Tam, kjer Sava na vsej svoji skoraj tisočkilometrski poti od izvira do izliva v Donavo naredi največji rečni okljuk, leži vas Šemačina. Tako se je imenovala v času, ko je Primož Trubar služboval dober streljal stran prek Save, saj je »v Loki per Radočaju farmošter bil«. Odločno je bil proti gradnji cerkve na Šemačini in je pred 442 leti v svoji pridigi Proti zidavi cerkva zapisal: »Za tiga volo so mene hoteli ti farmani na Šemačini bíti, de sem od nih moral pobegniti.«

Toda Šemačina, danes Šmarčna, vas, ki leži na veliki ravnici dobrih 180 metrov nad morjem, zaradi Trubarjevega pridiganja ni ostala brez cerkve. Še celo zelo intenzivno se ves čas ukvarjajo z njo. Najprej so postavili kužno znamenje, kasneje manjšo kapelo, dogradili 16 metrov visok zvonik, ob vrnitvi iz izgnanstva pa izpolnili zaobljubo in obnovili in dogradili kapelico. Pred sedmimi leti so domačini na svoje stroške postavili novo cerkev Marije pomočnice. Poslikal jo je umetnik Bojan Sumrak iz sosednjih Radeč. V Marijo, ki jo je upodobil v cerkvi, se je tako zelo vživel, da ga je spremljala kar naprej in ga celo pozdravljala na vsakodnevnih sprehodih po Radečah. Dokler ni zgrožen spoznal, da je Marijo oblikoval po svoji znanki. Zaprl se je v cerkev, izbrisal slikarijo in narisal novo, anonimno Marijo.

Dobre stare viže

»Tota korona pa je res brez bontona! Prišla je iz totega Vuhana in je celi svet ogrozila, jaz samo upam, da jo bo poletna vročina dokončno ubila, in nas folk pa končno iz bajt vun pustila. V resnici je korona peta kolona, ki te zvije, zašije, ti za ovratnik diha in tvoja pljuča prepiha. Korone, to je najvažnejše, še nihče videl ni, poznamo jo pa vsi! Korona gre rada v družbo s svojo okužbo. In prav nobenih korona ne špara …« je pred nekaj tedni povedal Jaka Šraufciger na naši osrednji televiziji.

Trstenke so poleg žvegle, bršljanovega lista in lončenega basa eno izmed štirih ljudskih glasbil, značilnih za Haloze. Ohranile so se po zaslugi Janeza Jerenca, po rodu iz Podlehnika, izdelovanja in tudi igranja nanje pa ga je naučil očim. Njegova mama se je namreč poročila s Francem Laporškom iz Jablovca, ki je bil znan izdelovalec trstenk. Nanje je igral po vsej takratni Jugoslaviji in tudi v Avstriji in na Madžarskem. Fantiča je spodbujal, pri 15 letih mu je uspelo narediti take, da je bil očim z njimi zadovoljen. Nato je odšel v srednjo gozdarsko šolo v Postojni in potem v vojsko. Hotel je postati mizar, a je dobil službo gozdarja, ki jo je vzljubil in ostal v njej do upokojitve. Vmes se je poročil, dobil dva prekrasna otroka in začel graditi hišo. Na trstenke ali orglice, kot jim pravijo Haložani, ni pomislil trideset let, dokler se ni včlanil v Turistično društvo Podlehnik. Tam so ga nagovarjali, da jih je začel ponovno izdelovati.

Ali bo sploh prišel ta dan, ko rečemo, vse je narejeno, danes res ne vem, česa bi se lotil. Vrt vas kliče, hiša kar kriči po pozornosti, vnuki pa pričakujejo, da boste njihov soigralec pri nogometu, košarki, kolesarjenju, pes vas žalostno gleda, ko želite malo skrajšati sprehod ... Ali bo naše telo res vse to zdržalo?

Reklame obljubljajo, da zadošča le malo čudežne kreme in boste kot novi. Ne slepimo se – obrabljena kolena ostajajo obrabljena, čeprav ne čutimo bolečin. Jemati protibolečinske tablete, mazati kreme ali uporabljati obliže niso bližnjice do boljšega zdravja. Četudi vas vnuk ali pa kuža gledata še tako žalostno, ko rečete, da ne morete več, to ne sme biti razlog, da izklopimo rdečo lučko, ki opozarja, da je zmanjkalo maziva v sklepih in da se moramo ustaviti.

Poleg Babnega Polja je planota Bloke s svojo višino od 700 do 800 metrov nadmorske višine drugi slovenski Tibet, kar naj bi pomenilo, da na njej hudo brije in je vse golo ter mrazilno. Še Bločani sami pravijo, da je pri njih devet mescev zima, tri mesece pa mraz. Nikar jim ne verjemite. Devet mescev je gori lepo, tri še lepše.

