Ni nujno, da je brskanje po zabojnikih za smeti sramotno, kot je to praviloma pri nas. Po vsem svetu je namreč vse več ljudi z družbeno priznanimi »uglednimi« poklici in položaji, ki po smeteh brskajo iz svojega prepričanja, saj nasprotujejo pretiranemu potrošništvu, pohlepu, materializmu in konformizmu današnje družbe.

»Bejž!« je zahropel možakar, ki je premetaval smeti v zabojnikih stanovanjskega naselja v ljubljanskih Kosezah, ko sem se mu približal in ga pobaral, ali je našel kaj uporabnega. Ko je videl, da mu nisem konkurenca, da sem le sprehajalec s psom, se je spet »potopil« v zabojnik. Iz njega je privlekel še lepo ohranjene ženske čevlje, potem pa je pogledal v tistega z organskimi odpadki. »Jeb…ti, nič ni,« je zagodrnjal, potem pa se opravičujoče obrnil k meni in preklel svojo majhno penzijo, nato pa dodal, da ljudje, ki imajo preveč denarja, mečejo stran veliko uporabnih stvari. »Po sadje in zelenjavo grem običajno na tržnico, tam trgovci zavržejo kar nekaj tega, jabolko je morda malo obtolčeno ali pa je kakšen list zelenjave že malo nagnit, pa ni več primerno za prodajo,« se je počasi razgovoril, ko je videl, da ga ne gledam ponižujoče, ker brska po odpadkih.

Čevlji, knjige in kristal

(Ko se sanje uresničijo)

Nebogljeno in skoraj prestrašeno je stala v avli, ko se je na stopnicah pojavila lepotica, pravnica in jo povabila na razgovor za štipendijo. Sledila ji je po hodniku in zagledala svileno mašno na njenih srebrnih salonarjih in temne najlonske nogavice. Prvič v življenju je opazila lahkotnost ženskih čevljev in zaznala graciozno hojo. Ženska pred njo je delala majhne korake, sama pa je podrsavala in se zapletala kot kmetica s košem na rami. Hodnik je bil dolg, in ne da bi se zavedala, jo je začela posnemati, najprej nerodno in gugaje, nato počasi in po prstih, kot da je tudi sama obuta v čevlje z visoko peto. Bilo je kakšnih dvajset korakov, toda tik pred vrati je bila njena drža že bolj pokončna in korak prijetno drobencljav. Tam, na tistem hodniku, je shodila.

Italija je vsekakor dežela, ki jo morajo obiskati zlasti ljubitelji umetnosti. Če ni časa za daljši obisk, se lahko lepot iz antike, baroka, renesanse naužijete že v Rimu s sprehodom po Kapitolskih muzejih.

Kot mi danes Rim pojmujemo kot večno mesto, je to starim Rimljanom pomenil Kapitol – simbol neuničljivosti in večnosti. Sprva imenovan Saturnov grič je ena izmed sedmih vzpetin, na katerih je nastal Rim. Ime se je najprej nanašalo samo na tempelj Jupitra iz 6. stoletja pr. Kr., pozneje je prešlo na celoten grič. Po legendi naj bi pri kopanju temeljev za tempelj našli lobanjo oziroma glavo (lat. caput ), ki je dala kraju ime. Simbol neuničljivosti pa je grič postal verjetno po letu 390 pr. Kr., ko so Rim oplenili Kelti.

Ženska je lagodno počivala na kupih ugasle lave. Utrujeno glavo si je podpirala z nahrbtnikom. Skozi priprte trepalnice je njen pogled nemo potoval mimo mene v daljavo. Pršilo je in na robu kraterja 2300 metrov visokega vulkana, kjer smo počivali, so nas valovi megle vsesavali v svoj nič. Oči so ji nemo odgovarjale. Kako naj imenujem to, kar naju je družilo po devetih urah leta iz Moskve, po 250-kilometrskem helikopterskem poletu in šesturnem vzponu na rob tega zadihanega vulkanskega kraterja? Dva popolna tujca med vsemi preostalimi tujci. Da, bili smo tam. V ruski deželi ognja, ledu in medvedov. Tam, kjer zavest zamuja slediti čutilom in čustvom.

Zbrali smo se na robu majhne istrske vasi v zaledju Kopra. Imena kraja ne bom omenjal, saj tako kot gobarji tudi tartufarji skrbno varujejo najboljša najdišča. Naša prijazna spremljevalka labradorka Lisa se je hitro lotila iskanja. Med visoko travo, grmičevjem, suhozidnimi kamnitimi ogradami in pod krošnjami hrastov ni potrebovala veliko časa in že je s pomočjo izostrenega voha nakazala, da je našla nekaj zanimivega.

