Stare igrače 

Možiček kopitljaček, figurica iz lesa ali kartona, je prastara igrača. Ko potegnemo za vrvico, možiček smešno pomiga z rokami in nogami. Zdi se, kot da bi drobna figurica nenadoma oživela.  

Zagotovo je bil možiček kopitljaček igrača, ki so jo poznali že v starem Egiptu, saj so arheologi izkopali kar nekaj takšnih figuric. V srednjeveški Evropi možički kopitljački niso bili razširjeni, sredi 18. stoletja pa je ta igrača postala zelo priljubljena na francoskem dvoru in med plemstvom. Le da to niso bile igrače, ampak drobna zabava za odrasle. Največkrat so prikazovale figure eksotičnih plesalcev – Kitajcev, Turkov, Italijanov ... Moški so si na skrivaj ogledovali tudi erotične ženske kopitljačke, dame pa so se smejale smešnemu poplesavanju kopitljačka v podobi moškega, ki je bil žrtev mode.

POLETNI KULTURNI FESTIVALI

Ljubljana festival  

Prireditelji imajo veliko težav v koronačasih. Med najpogumnejšimi je direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki je zakoličil datume in najavil zvezdniški 69. Ljubljana festival. Med drugim bodo nastopili igralec John Malkovich, sopranistka Ana Netrebko, tenorist José Cura, sopranistka Sonja Jončeva in številni drugi. Osmega julija pa bo nastopil kralj svetovnih odrov Plácido Domingo. Glasbenik, za katerim je veličastna pevska kariera, je letos praznoval 80. rojstni dan.

Rumeno udobje

Udobje, prijetna svežina in modna rumena barva. Vse to ima pulover s kimonorokavi, naš prijetni spremljevalec v vročih poletnih dneh.

Velikosti: 40/42, 44/46 in 48/50. Opisi za 44/46 in 48/50 so v oklepajih.

Potrebujemo: 400 (450 oz. 500) g rumenega bombaža; pletilke št. 3 in 3,5, krožno pletilko št. 3.

Vzorci. Patentni vzorec (pletilke št. 3): menjaje pletemo 1 desno in 1 levo petljo. Osnovni vzorec (pletilke št. 3,5): nasnutek je deljiv z 22 + 1 + 2 krajni petlji. Pletemo po vzorčni risbi. Narisane so samo vrste na licu dela, v vrstah na narobni strani pletemo petlje, kot leže, ovoje pletemo levo. Začnemo s krajno petljo, ponavljamo vzorčno enoto (VE), končamo s petljo po vzorčni enoti in 1 krajno petljo. Ponavljamo od 1. do 8. vrste.

Vandramo po Sloveniji

Menina je prostrana gozdnata planota na vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp, ki so jo zemeljske sile v geološki zgodovini močno dvignile; je kot oltar nad Slovenijo. Zato velja, čeprav je v primerjavi z alpskimi vršaci na svojem severu sorazmerno nizka (njen najvišji vrh Vivodnik meri »le« 1508 m), za razgledišče nad razgledišči.

Vzhodni del pogorja Menine, ki se imenuje Šavnice, ima prostran, čudovito razgleden Goli vrh (1426 m), dostopen s treh planinskih poti. Južni pristop pelje iz Tuhinjske doline, iz Okroga pri Motniku (790 m) mimo planine Biba (1283 m), od tam pa naravnost – nemarkirano, a orientacijsko nezahtevno – čez pašnike na vzhodni hrbet Menine in po njem na vzhod po markirani poti do Golega vrha (tri ure). Severni pristop se začne iz vasi Volog (380 m) v Zadrečki dolini. Poteka v glavnem po gozdu, mimo izvira potoka Bočnica (dve uri in pol). Tretji, najbolj udoben pelje od Doma na Menini planini (1453 m), kamor se je mogoče pripeljati z avtomobilom iz Tuhinjske doline ali Gornjega Grada. Sledi cesti do jezerca Biba, potem pa se nekoliko dvigne na ovršje Menine in vijuga do Šavnic (poldruga ura hoje).

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

 Tokrat pa nekaj za tiste, ki želijo nekaj unikatnega, posebnega in veselo barvitega!

Lisička je prav zvita zver, / pod skal'co ima svoj kvartir. / Pa z repkom mahlja, / pa s kremplji prasklja, / pa vpraša, če je lovec doma.