Bloščica je največja površinska voda na Bloški planoti. Glavna struga se polni iz več manjših potokov, ki izvirajo na neprepustni dolomitni podlagi med Zakrajem in Runarskim. Tudi osrednja struga Bloščice večji del toka teče po neprepustni dolomitni podlagi in izrazito meandrira, sprva v dinarski smeri – proti severozahodu, v zadnjem delu pa se obrne proti jugu. Številni meandri so posledica majhnega padca, saj potok teče po skoraj ravni planoti. Bloščica pri Velikih Blokah preide na območje jurskih apnencev in dolomitov, zato začne ponikati.

Ptujski mestni kino je leta 2017 slavil 120. obletnico prve kinopredstave, ki je bila samo leto po tem, ko sta brata Lumière v Parizu javnosti prvič predstavila film Prihod vlaka na postajo. Najstarejše še aktivno filmsko prizorišče v Sloveniji je še kako živahno. Med drugim že četrto leto prireja priljubljene Filmske čajanke za starejše, na katere je do zdaj prišlo več kot 1700 gledalcev.

Prva sreda v mesecu je za mnoge upokojence s ptujskega območja in od drugod dan za kino. Če prihitijo tja tik pred deseto, se morajo postaviti v vrsto za vstopnico, ki stane samo tri evre. V vedno lepo zasedeni dvorani jih najprej pozdravi Aleksander Kraner, direktor Centra interesnih dejavnosti Ptuj, ki v imenu ptujske mestne občine upravlja Mestni kino Ptuj. Potem vzame vajeti v roke Nina Milošič, odlična poznavalka filmske panoge, zaprisežena filmoljubka, polna idej, ki še čakajo na uresničitev.

Libeliče so skoraj neznana koroška vas, ujeta med reko Dravo, slovensko-avstrijsko mejo in Strojno, najvišje ležečim naseljem. Naselje ob robu Libeliškega polja pod Libeliško goro v občini Dravograd se zadnja leta tudi turistično prebuja, ponašajo pa se z izjemnim narodnozavednim dejanjem, s katerim so se v preteklosti zapisali v zgodovino.

Krajevna skupnost ima okoli 660 prebivalcev, sestavljajo jo štirje zaselki, nastanek kraja pa po dostopnih podatkih sega celo v 9. stoletje. Še v začetku 19. stoletja so bile Libeliče povsem slovenska vas, sicer del avstro-ogrske monarhije. Po francoski marčni revoluciji so leta 1849 postale samostojna občina, ki se je hitro razvijala, saj je bil kraj ob pomembni rečni prometni poti, namreč vas je bila že v 16. stoletju pomembno pristanišče za dravsko brodarstvo.

 Mojstra lutkarstva Breda Varl, oblikovalka lutk, scenografka, kostumografka, pedagoginja in nekdanja umetniška vodja Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), ter njen mož Tine Varl, režiser in direktor LGM, sta pred kratkim za svoje dolgoletno delo na umetniškem področju prejela Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Za njima je pet desetletij zakonskega in delovnega sobivanja. Podpisala sta pod več kot 100 lutkovnih predstav, čez 70 pa sta jih ustvarila z rojaki na avstrijskem Koroškem. V slovenskem prostoru ju je najbolj zaznamovala in gledalce očarala nanizanka Zverinice iz Rezije, ki jo je v 13 epizodah posnela slovenska televizija. Ob ljudskih zgodah in nezgodah je na humoren način približala manj znano, a dragoceno rezijansko kulturno dediščino.

Antična Kapadokija je slovela kot dežela, kjer so vzrejali žlahtne konje in jih za plačilo davkov podarjali vladarjem. Bila je ena izmed pokrajin perzijskega cesarstva, in kot vse kaže, so jo oni poimenovali Dežela lepih konj. Celo Rimljani so kapadoške konje, ki so bili izjemno vzdržljivi, pošiljali na svoj sloviti rimski stadion za dirke z vozovi – Circus Maximus.

Danes se najde v teh krajih komajda kaka čreda konj, dežela pa zdaj slovi po čudovitih jatah pisanih balonov. V lepih jutranjih urah se tudi po sto balonov s turisti hkrati tiho pomika nad pravljično deželo. Pred 60 milijoni let so jo izoblikovali vulkani orjaki Melendiz, Hasan in Erciyes. Na prvih dveh se je v sodobnem času razvilo predvsem pohodništvo, na zadnjem, ki je najvišji, saj so mu našteli 3916 metrov in ponuja razgled na Črno in Sredozemsko morje, smučajo.