Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Mini vrtni vodnjak

Če niste tip človeka, ki uživa le, ko počiva z vsemi štirimi od sebe, vam ponujam domačo idejo iz zakladnice utrinkov na temo »sama svoja mojstrica«.

Nekoč so kolebnico preskakovale deklice pred vsakim blokom, zdaj pa le še redko vidimo otroka s kolebnico. Zato pa je postala športni pripomoček za trening.

Kdo je izumil kolebnico, ne vemo. Vemo pa, da je bila igra »stotih poskokov z vrvjo« sestavni del praznovanja novega leta že v stari kitajski civilizaciji. Kolebnice so bile razširjene tudi v feničanski kulturi, stari Grčiji in starem Egiptu. Evropski slikarji 16. stoletja so upodabljali otroke s kolebnico, razširjena je bila predvsem v severni Evropi. Z nizozemskimi priseljenci je preskakovanje kolebnice prišlo tudi v ZDA. Skoraj do začetka 19. stoletja je bila igra s kolebnico namenjena predvsem revnim otrokom iz predmestij, saj je bila zelo poceni. Še posebno se je priljubila deklicam, ki so jih sicer odvračali od gibalnih iger. Med premožnejše otroke je prodrla zelo počasi, zanje so začeli izdelovati kolebnice z lepimi barvnimi lesenimi ročaji.

»Tista rdeča stvar, podobna vesoljski postaji, je stranišče,« prijazna gospa v puloverju s skandinavskimi vzorčki napoti mojo ženo k toaletnim prostorom ob avtocesti. In se še enkrat več čudiva skandinavskemu smislu za oblikovanje in iskanje enostavnih rešitev. Toaletni prostori so bili urejeni v futuristično oblikovani zgradbi. Z minimalno opremo, ki skoraj onemogoča vandalizem, a hkrati z nepričakovanim oknom nad prepadno jezersko obalo, ki omogoča razglede na okoliško hribovje.

Parkirišče je bilo zadnje pred spustom v norveško prestolnico Oslo. Za vožnjo po mestni vpadnici je bilo menda treba plačati cestnino. Podobno kot tudi za uporabo nekaterih mostov in predorov. Toda cestnino pobirajo na eleganten način: avtomobile avtomatsko fotografirajo in potem lastnikom glede na prevoženo število kilometrov pošljejo račun. Do tujcev so popustljivi, saj se jim za manjše zneske očitno ne izplača izstavljati računov. Po nekaj mesecih ga namreč še vedno nisem dobil.

Drobna ptica pevka zeleno-rjave barve s svetlo progo prek očesa in svetlim trebuščkom je med prvimi, ki nas spomladi razveseli s svojim petjem, potem ko se vrne iz zimskega prebivališča v južnih krajih. Bolj redki so, ki so jo že videli, prepričan pa sem, da jo je že marsikdo slišal, če se je le za trenutek ustavil sredi gozda ali sadovnjaka in prisluhnil tišini, ki jo tu in tam prekine ptičje petje. Le malo je treba počakati in oglasil se bo vrbji kovaček (Phylloscopus collybita), ki ga imenujejo tudi vrbja listnica. Le kdo bi si mislil, da nekdo tako glasno in veselo kuje svojo pesmico visoko v krošnji dreves kar naprej in neutrudno kot prijetna lajna, skoraj brez prestanka: »Cif-caf, cif-cif-caf.« Ni čudno, da so ga Angleži prav zaradi njegovega oglašanja posrečeno poimenovali chiffchaff.

FILM

France Štiglic: Filmska zapuščina

V novih razstavnih prostorih Slovenske kinoteke bo do 5. decembra na ogled samostojna razstava, ki jo je pripravila kustosinja in vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Špela Čižman. »Z razstavo se poklanjamo spominu na enega največjih slovenskih filmskih ustvarjalcev, avtorja prvega slovenskega igranega zvočnega celovečernega filma, mnogih dokumentarnih, kratkih in televizijskih del ter prejemnika številnih mednarodnih in domačih nagrad. Vstopili bomo v njegov delovni in intimni svet ter si ogledali tudi manj znana ali v javnosti sploh še nikoli videna pričevanja iz njegovega ustvarjalnega življenja.« Izdali so tudi bogat zbornik in razstavni katalog obenem, v katerem so zbrana besedila domačih filmskih publicistov in teoretikov različnih generacij, pa tudi raznovrstno arhivsko gradivo.