Ob spodbujanju vodnice Sare je zavzeto kopala in kmalu se je med njenimi šapami pokazala za debel oreh velika črna gomoljika. Sara je psičko nagradila s pasjim priboljškom in tartuf s posebnim orodjem, nekakšno lopatko z rezilom, izkopala iz zemlje. V slovenski Istri je kakšnih petindvajset lovcev na tartufe, toda le nekaj se jih s tem ukvarja profesionalno. Delo je zahtevno, vendar trud pogosto ni poplačan. Primorka Sara Kocjančič iz kraja Truške je profesionalna nabiralka podzemnih gob tartufov, ki jim pravijo tudi gomoljike.

Praženi krompir je vsem dobro znana jed, priprava pa vendarle ni tako enostavna, pravijo v Društvu za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. To dokazujejo na prireditvah in tudi s pripravo knjižice receptov Praženi krompir za vsak dan v letu.

»Do danes smo zbrali 203 recepte, med njimi je morda še najbolj poseben tisti s Kanalskih otokov, ki je začinjen z morsko travo, zanimiv pa je tudi okus praženega krompirja z Islandije, kjer ga pripravijo na kitovi masti,« pove predsednik društva Stane Menard. Pri društvu zavzeto zbirajo recepte na približno 20 prireditvah, ki se jih letno udeležijo, ter tudi na vsakoletnem svetovnem festivalu praženega krompirja, ki ga organizirajo vsako prvo septembrsko soboto, vsakokrat v   drugem slovenskem kraju – letošnji jubilejni 20.

V bližini Ljubljane je na obrobju Ljubljanskega barja, tik preden se Krimsko hribovje dvigne nad ravnico, v kraju Jezero pravi naravni biser. Majhno kraško jezero, ki zlasti poleti privablja obiskovalce in kopalce, je skupaj z okoliškim močvirnim travnikom razglašeno za naravni spomenik.

Mnogo imen ima – pravijo mu Podpeško jezero, Podkrimsko jezero, Jezero pod sv. Ano, Jezero pod Planinco, Jezersko jezero … A domačini pravijo, da je pravilno le – Jezero pri Podpeči. Jezero je skoraj pravilne okrogle oblike, v eno smer meri 120 m, v drugo pa 135 m. Napaja se iz številnih kraških izvirov na robu močvirne ravnice ob jezeru, vode pa se zbirajo v Mlinskem potoku, ki se izliva v jezero. Jezerska kotanja je lijakaste oblike, saj se dno počasi spušča proti sredini, nato pa se prevesi v skalnato brezno, ki je z 51 metri eno najglobljih v Sloveniji. Odtok iz jezera je podzemen skozi ponor, od koder odteka voda v 300 metrov oddaljen izvir Hruškega potoka v vasi Jezero, ta pa se nato kot desni pritok izliva v Ljubljanico. Okoliški močvirni travnik, ki mu domačini pravijo Zajezero, se brez pravega pregiba spušča v vodo. Zanimivo, da gladina vode v jezeru skoraj ne niha, razen ob res obilnih padavinah, kot so bile v letu 2010, ko so poplavne vode zalile celotno močvirno ravnico.

Vabim vas na hrib, na katerem ni koče. Na vrhu je »le« travna planjava, kjer se lahko zleknemo, poiščemo notranji mir in se ob čistem ozračju zazremo do morja, Nanosa in naprej do Alp ali pa do Javornikov in Snežnika. Oči, nos in dušo pa si lahko napolnimo še s cvetjem, ki tu cveti od pomladi naprej, ko vas tam med prvimi nežno pozdravi gorski kosmatinec, potem pa se kar vrstijo še druge lepotice vseh barv, velikosti, oblik in vonjav.

Ob nežno vijoličastem kosmatincu je tu še modri encijan (clusijev svišč), v poletje pa si sledijo in včasih hkrati tekmujejo za vašo pozornost razkošne perunike in bolj diskretni glavinci, cela polja nežnih narcis in belih zlatih korenov, nežno svetlomodri francoski lan, živo rdeče rožnate krvomočnice, grmički potonik in turške lilije. Naštela bi jih še več, če bi le poznala njihova imena.

Gozdovi Kočevskega roga skrivajo številne naravne in tudi kulturne znamenitosti. Mogočna drevesa že stoletja kraljujejo v obsežnih gozdovih in dajejo zavetje številnim živalskim vrstam. Poleg bogate in slikovite narave pa tem krajem daje poseben pečat poselitvena preteklost, saj so v teh krajih do izselitve kar šest stoletij živeli Kočevarji. Na svojem jezikovnem in kulturnem otoku so vztrajali v svoji skromnosti in samozadostnosti.

Številne kočevarske vasi so po izselitvi leta 1941 ostale prazne. Veliko jih je med roško ofenzivo požgala italijanska vojska v bojazni, da bi se v hišah zadrževali partizani. Po končani vojni pa je bilo ob vsesplošnem pomanjkanju gradbenega materiala veliko ostankov hiš, ki so bile grajene iz obdelanega kamenja, uporabljeno za razne gradnje. Pri tem so bile porušene tudi številne cerkve. Ena takih vasi so tudi Ponikve izza 1048 metrov visoke Mirne gore.