-
Letošnje leto je bilo na vse načine drugačno od drugih. Najprej upokojitev, ki se je ni veselila, ni štela dni, kot jih nekateri odštevajo. Še prekmalu je prišel dan, ko je zadnjič prišla v službo. Pravzaprav je bil to čuden dan, njene police in omare in njeni predali so bili že prej skrbno pospravljeni in urejeni, da bi zapustila naslednici vse tako vzorno, kot se je spodobilo zanjo, ki so jo vsi imeli za tako natančno in urejeno gospo.
»Saj ni treba biti tako do konca skrbna. Bomo že uredili tudi brez tebe,« ji je rekla kolegica, vendar je ni poslušala, celo premagati se je morala, tudi ta zadnji teden, da ni začela pogovora o urejenosti in doslednosti. Motili so jo neurejeni papirji kot tudi vse druge neurejene stvari, ona je bila srečna, če je bilo vse na svojem mestu in jasno in čisto. Na vseh področjih.
-
Pogosto me vprašajo, kateri čaj ali prehransko dopolnilo pomaga do boljšega spanca. Namesto da razmišljamo, kaj vzeti, bi bilo bolj modro razmišljati, kaj odvzeti, če želimo bolje spati.
Sedem presežkov, ki nam kratijo spanec
- Preveč misli
Da lahko mirno spimo, je nujno umiriti glavo. Dokler v njej ropota in se po njej podijo misli, skrbi, strahovi ipd., ne moremo zaspati. Tako kot pred spanjem umijemo zobe, da nam ostanki hrane ne gnijejo v ustih, moramo tudi misli »odplakniti«, da ne gnijejo v naših glavah.
-
Slovenski etnografski muzej še vedno zbira šale na temo koronavirusa. Čemu se smejemo v teh dneh?
Tisti, ki ga je babica brisala z viledo okrog ust, je odporen tudi proti covidu-19.
Danes sem prvič pomislila, da sem okužena, ker nisem mogla normalno dihati. Potem sem odpela gumb na hlačah … in vse je bilo v redu.
NIJZ sporoča: »Tisti, ki že štiri mesece nosite masko za enkratno uporabo, ste odporni proti vsemu.«
Leto 2020 je kot reklama za Top Shop: »Počakajte, to pa še ni vse ...«
-
GREMO NA IZLET
V soboto, 14. novembra 2020
Vstopna mesta: Celje, Ljubljana in ob poti
Odhod avtobusa iz Celja ob 6.30, v Ljubljani na Dolgem mostu ob 7.30. Sledi vožnja mimo Ivančne Gorice in Muljave ob reki Krki do Soteske in naprej v Belo krajino do Semiča. Sledi postanek za ogled izvira reke Krupe, nato vožnja do izvira kraške reke Jelševnik, kjer si bomo na kmetiji Zupančič ogledali belokranjsko posebnost črno človeško ribico oziroma črnega močerila. Ustavili se bomo tudi pri enem od čebelarjev, poskusili bomo pravo belokranjsko pogačo in se sprehodili po Črnomlju in Metliki, kjer bomo obiskali Hišo dobrot Bele...
Petje ljudskih pesmi je zdravilno
Pevka, raziskovalka in zbirateljica ljudskih in narodnih pesmi, slavistka, predavateljica retorike in komunikacijskih veščin ter pesnica Bogdana Herman je oseba s primorskimi koreninami in izjemno milim glasom. Rojena je bila leta 1948. Odkar pomni, jo spremlja glas babice, saj je bila njena prva vzornica in učiteljica na področju ljudske, narodne in ponarodele pesmi. Ravno ona je ugotovila, kako lep glas ima vnukinja, in sta veliko peli dvoglasno.
Kasneje je pela na šolskih proslavah, bila članica otroškega in mladinskega pevskega zbora Radia Ljubljana, nekaj let je bila celo zaposlena na RTV Slovenija. Sicer pa je delala na področju medijev, kulture in še posebej na jezikovnem področju. Pesni že od svojega 12. leta in objavlja v različnih revijah, bere na samostojnih literarnih večerih, velikokrat tudi ob spremljavi različnih glasbenih umetnikov.
Ko ti veter okoli ušes odpihne vsakdanjo rutino
»Ko se enkrat zastrupiš s svetlečim kromom, ko se oblečeš v usnje in se z vznemirjujoče tresočim rohnenjem pod zadnjico predaš beli črti na cesti, ti veter okoli ušes za nekaj časa odpihne vse vsakdanje zadeve. V sebi začutiš svobodo in prostranost sveta. Vklopiš se v neki vzporedni svet,« pravijo tisti, ki jim motor in vožnja z njim pomenita strast, če že ne kar smisel življenja.
Posebno mesto med ljubitelji motorjev ima motor znamke Harley-Davidson. Zanj pravijo, da ni samo »navaden« motor, je način življenja. Legenda se je začela leta 1903, ko so William Harley in brata Arthur in Walter Davidson v svoji leseni garaži v ameriški zvezni državi Wisconsin iz različnih delov sestavili prvi motor. V drugi svetovni vojni so z njimi oskrbovali ameriško in zavezniško vojsko, do danes so jih izdelali več kot pet milijonov. Po vojni pa je skupina vojnih veteranov ugotovila, da pogreša vznemirljiv občutek nevarnosti s fronte. S težkimi motorji so se brezciljno zapodili po širnih ameriških cestah. Vedno več navdušencev tovrstnega načina življenja se je združevalo v skupine, ki so se razvile v razuzdane motoristične tolpe (na primer Hell's Angels). Slaba podoba se jih v blažji obliki drži še danes.
