Zgodbo o Kennedyju lahko začnemo z oktobrom 1962. V tem času so Američani fotografirali ozemlje Kube, ki ji je od leta 1959 vladal Fidel Castro. Odkrili so rakete, ki so jih Kubanci uvozili iz Sovjetske zveze. Ameriška administracija je na podlagi različnih virov domnevala, da bi lahko Sovjeti kmalu napadli glavna ameriška mesta. Kennedy je po dolgih pogajanjih zavrnil zahtevo vojske, da izvedejo letalski napad na Kubo.

To bi bila velika katastrofa, še večja pa bi seveda bila, če bi Sovjeti z raketami napadli Ameriko, ki bi v tem primeru zagotovo odgovorila na napad s svojimi raketami. Kennedy je z napadalnostjo in zadržanostjo, potem ko sta bili velesili dva tedna na robu vojne, dosegel sporazum z voditeljem Sovjetske zveze Nikito Hruščovom, da je umaknil rakete s Kube, Američani pa so umaknili svoje rakete iz Turčije. O tem lahko beremo tudi v knjigi Kdaj in kako se je zgodilo. Proti revščini in proti vojni John F. Kennedy, 35.

Janez Evangelist Krek je eden tistih pomembnih Slovencev, ki se je vse življenje razdajal za ljudi, zlasti za tiste, ki so slabo živeli. Bil je politik, pisatelj in teolog.

Rodil se je 27. novembra 1865 v Svetem Gregorju, umrl pa je 8. oktobra 1917 v Šentjanžu pri Sevnici. Po študiju bogoslovja je v Ljubljani postal stolni vikar, na bogoslovju pa je med drugim predaval filozofijo in teologijo. Bil je tudi deželni poslanec. Poleg tega je pisal pesmi, novele, povesti in dramska besedila. Med Slovenci pa je najbolj znan kot pobudnik Majniške deklaracije, kot krščanski socialist in ustanovitelj več ustanov, ki so delavcem in kmetom pomagale, da so bolje gospodarili in laže živeli.

Gospa Verena Tepeš pravi, da ima pri svojih sedeminsedemdesetih smučarskih skokov že čez glavo, a vseeno ne zamudi nobenega prenosa. Dobrih štirideset let že živi s tem športom, saj sta bila oba njena sinova skakalca, Miran pa je že od 15. leta tekmoval v članski konkurenci, pri šestnajstih letih je bil uspešen na državnem prvenstvu, nato že v svetovnem pokalu. S tem pa nadaljujejo tudi vsi trije Miranovi otroci – Jurij in Anja imata za seboj že veliko uspehov, skače pa tudi najmlajši Jon.

Konec avgusta je na brniškem letališču iz Adriinega letala izstopil vitalendevetdesetletnik. Za upokojenega letalskega inženirja Larrya Horna iz Tennesseeja v ZDA je bil to že drugi obisk pri nas. Tudi prvič je prispel z letalom; pred skoraj sedemdesetimi leti je namreč s hudo poškodovanim bombnikom pristal na partizanskem letališču v Beli Krajini.

Larry Horn je na kratke počitnice v Sloveniji prispel v družbi dveh sinov. Ob prvem obisku za turistične oglede nekako ni bilo časa, zato se je zdaj želel bolj posvetiti našim naravnim in drugim znamenitostim. Tudi dežju se niso pustili motiti in vsak dan so raziskovali Slovenijo. Včasih jih je zaneslo tudi malce naokoli; Larryjev sin David, ki mu je bila naložena skrb za navigacijo, je na enem od izletov spregledal ustrezen izvoz, tako da so do prelaza Vršič in naprej v dolino Soče prišli po ˝bližnjici˝ skozi Beljak in Trbiž.

Vinska hiša Vino Kupljen stoji sredi idilične pokrajine Jeruzalemsko-Svetinjskih goric. Začetki tradicionalnega družinskega vinogradniškega posestva segajo v leto 1836. Jože Kupljen je med prvimi profesionalnimi vinarji pri nas že leta 1976 stekleničil in etiketiral svoja vina v buteljke. Njegova vina so prejela najvišja priznanja na mnogih domačih in tujih ocenjevanjih, predvsem na najprestižnejšem Decanterju v Londonu in največjem AWC na Dunaju.

»V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile razmere za mlade podobno brezperspektivne kot so danes. Zato mi je oče svetoval, naj grem v tujino in tam skušam doseči svoje cilje,« pripoveduje 67-letni Jože Kupljen. Izhaja iz meščanske družine v Ljutomeru; starša sta bila mojstra svojih poklicev - mama šivilja, oče pa krznar. Sam pa je odraščal tudi ob obdelovanju vinogradov. Njihovo vinogradniško družinsko posestvo ima korenine že v letu 1836, zato ne preseneča, da je Jože želel študirati vinarstvo in postati vrhunski...

Minuli mesec je minilo 63 let od prvega svetovnega padalskega prvenstva. Le malokdo se še  spomni, da je bilo prvenstvo pri nas, na športnem letališču v Lescah. Zato bi lahko rekli, da se je tudi zgodovina svetovnega padalskega športa začela pisati na Gorenjskem. V Lescah je bilo potem tudi deseto svetovno padalsko prvenstvo.

Branko Hrast, ki mu je bilo padalstvo položeno v zibelko, saj je po rodu Lesčan in je odraščal skoraj dobesedno na športnem  letališču, razmišlja, da bi napisal knjigo o zgodovini našega padalstva. A kaj, ko ga od peresa venomer prežene pogled v modrino neba, tako da  si raje  oprta padalo ter  se z letalom povzpne pod oblake... Na začetku petdesetih let so bile Lesce center slovenskega in tudi jugoslovanskega padalskega športa. Vojaški del padalstva nekdanje skupne države je bil doma predvsem v Nišu in Vršcu v Srbiji.

»Mozirje sega od Celin do Soteske na levem in desnem bregu Savinje. Proti jugu poteka meja nekdanje (združene) občine med mozirskimi in braslovškimi Dobrovljami, na zahodu meji Križnik, na severu se dotika vrha Goličke planine (Golte), proti severovzhodu in vzhodu pa ga zamejujejo naselja Florjan, Skorno in Slatina,« je začel pripoved o največjem kraju v Zgornji Savinjski dolini, ležečem ob zahodnem robu Mozirske kotlinice, 93 – letni publicist Aleksander Videčnik, ki se je potem, ko se je leta 1977 kot direktor Celjske mestne hranilnice upokojil, preselil v Mozirje ter se zagnano vključil v kulturno življenje tega kraja in Zgornje Savinjske doline.

Med drugo svetovno vojno naj bi bilo po nepopolnih podatkih staršem odvzetih in izseljenih iz Slovenije kakih 20.000 otrok. Večinoma so bili to otroci staršev, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Sicer pa je bilo v času od oktobra 1941 do julija 1942 samo v Nemčijo izgnanih najmanj 36.000 Slovencev.

Stane Terčak je v svoji knjigi Ukradeni otroci zapisal: »Na levi strani ob glavnem vhodu nekdanje deške okoliške šole v Celju je vzidana rdeča marmornata plošča, ki mimoidočim govori o enem največjih zločinov, ki jih je storil okupator na Spodnjem Štajerskem. Napis na plošči, ki ga je vzidal v šolsko stavbo občinski zbor Zveze borcev NOB v Celju na dan borca, 4. julija 1957, piše: Tu je bil v letih 1941 – 1945 kraj trpljenja slovenskega ljudstva, od tod je okupator pošiljal družine v taborišča smrti in tu je materam iztrgal na...