Kar 18 nedeljskih večerov smo preživeli v družbi gledališkega igralca Evgena Carja ob TV nanizanki Naš vsakdanji kruhek, malo prej smo ga gledali v glavni vlogi filma Srečen za umret. Ljudem se je prikupil s toplino, ognjevitim temperamentom in posebnim občutkom za komedijo, tako da so mu mnogi rekli kar prekmurski Švejk. Nikoli pa ni bil povezan z nobenimi aferami ali žgečkljivimi zgodbicami, vedno je bil nekoliko v ozadju. Uravnotežen, prizemljen, skromen, zvest Prekmurju in družini, pa morda zato o njem ne vemo prav veliko.

Skoraj trideset let je Berlin, glavno mesto Nemčije, delil neprehoden zid, ki je dokončno padel 9. novembra 1989. Ta zgodovinski dogodek je povsem spremenil politično podobo Evrope, saj se je končalo obdobje hladne vojne.

Februarja 1945 so se voditelji ZDA, ZSSR in Britanije srečali na Jalti, da bi se dogovorili o prihodnosti Evrope po porazu nacistične Nemčije. Državo in njeno glavno mesto Berlin so razdelili med svoje tri države in Francijo. Berlin je bil globoko v sovjetski coni, vendar je bil dostop med conami omogočen po posebej določenih kopenskih in zračnih poteh.

Jožico Čečelič je težko najti doma, na Brodarjevem trgu v ljubljanskih Fužinah. Ni rada v stanovanju, sploh pa ne mara sedeti pred televizijo. Komaj najde čas, da prelista Vzajemnost in še nekaj revij, na katere je naročena, pa jo že vleče ven. Vsak dan ne glede na letni čas ali vreme prehodi najmanj šest kilometrov, skoraj vsak konec tedna se z družbo odpravi v hribe. Dejstvo, da ima diabetes in mora jemati inzulin, je pri tem prav nič ne ovira.

»Septembra je bilo 30 let, kar so mi odkrili sladkorno bolezen tipa 1. Takoj so me dali na inzulin in vsak dan sem si dajala po štiri injekcije. Kamorkoli sem šla, sem jih imela pri sebi. Zadnjih šest let imam črpalko, pa je veliko laže. Vsako slabo stvar je treba sprejeti, sicer te pobere. Nikoli se nisem spraševala, zakaj imam sladkorno, pač pa živim z njo,« pove živahna gospa, ki je v Ljubljano prišla kot mlado dekle. Odraščala je v Jurkloštru in se v Celju izučila za trgovko. Spominja se, kako zlahka je v Ljubljani, kjer je že živela njena sestra, dobila službo v Delikatesi. Tudi do stanovanja ni bilo težko priti in kmalu si je ustvarila družino. Z možem, Belokranjcem, sta dobila sina in hčer. Ko se je rodil še tretji otrok, je bila že zaposlena na tedanji SDK in so ji takoj ponudili večje službeno stanovanje …

Učitelj, zagovornik slovenskega jezika, pisec domoljubnih in nabožnih pesmi Andrej Praprotnik se je rodil 9. novembra 1827 v Podbrezjah. Njegov stric Jakob Praprotnik, ki je bil učitelj v Šenčurju pri Kranju, je Andreja vzel k sebi, da je hodil v šolo in se učil igranja na orgle. Med šolanjem v Kranju je trpel, ker so ga »z nemščino trpinčili«. Zato ni nenavadno, da je, kot piše Marjeta Žebovec, vse raje imel slovenski jezik, o katerem je zapisal: »Slovenščina me je že od mladosti neizrečeno veselila, in kolikor bolj so mi jo v prvih šolah hoteli izbiti, toliko bolj sem se zanjo vnemal, posebno kor sem začel svojo ljubo šolsko mladino tudi v čisti slovenščini učiti in gojiti.«

 Ob 140. letnici rojstva znanega in tudi v svetu cenjenega arhitekta Jožeta Plečnika je bila leta 2012 v javnosti prvič predstavljena čajna mešanica zdravilnih zelišč, ki jih je arhitekt užival četrt stoletja.

Plečnikova gospodinja Urška Luzar, doma je bila iz Šentjerneja, je za arhitekta Jožeta Plečnika skrbela od leta 1932, ko se je iz Prage vrnil v Ljubljano, pa do njegove smrti leta 1957. Urška je bila zelo mila ženska in je kot Plečnikova gospodinja živela v senci velikega mojstra. Tiho in nevsiljivo je skrbela, da so se Plečnik in vsi, ki so prihajali v njegov dom, počutili domače in prijetno. Pri Plečniku so se srečevali bližnji sosed, župnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, umetnostni zgodovinar dr. Franc Stele, ravnatelj mestnega gradbenega odbora inž. Matko Prelovšek in drugi. Urška jim je pripravljala čaj iz izbranih zdravilnih zelišč, ki so jih pridelovali doma na vrtu.