-
Prosti časseptember '20Ljudje Starejši
Z VNUKI
Rojstvo dojenčka, ki vnuku »prevzame« mesto v družini, je dogodek, ki ga vznemiri, saj vidi, koliko časa in ljubezni dojenčku naklonijo zanj najpomembnejši odrasli. Počuti se odveč. Tisti, ki mu lahko pomagajo prebroditi težavno obdobje, so tudi stari starši.
Pomoč starih staršev mladi družini je ob rojstvu dojenčka neprecenljiva v vseh pogledih. Še posebno dragocena pa je čustvena podpora vnuku, ki se doživlja veliko spremembo v družini.
Kaj vnuk občuti ob prihodu sorojenca v družino, si ne zna razložiti, še manj ubesediti. Mešanico njegovih čustev sestavlja veselje, toda tudi negotovost, ker je življenje nenadoma drugačno. Mama je za nekaj dni izginila v porodnišnico, odkar se je vrnila, pa imata z očetom kar naprej v naročju dojenčka, ne več le njega. Domači red je obrnjen na glavo. Dojenček ponoči joka in odrasli ponoči bedijo. Otrok dojenčkovega joka ne razume kot normalnega, četudi mu razložite, da dojenček drugače ne zna izraziti svojih potreb. Zanj je jok znak, da je nekaj narobe. Mešanica čustev ga straši, zato sili v starše, pogosto stopi korak nazaj v razvoju ali pa glasno želi, da bi dojenček odšel. Ali pa postane tih, pasiven, v sebi pa ves zakrčen zaradi negotovosti.
-
Proti deveti je šlo, poletne stopinje so že plezale čez 25, ko sem pred domačo stolpnico v Ljubljani na treking kolo naložil dve torbi z vso potrebno opremo za neodvisno kolesarjenje. Neodvisno mi pomeni, da imam s seboj šotor, spalno vrečo, gorilnik s plinsko jeklenko, lonec, nekaj riža, kuskusa, konzerv tune, krekerjev in orehov. Kolo je 'klasično', torej brez električne baterije kot pomočnika v klancih – kljub dobrim 66 letom mi tak pomočnik pomeni 'goljufijo' pri kolesarjenju.
Pri svojih kolesarskih potikanjih izbiram manj prometne ceste, a ugotavljam, da kolesarjenje ni varno. Dvomim, da bo nova cestna zakonodaja, ki pri prehitevanju kolesarja terja 1,5 metra bočne razdalje, delovala v praksi. Pa saj tudi večina stranskih cest, ki jih iščemo kolesarji, ni dovolj široka. Zato se na slovenskih cestah kolesarji še dolgo ne bomo počutili varne tako kot na primer na španskih, kjer sem prekolesaril več kot 800 kilometrov znamenite romarske Jakobove poti. Ko španski vozniki dohitijo kolesarja, svojo hitrost zmanjšajo na kolesarjevo, nato pa na razdalji približno 30 metrov vozijo za njim, dokler nimajo pred seboj res preglednega dela ceste za prehitevanje. Tega izvedejo z rahlo pospešeno hitrostjo in res z vsaj 1,5 metra bočne razdalje.
Obredna pipa miru iz 19. stoletja
ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV
Misijonar Friderik Baraga je Deželnemu muzeju za Kranjsko v Ljubljani leta 1837 podaril okoli petdeset različnih predmetov ljudstev Očipve in Otava z območja Velikih jezer v Severni Ameriki. Posebno mesto pripada veliki obredni pipi, ki spada med najstarejše in redko ohranjene primerke na svetu. Obredno sveto pipo ali pipo miru poznamo tudi pod imenom kalumet. Očipvejci so ji rekli opwagan. Star slovenski izraz pa je bil »mirna fajfa«.
Letos mineva 190 let, odkar se je Baraga iz rodne dežele Kranjske odpravil na prostrana območja Polnočne Amerike, kot se je takrat po slovensko imenovala Severna Amerika. Po dveh vmesnih misijonskih postajah je leta 1835 prišel v kraj La Pointe v zahodnem delu Gornjega jezera, kjer so živeli Očipvejci. Domačini so se pretežno ukvarjali z ribolovom in pridobivanjem javorovega sladkorja. Baraga se je kmalu ob prihodu lotil gradnje cerkve, ki jo je blagoslovil v čast sv. Jožefu.
-
Izraz superživila uporabljamo za rastline, ki zaradi svoje moči večkratno prekašajo navadna živila v vsakdanji prehrani. Ali to res morajo biti le rastline čudnih imen, ki prihajajo iz Latinske Amerike, Kitajske ali kakšnih puščavskih predelov?
Ne, eden izmed razlogov je predvsem ta, da se lahko z njimi veliko zasluži in da je v pravljične lastnosti nečesa, česar ne poznamo, lažje verjeti. Za prebivalce Peruja maca ni nič bolj eksotična, kot je za nas rdeča pesa. Afričani uživajo baobab tako kot mi krompir. Le pri nas se takšna živila prodajajo na grame, v kapsulah in po visokih cenah.
