledimo oznaki za vas Krka in že nas cesta strese v naročje začetka doline reke Krke, k njenemu izviru.

Botanični vrt na obrobju Sežane s svojo spokojnostjo in bogastvom, ki ga lahko občudujemo le na dveh hektarjih, vsakogar navduši in očara. Lepo urejene bele stezice se vijejo med eksotičnimi drevesi in grmovnicami, starimi krepko čez sto let. Prvi lastnik posesti Giovanni Scaramangà iz premožne tržaške ladjarske rodbine grškega rodu je namreč svojim posadkam naročil, naj mu prinašajo semena in sadike z vseh celin.

 Za prezimovanje občutljivih rastlin je njegova hčerka leta 1890 dala zgraditi rastlinjak – palmarij, ki je pomanjšana različica schönnbrunskega na Dunaju; takratni vrtnarji so se morali pred vstopom preobuti v copate, da vanj ne bi zanesli umazanije in bolezni. Poleg eksotičnih rastlin, med katerimi je najmogočnejša libanonska cedra, nas zlasti v toplejših mesecih omamljajo lepota in vonjave cvetočih zapeljivk. Pred nekaj leti so skupaj z Društvom ljubiteljev vrtnic Slovenije že tako lepi zbirki dodali 42 sort oziroma skoraj 400 sadik, povečali so tudi zbirko hortenzij. Ne glede na letni čas se je prijetno sprehoditi med približno 170 rastlinskimi vrstami in se odpočiti na klopcah, zaradi čudovitih barv, ptičjega petja, vodnih elementov in dobrodejne sence je vrt še posebno privlačen v najhujši vročini.