Ta slovenska ljudska pesem mi vedno pride na misel, kadar na svojih fotopotepih srečam to prebrisano žival. Spomin nanjo pa mi seže že v zgodnjo mladost, ko sem se leta 1961 iz prve šolske čitanke, ki jo še večkrat prelistam, učil prvih črk in življenjskih modrosti. O lisici in kislem grozdju. Hotela se je posladkati z njim, pa ga ni dosegla na visoki brajdi. Njen izgovor pred opazovalci pa je bil, da je tako in tako prekislo. Tudi ljudje včasih »kislo grozdje« uporabimo kot izgovor ob kakšnih kočljivih situacijah.

Kdaj bo spet odprto, velikokrat vzdihnemo, kadar gremo mimo zaprtih vrat glasbeno-gledaliških hiš. Ne znamo natančno odgovoriti na vprašanje. Vemo pa, da povsod ustvarjajo. Med najbolj občutljivimi ansambli so gotovo baletni. Kako so preživeli epidemijo in ohranili vse, kar je treba za nastajanje novega, smo povprašali nekdanjo baletno plesalko, pedagoginjo, ki vodi treninge v baletnem ansamblu, in asistentko koreografa v ljubljanski baletni hiši Claudio Sovre.

Claudia je baletno šolo v Ljubljani končala leta 1983 pri profesorici Magdi Vrhovec z odličnim uspehom, se zaposlila v ljubljanski baletni hiši, kot zboristka sodelovala v vseh novih predstavah in dobila priložnost odplesati tudi nekaj solističnih vlog. Leta 2003 se je prekvalificirala v asistentko koreografa, se poleg tega začela ukvarjati z baletno pedagogiko in pred tremi leti kot prva generacija diplomirala na Akademiji za ples, smer balet, s čimer je pridobila naziv diplomirani plesalec, koreograf, kar trenutno predstavlja najvišjo izobrazbo v plesno-baletni sferi pri nas. Njene izkušnje izhajajo iz teorije in prakse.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Zgodovina Mestnega muzeja Krško kljub novejši letnici ustanovitve sega dlje v preteklost. Prvi Mestni muzej v Krškem, ustanovljen 10. novembra 1940, je bil leta 1949 ukinjen, njegove zbirke pa prepeljane na brežiški grad. Leta 2010 je bil muzej kot ustanova, ki komunicira, raziskuje in hrani preteklost občine Krško, ponovno odprt.

Ob odprtju je muzej razstavil podarjene umetnine iz zasebne zbirke akademskega kiparja Vladimirja Štovička (1896–1989). Kipar je leta 1976 Krškemu – v zameno, da bo mesto poskrbelo za njihovo muzealizacijo – podaril nekaj manj kot 1700 kiparskih del. Štovičkovo 70-letno kiparsko ustvarjanje je v času od leta 1919 do 1923 zaznamoval študij na praški likovni akademiji, pozneje še petletno izpopolnjevanje pri Raymondu Delamarru v Parizu. Obogaten z novostmi umetnostne prestolnice se je leta 1932 vrnil v domači Leskovec pri Krškem in si tam uredil...

Bezeg je ena od zelo koristnih in uporabnih jagodičastih drevnin. Radi ga nabiramo na sprehodih v naravi, lahko pa ga gojimo tudi na vrtu v obliki grma ali kot drevo. Bezeg je vsestransko uporaben, z listi bezga odganjajo tudi voluharja in krepijo rastline, da so odpornejše proti boleznim. Včasih je veljal običaj, da se je pred bezgom veljalo prikloniti.

Bezeg cveti pozno, zato ni nevarnosti za pozebe. Je samooplodna vrsta, zato ga lahko gojimo samostojno. Cvetovi so drobni, beli, združeni v velike pakobule. Pri posameznih vrstah so cvetovi beli do rožnati. Za vrt lahko najdemo veliko različnih sort, tudi takšnih z narezanimi listi, ki nekoliko spominjajo na pahljačaste javorje. Če ga gojimo kot grm, je treba izrezovati star rodni les. Tako spodbujamo izraščanje mladih poganjkov, ki so nosilci cvetja za naslednja leta. Če bezeg gojimo v drevesasti obliki, ga kar rigorozno režemo, saj želimo spodbuditi čim večjo rast mladega lesa. Izrezujemo vse poganjke, ki izraščajo iz tal in debla. Pregosti poganjki bi drevo le gostili in senčili notranjost krošnje. Bezeg za vrtove kupimo v obliki sadik, ki so že v osnovi vzgojene kot grm ali kot enoletna razvejana sadika.