Rado Likon, legendarni slovenski direktor fotografije, je že prekoračil sedemdeset let, a je še vedno zelo aktiven, tako kot je bil vse življenje. Snema, predava video-digitalno tehniko na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, je lastnik agencije Cebram, ki se ukvarja z videoprodukcijo in poprodukcijo in spremlja vse novosti na področju digitalne tehnologije. Njegova ustvarjalna žilica in profesionalna radovednost nista nič manjša kot na začetku njegove uspešne kariere.

Likon se zaveda, da je smiselno biti aktiven tudi v stanovskih navezah. Zato je podpredsednik Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS), član strokovnega posvetovalnega telesa SPOT pri AIPA – Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije ter član upravnega odbora ZIP – združenja imetnikov pravic. Sodeluje tudi v skupini restavratorjev analognih celovečernih filmov.

Vandramo po Sloveniji

S kočevske ceste kmalu za Ribnico zavijemo na desno proti Kočevski Reki, tam pa spet desno proti Borovcu in naprej proti Osilnici čez prelaz Strma Reber (993 m). Po kratkem spustu prispemo s tega prelaza na večje parkirišče, kjer je smerokaz proti Firštovemu repu. Po nekaj minutah gozdne ceste se usmerimo na desno po markirani poti v strnjen gozd. To je pravzaprav kolovoz, ki se tu dviga in spušča. Ko na levi opazimo solnico za divjad, gremo naravnost navzdol in smo tako rekoč takoj pri vpisni skrinji na Firštovem repu (1002 m), osupljivo lepem razgledu na dolino zgornje Kolpe.

Buče so ene najstarejših gojenih vrtnin. Na domačih vrtovih v Sloveniji so zelo priljubljene, saj iz njih lahko pripravljamo različne jedi. Priporočamo, da posadite več različnih sort. Uporabne so tudi za okras, glasbila in sklede. Z vzgojo ne bo težav, če jih boste sadili ob pravem času in na primerni razdalji, pravilno gnojili, namakali in skrbeli za varstvo pred boleznimi.

Buče na prostem sejemo, ko se zemlja ogreje vsaj na 15 stopinj Celzija, to je običajno po 1. maju. Če jih sejemo v prehladno zemljo, kalijo počasi in izgubljajo veliko energije, hitreje jih napadejo tudi različne bolezni. Tako kot druge plodovke tudi sadike na prosto presajamo po 15. maju. Ta nezahtevna vrtnina je zelo cenjena v domači kuhinji. Užitne buče, kot so buče hokaido, maslenke, špagetarice in muškatne buče, so cenjene za bučne juhe, omake, pite, razne slaščice in druge jedi. Sorte diamant, lemona, suha in supremo pobiramo, ko so velike dobrih 15 cm. To je pomembno zato, da se lepo razvijajo novi plodovi, saj preveliki izčrpavajo rastlino in rastlina ne nastavlja dobro novih plodov.

DOBRE STARE VIŽE

Še kot študent je nekoč »pogrnil« pri izpitu. Po prihodu domov je jezno vrgel torbo v kot in pograbil harmoniko. V četrt ure je ustvaril vižo Razposajena polka, ki mu je še danes pri srcu. Včasih pa si je zjutraj med britjem brundal različne melodije, in če mu je bila katera med njimi všeč, je brž stekel v kuhinjo in jo zaigral na pianino. Nato je vzel papir in si vižo zapisal še na notno črtovje, se spominja Janez Goršič.

Rodil se je leta 1947 v Ljubljani, kjer še danes živi, je poročen in oče treh otrok. Končal je srednjo tehnično šolo in kasneje diplomiral na fakulteti za strojništvo. Prvo službo je dobil v ljubljanskem Saturnusu, kjer se je ukvarjal z izdelki za avtomobilsko industrijo, potem pa je bil 33 let kot tehnolog zaposlen v ljubljanskem Leku.