V družbi, ki je vse bolj naravnana v tekmovanje, konkurenco, na več, hitreje, še več …, bolj kot kadarkoli doslej potrebujemo oporo v ljudeh, ki so nam blizu. Družina ima v tudi v sodobni družbi pomembno in veliko vlogo, še posebej taka, v kateri skupaj živijo različne generacije. Res pa se moramo skupnega življenja naučiti na novo. Sočutje, pomoč, solidarnost, spoštovanje – na tem mora temeljiti odnos med nami, pravi Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja, doktorica znanosti, profesorica na fakulteti za socialno delo ljubljanske univerze in družinska terapevtka. Veliko lahko naredimo na osebni, človeški ravni, sami med seboj, a nujen je tudi družbeni dogovor o spoštovanju starosti.

Janez Gorjanc, ki zadnja leta živi v okolici Tržiča, ima od nekdaj rad šport in gibanje. Pravzaprav je bil sprva vrhunski športnik, saj se je leta 1972 udeležil olimpijade v Saporu na Japonskem, kjer je tekmoval v nordijski kombinaciji (tek na smučeh na 15 kilometrov in skoki na 120-metrski skakalnici). Zasedel je 32. mesto. Čez dve leti je tekmoval v isti disciplini še na svetovnem prvenstvu v Falunu na Švedskem in bil sedemindvajseti.  

Potem se je njegova tekmovalna kariera sklenila, končal je visoko šolo za telesno kulturo in bil nekaj let trener v kranjskem Športnem društvu Triglav, več kot dvajset let pa organizator rekreacije v kranjski Savi, dokler je bila še v slovenski lasti. Vsak prosti trenutek so zaposleni hodili v hribe, kolesarili, tekli na smučeh in tudi telovadili. »Že Platon je vedel, da je zdrav duh le v zdravem telesu.« Vmes se je naš sogovornik poročil in ima sina Saša. V posebno veselje mu je vnuk Lenart, ki ima dve leti.

Delo medicinske sestre je ustvarjalno in zahteva vsega človeka z veliko znanja, s srcem in dušo, nudi pa tudi veliko zadovoljstva. V svojem dolgem delovnem obdobju je Vera Grbec spoznala veliko izrednih ljudi; kot pravi, se je od njih veliko naučila, hkrati pa tudi sama pustila pečat v stroki in na ljudeh.

Vera Grbec, medicinska sestra in diplomirana organizatorka dela v zdravstvu je prva tri leta živela v Borovnici. Njen oče je bil železniški čuvaj, zato se je družina preselila v Kočevje, kjer jih je doletela druga svetovna vojna. Kot pove: »je bila vojna zelo pomemben mejnik v mojem življenju, čeprav sem bila zelo mlada. Dogodki in razmišljanja o dobrem in zlem so mi ostali vse življenje.« Odločitev, da bo medicinska sestra, je sprejela v zadnjem letniku gimnazije.

Celjan Vinko Tajnšek je z gledališčem povezan že od mladih let. Že kot frizer se je vključil v ljubiteljsko igralsko skupino, se nato izpopolnil za maskerja in to delo je opravljal še dolgo potem, ko je že užival zasluženi pokoj. Vse do svojega 80. leta se je z veseljem odzival vabilom za sodelovanje z ljubiteljskimi gledališčih, dokler se avgusta letos ni dokončno poslovil od svojega ljubega dela.

V treh gledališčih je maskiral in friziral razne like: zgodovinske, karakterne, moderne in pravljične. »Učil sem se za frizerja in v salonu smo, kadar ni bilo strank, izdelovali lasulje, brade in brke. Leta 1947 sem odšel v poklicno gledališče v Zagreb, nato sem se vrnil v Slovenijo in se zaposlil v mariborskem gledališču, leta 1952 pa me je pot zanesla v celjsko gledališče, kjer sem ostal dvajset let. Maskiral sem igralce in izdeloval lasulje za različne karakterje - od zgodovinskih, komičnih, etničnih do fantazijskih likov, izdeloval...

Le kdo na trebanjskem koncu ne pozna Majde Ivanov? Odločna in energična gospa, ki sta jo že kmalu začeli zanimati pravo in tudi politika, je prehodila zanimivo poklicno pot. Preden se je leta 2008 upokojila, je bila direktorica trebanjskega doma starejših občanov, ki ga je postavila na noge in je še med najuspešnejšimi v državi.

Gospa Majda v pokoju ne miruje, vedno pa najde čas tudi za branje časopisov in revij, med njimi pa ima posebno mesto Vzajemnost, ki jo je spremljala že na delovnem mestu, ob upokojitvi pa se je nanjo naročila. Prebere skoraj vso, najprej je na vrsti aktualna tema, pa nasveti strokovnjakov, zanimajo jo tudi zgodovinski prispevki in društveno dogajanje. Teme, ki jih je spremljala že službeno, jo zanimajo še vedno. Pa tudi ljudje se še z različnimi vprašanji obračajo nanjo.